Pri 19 letih je na mamino spodbudo prvič srečala "lučke", postala je prostovoljka oz. prijateljica osebam z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju. Prinašati Jezusa vsem, tudi tistim, ki imajo različne oblike motenj v razvoju, je najpomembnejše poslanstvo Društva Vera in luč, katerega provincialna koordinatorica je Maruša Prelog. Pravi, da je med lučkami začutila največ vere in ljubezni do Boga.
Maruša, najprej kratko pojasnilo – kdo so lučke?
Lučke imenujemo osebe, ki so del Društva Vera in luč (ViL). To so osebe z različnimi motnjami v razvoju in glede na to, da so prava luč za ta svet, jih imenujemo naše "lučke".
Pred 14 leti ste se prvič srečali z Društvom Vera in Luč. Kaj je bil tisti "klik", da ste se jim pridružili?
Takrat sem ravno končala srednjo šolo in vstopila na fakulteto. Med dolgimi poletnimi počitnicami me je mama spodbudila, da se vključim, poglobim svojo vero in postanem prijateljica lučkam.
Sama nisem čutila, da bi potrebovala takšno poglobitev vere, a sem vseeno šla na letovanje Društva ViL v Kančevce. Izjemno me je presenetilo, kako hitro te ti ljudje "posvojijo". Prvič so me videli in mi rekli, da me imajo radi. Po eni uri smo se že objemali. Samo trohica prijaznosti je bila potrebna in postala sem njihova.
Potem so me dolgo vabili na srečanje v Ljubljani. Najprej sem se malo "upirala", nato pa sem le šla na njihovo srečanje. In ponovno sem doživela eno samo toplino. Nihče se ni ukvarjal s tem, kdo sem in kaj sem. Takoj sem postala njihova prijateljica.
Izjemno me je presenetilo, kako hitro te ti ljudje "posvojijo". Prvič so me videli in mi rekli, da me imajo radi. Po eni uri smo se že objemali. Samo trohica prijaznosti je bila potrebna in postala sem njihova.
Zakaj ravno Vera in Luč in ne kakšna druga karitativna dejavnost?
Temu pravim Božje posredovanje. Z gospo Anico, ki je takrat prevzela vodenje letovanje ViL v Kančevcih od svojega sina, smo bili nekoč na dogodku v naši župniji v Ljubljani. Z mojo mamo sta se pogovarjali, da odhaja v Kančevce na letovanje, in moja mama je to izkoristila ter ji rekla, ali bi me vzela zraven. Tako sem pristala na tistem prvem letovanju kot prijateljica lučk.
Pred tem sem lučke sicer že kdaj srečala, a nisem pristopila do njih. Tudi sama sem se malo bala, ker nisem poznala teh oseb in njihovih zgodb.
Odpirate pomembno temo: zakaj se ljudje bojimo pristopiti k osebam s posebnimi potrebami?
Ti posamezniki so eno veliko sonce. A kljub temu se ljudje še vedno bojijo pristopiti k njim. Zakaj? Moje mnenje je, da zato, ker se bojimo neznanega. Sodimo po sebi in če nečesa doživel, tega ne poznaš. V življenju je pač tako, da ko greš na srednjo šolo ali fakulteto, te je strah. Vedno nas je malo strah, preden spoznamo nekaj, česar še nismo poznali. In mislim, da je pri spoznavanju oseb s posebnimi potrebami zelo podobno. Vidiš človeka, ki ga ne razumeš, ki ne veš, kaj doživlja, ki se ne moreš z njim poistovetiti in te je strah.
Omenjate, da ste bili tem osebam najprej prijateljica. To ni vloga spremljevalca in podobno, ampak prostovoljce teh oseb imenujete prijatelji. Zakaj?
Lučke ne potrebujejo spremljevalcev; te običajno že imajo oziroma jih spremljajo starši. Najbolj potrebujejo sogovornika, nekoga, ki jih objame. Imamo lučke, ki ne zmorejo skoraj ničesar, a že bližina prostovoljcev oziroma prijateljev jim nariše nasmešek na obraz. Na drugi strani pa so lučke, ki zmorejo narediti skoraj vse same. Oboji pa potrebujejo nasmeh in objem.
V tem svetu je zelo malo posluha za njihove potrebe. Prav tu pa pomembno vlogo odigrajo naši prostovoljci. Prijatelji s(m)o tisti, ki jih objamemo, jih sprejmemo in se jih dotaknemo. Včasih potrebujejo nekoga, da se z njim nasmejijo, pogovorijo ali igrajo košarko. In to je glavno poslanstvo prostovoljcev oziroma prijateljev v ViL.
Kaj se vas pri vašem delu z lučkami najbolj dotakne?
Njihova iskrenost in toplina. Ljubezen, ko mi rečejo: "Maruša, rad/-a te imam."
Vsakemu, ki ve, kaj je dobro zanj, bi privoščila, da doživi takšen trenutek ljubezni in sprejetosti. Tudi po vseh teh letih me njihova ljubezen še vedno gane.
Kako se je spremenil vaš pogled na odnose med ljudmi ali na vero med posamezniki, odkar ste aktivni v društvu?
Iskreno sem hvaležna za stvari, ki jih imam, ker jih prevečkrat jemljemo za samoumevne. Ko vidiš te ljudi, si rečeš: "Hvala, da lahko govorim. Hvala, da lahko hodim. Hvala, da lahko uporabljam roke. Hvala, da lahko sama grem pod tuš, si umijem zobe, oblečem pižamo …"
Zelo se je spremenila moja perspektiva oziroma pogled na življenje. Ti ljudje imajo primanjkljaje, a so eni najsrečnejših ljudi, kar sem jih v življenju kdaj videla. Ena izmed lučk, ki ne govori, ima nasmešek od ušesa do ušesa. Potem se heca z mano, jaz pa mu rečem, naj me ne heca, ker me bo kap, in se smeji tako močno, da skoraj pade iz vozička. To je tisto pristno veselje nad življenjem.
Ali pa druga lučka, ki vstane ob petih, spije kavo in odide v Hofer, kjer pometa parkirišče. Mi se tako pritožujemo nad vsemi stvarmi, on pa je najbolj srečen, ker ima to službo.
Kaj pa empatija teh ljudi?
Neverjetno se mi zdi, kako nas lučke vidijo – naravnost v globino srca. Meni je pred šestimi leti umrl oče. Bila sem v Kančevcih, skušala sem biti vesela, polna energije, skriti svojo bolečino, ko me je ena od lučk vprašala, zakaj sem tako žalostna. Naslednji dan je prišla druga lučka in me brez besed objela. Presunil me je očetovski način, na katerega me je objel.
Jaz grem tja, da služim njim, in jaz sem tam zanje. Če potrebujejo objem, jih bom objela in bom njihova varnost, ker me potrebujejo. In potem se zgodijo takšne stvari in se vprašam: kdo komu služi? Jaz od njih dobim veliko več, kot sama dam zanje.
Presunil me je očetovski način, na katerega me je objel.
Duhovnost?
Najrajši imajo Jezusa. Ko gremo skupaj z njimi k obhajilu, vidim te nebeške nasmeške. Pri maši lahko povedo svoje prošnje, skupaj prepevamo. Imamo lučke, ki imajo na zalogi ogromno prošenj in prosijo za najrazličnejše stvari. Veliko prepevamo. Resda nismo najbolj uglašeni, a to je tako pristno veselje, da nas nič ne ustavi. :)
Imamo tudi dejavnost, ki ji pravimo "oživljanje evangelija", kjer uprizorimo posamezne odlomke iz Svetega pisma. Vsi z veseljem sodelujejo, igrajo in pojejo …
Ko po tednu dni z njimi pridem domov, si rečem: "Kako smo mi dolgočasni." Maša je radost, veselje in življenje. Oni pa to v polnosti izražajo.
Kaj ste se od lučk naučili o veselju, potrpežljivosti in sprejemanju drugačnih ljudi v naši družbi?
Ne soditi na prvi pogled. Spoznaj človeka, preden si ustvariš mnenje. Vsak je vreden, da ga objameš.
Nekateri ljudje iščejo pozornost, ker si ne upajo priznati, da so osamljeni. Včasih se zgodi kakšna drama, ko nas je veliko na kupu, in takrat je treba videti prek tega ter poiskati razloge za posameznikovo obnašanje.
Ni nujno, da se v vsem strinjamo, a vedno je treba druge ljudi sprejemati, jih ne obsojati in ne reagirati na prvo žogo.
Ob delu z lučkami imate tudi redno službo v farmaciji. Kako poskrbite, da vam ob vseh projektih ne zmanjka energije in da ohranite čustveno kondicijo?
Trudim se, da znam postaviti meje. Ko smo teden dni v Kančevcih na letovanju, je zelo naporno in pomembno je, da si prijatelji znamo vzeti čas zase – na primer zvečer, ko gredo lučke spat, se uležemo na odejo in opazujemo zvezde.
Tudi meni kdo kdaj stopi na živec 😊 ali pa vse skupaj preprosto postane preveč. Takrat potrebujem čas, da se umaknem – bodisi na sprehod bodisi v kapelo, nekam, kjer imam čas zase. Ko se umirim in nadiham, se lahko nato spet s srcem vrnem k delu, ki ga opravljam.
