Družinski vsakdan se po številnih domovih odvija nekako takole: nekdo išče založen predmet, nekdo drug preverja domačo nalogo, tretji prazni pomivalni stroj. Ta opravila ponavadi sodijo v ustaljene vzorce – in včasih tudi v ustaljeni jezik: "Mi lahko pomagaš s tem?"; "To sem naredil namesto tebe"; "Ali lahko nocoj pregledaš njeno domačo nalogo?"
Težava ni v opravilih – ta bodo od nas vedno zahtevala pozornost in energijo, temveč v našem izražanju in prošnji za pomoč.
Služenje domači cerkvi
Preprost vpogled, ki ga je med klepetom delil prijatelj, ki je o tem veliko premišljeval, ponuja osvobajajoč vidik: številna opravila, ki jih dojemamo kot nekaj, kar počnemo za zakonca, so v resnici stvari, ki jih počnemo za družino – majhno, živo skupnost, ki jo Cerkev imenuje "domača cerkev".
Uspavanje otrok, pomoč pri učenju, odnašanje smeti, pomoč pri peki – nič od tega ni samo v njeni ali njegovi domeni. To niso usluge, položene v "zakonsko banko", ki jih lahko unovčimo ob neki drugi priliki. Gre za skupne odgovornosti gospodinjstva, ki v enaki meri pripadajo obema zakoncema. Kot je dejal prijatelj: To niso njegove ali njene potrebe, ampak najine potrebe oz. potrebe najine družine, s tem pa najina odgovornost.
Takšen pristop je več kot dobrodošel tudi v prazničnem času, ko stres še hitreje razkrije drobne razpoke v odnosu. December je mesec, ko se pričakovanja množijo: darila, dobrodelnost, družinska srečanja, izleti, šolski nastopi, župnijski dogodki ... Tudi zakonci, ki običajno mirno plujejo skozi vsakdan, se lahko znajdejo v tihem obračunavanju, kdo je postoril več, kdo je bolj izčrpan, čigavo delo ostaja neopaženo.
"Kaj lahko storim?"
A ponastavitev tega domačega "gospodarstva" se lahko začne presenetljivo preprosto: z izbiro pravega zaimka.
Predstavljajte si moža, ki se na vprašanje "Mi lahko pomagaš pri tem?" odzove z: "Kaj lahko storim za naju?", torej ne kot duhovito repliko, temveč z iskrenim priznanjem, da je družinsko življenje resnično skupno. Tak pristop ne meri uspešnosti in zaslug enega od zakoncev, temveč potrjuje partnerstvo. Razblini tudi tiho predpostavko, da eden od zakoncev vstopa v svet drugega kot prostovoljec, nekdo, ki je vedno na uslugo, ne pa kot enakovreden soustvarjalec vsakdanjega življenja.
Filozofi že dolgo poudarjajo, da jezik oblikuje domišljijo, domišljija pa odnose. Za katoličane se ta premik naravno ujema z razumevanjem zakona kot skupnosti moža in žene, usmerjene v dobro obeh zakoncev in otrok, ki so jima zaupani. Ko dom namesto "tvoje" ali "moje" postane "najino" delo, vsakodnevna opravila vidimo v drugačni luči – ne več kot seznam opravil, temveč kot nenehno gradnjo družinskega vzdušja.
Tak pristop oblikuje tudi otroke. Ko slišijo "Pomagajmo pomiti posodo" namesto "Pomagajmo mamici", se učijo temeljne resnice: odgovornost ni breme in skrb ni usluga. Je izraz pripadnosti. Otrokom pomaga odrasti v posameznike, ki družinskega življenja ne razumejo kot odnosa med šefom in njegovimi pomočniki, temveč kot skupni projekt.
Zato je božični čas odlična priložnost za majhen, a pomenljiv eksperiment: zavestno spremenite rabo jezika. "Jaz" in "ti" lahko zamenjamo z "mi", ki bolje odraža resničnost skupnega življenja. S tem se kuhinjski pult ali igrače na tleh seveda ne bodo čudežno pospravili sami od sebe, lahko pa bistveno spremeni naš način dela in poveča občutek pripadnosti.
Čas pričakovanja vabi družine, da to resničnost odsevajo na svoj način. Ne s popolno usklajenostjo ali brezhibno organizacijo, temveč s preprostim spoznanjem, da smo za vse – od čiščenja kuhinjskega pulta do prižiganja svečk na adventnem venčku – odgovorni vsi in povabljeni, da to počnemo skupaj.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.
