<em>Ko je žalujoča vdova srečala medicinsko sestro po imenu Barbie, se je izkazalo, da je njen angel varuh bližje, kot si je sploh lahko predstavljala</em>
Vera nas včasih najde v najbolj nepredstavljivih trenutkih – ko se sesuje življenje, kakršnega smo poznali dotlej, pa vendar skozi vso žalost nekako prodre žarek svetlobe.
To se je zgodilo materi iz ameriške zvezne države Kansas: nedavno tega je na družbenih omrežjih objavila svojo zgodbo o zadnji noči z možem Scottom – policistom, ki se pozneje iz službe nikoli več ni vrnil domov. Njena objava je ganila na tisoče ljudi, pa ne le zaradi tragedije, ki jo opisuje, temveč tudi zaradi tihega čudeža, ki se je zgodil sredi njene tragične zgodbe.
Vse skupaj se je začelo kot povsem običajen sobotni večer. Družina – Scott, njegova žena Elizabeth in njuna otroka Patrick in Victoria – je skupaj zlezla v posteljo. Smejali so se, klepetali o najljubših jedeh in zapletenih besedah, nato pa so se nenadoma znašli v pogovoru o svojih angelih varuhih.
To je bil nežen, lahkoten pogovor, poln sproščenega veselja, kakršno je zaznamovalo njihovo družinsko življenje. Otroka sta opisovala, kako sta morda videti njuna angela. Mala Victoria je izjavila, da ima njen angel dolge rdeče lase, "kot princesa Merida". Elizabeth se je zasmejala in rekla, da je njen angel "klasična barbika – z dolgimi svetlimi lasmi, vsa čudovita v vrtoglavo visokih petah". Scott, kot običajno igrivi oče, se je odločil, da je njegov angel podoben Carlu iz filma V višave, le da ima temne lase in sončna očala.
Šlo je za preprost, šaljiv pogovor, kakršnega cenijo vsi starši. Nihče od njih si ni mogel predstavljati, kako bo ta trenutek zanje kmalu postal svet.
Nekaj ur pozneje se jim je namreč življenje obrnilo na glavo. Scott je bil med opravljanjem službene dolžnosti smrtno poškodovan.
Angel varuh, na pomoč!
Ko je njegova žena hitela v bolnišnico, je pomislila na to, o čemer so se pogovarjali prejšnji večer. V paniki in nejeveri je tiho molila – in, kot je sama dejala, "poslala barbiko, naj bdi ob Scottu".
Ko je prispela v bolnišnico, je izvedela tragično novico: Scott ni preživel. Njen svet se je sesul. Molila je ob njegovem mrtvem telesu, jokala in Bogu potožila, da ničesar ne razume. Njena bolečina je bila nepredstavljiva.
Nato pa – v trenutku, ki se zdi povsem običajen, obenem pa je resnično izjemen – se ji je približala medicinska sestra: skrbelo jo je za mlado žensko, ki je sedela na hladnih tleh bolnišnice. "Samo preverjam, kako je z gospo tu spodaj," je nežno rekla medicinska sestra.
Žalujoča vdova se je skozi solze žalostno ozrla navzgor – in na priponki prebrala ime medicinske sestre. Na njej je pisalo: Barbie.
V tistem trenutku, tako Elizabeth, je vedela: njen angel varuh – njena Barbie – je bila spet ob njej. Ob misli na to jo je preplavil, čeravno komaj opazen, val miru.
Zapisala je: "Nedvomno sem prepričana, da je Scott v nebesih. V tem sem našla takojšnjo tolažbo."
Božja navzočnost v trpljenju
Tovrstne dogodke zlahka odpišemo kot naključje. Toda vera nam zmore odpreti oči za svete vzorce, ki prepletajo naše vsakdanje življenje. Čeprav je res, da naše angele varuhe poimenuje Bog, ne mi sami, so vzdevki za njihove angele varuhe v to družino vnesli jezik ljubezni – način, da so znali prepoznati Božjo navzočnost v svojem trpljenju.
Kajti nebesa nam včasih spregovorijo prav z besedami, ki jih bomo zagotovo razumeli.
Zgodba te matere nas spominja na izjemen dar, ki nam ga Bog poklanja že ob rojstvu: angela varuha, ki nam vedno stoji ob strani. Ne glede na to, ali jih čutimo ali ne, so naši angeli varuhi vedno blizu – šepetaje nas spodbujajo, naj bomo pogumni, posredujejo naše molitve in nam v trenutkih velike izgube prinašajo tolažbo, za katero takrat sami skorajda ne zmoremo prositi.
To je tiha resnica vere:
Tudi ko nam življenje stre srce, nas nebesa sredi črepinj nikoli ne puste samih.
Zato si morda med nocojšnjo molitvijo vzemimo trenutek in se zahvalimo svojim angelom varuhom – nevidnim spremljevalcem, ki z nami potujejo na vsakem koraku našega zemeljskega življenja in pogosto delujejo na načine, ki jih razumemo šele veliko pozneje.
Kajti nekega dne, ko bomo najmanj pričakovali, nas bodo morda spomnili – s priponko z imenom ali z glasom, morda pa nas bodo nežno dregnili –, da ljubezen premaga vse, tudi smrt.
Vabljeni k molitvi za Scotta, Elizabeth, njuna majhna otroka, širšo družino in prijatelje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
