Duhovnik, ki je navdušil v oddaji Na žaru: ”Poslušanje je dejanje ljubezni”

Dragi bralci, pred vami je poseben intervju. Nastal je namreč v svojevrstni koprodukciji. Del tega pogovora s salezijancem Klemenom Balažičem je bil namreč najprej objavljen v reviji Praznična. Del, ki se dotika njegovega nastopa v odmevni oddaji Na žaru, pa smo dodali na Aleteii. S svojim preprostim veseljem do dialoga je Klemen – na Rakovniku je odgovoren za prednoviciat in deluje kot delegat za poklicno pastoralo – pokazal, da si lahko različno misleči ogromno damo. Če se le znamo poslušati.

Klemen, v zadnjih dneh, po vašem nastopu v oddaji Na žaru, gotovo dobivate številne odzive nanjo. Kakšni so?
Dobivam veliko dobrih odmevov. Več, kot sem pričakoval. Slabega še nisem dobil, verjetno kak takšen zaokroži na družbenih omrežjih, ki jih ne spremljam toliko. So pa nekateri ljudje malo zadržani in si mislijo svoje. Nekateri verjetno menijo, da je Magnifico nekoliko kontroverzen, morda imajo predsodke ali so mnenja, da tak nastop ne pristaja poslanstvu, ki ga opravljam, morda se jim zdi neumno, če povem po domače.

Ste imeli dvome, preden ste potrdili sodelovanje?
Za premislek sem si vzel kar nekaj časa. Želel sem se posvetovati z določenimi ljudmi različnih generacij in stanov in si ogledati prejšnje oddaje. Na podlagi pogovorov sem se odločil, da privolim. Sem pa tudi jaz imel obdobja, ko sem bil bolj prepričan, da je to dobro, in obdobja, ko sem začel dvomiti o tem. Na koncu je prevladala ideja, naj grem. Večina ljudi mi je svetovala, naj izkoristim to priložnost.

Kaj je pretehtalo?
Ena je poštenost. Ko smo pred dobrim letom na župnijski misijon povabili Magnifica, se je, se mi zdi, počutil podobno kot jaz zdaj. Iz svojega okolja je prišel v "drug" svet, ki mu je bil dotlej neznan. Malo je moral preko sebe, premisliti, kaj bi to pomenilo zanj. Čutil sem neke vrste dolžnost, da se odzovem vabilu in grem iz "svojega" sveta v "drug" svet.

Moja želja je, da bi tudi kristjani stopili v svet, ki nam ni tako znan. Izziv se mi zdi, da grem kot duhovnik med ljudi, ki jih morda ne srečujem vsak dan, ki ne razmišljajo tako kot jaz, ki imajo morda druge vrednote. To je drža dialoga, možnosti, da predstavim duhovniški poklic, podobo nekoga, ki je izpostavljen znotraj Cerkve in si upa priti v svet zabave, estrade.

Ste si želeli tudi zmanjšati predsodke?
Tudi. Ko pridem v tako okolje, opažam, da so sprva ljudje zelo zadržani. Ko me spoznajo in se nekaj časa pogovarjamo, se njihove prejšnje predstave nekoliko razblinijo. Ko smo bili skupaj z drugimi sodelujočimi, sem imel na začetku občutek velike zadržanosti drugih. Skozi popoldne in večer, ko smo bili skupaj, pa so predsodki skopneli in dobil sem zelo veliko dobrih odzivov. Zdeli so se mi iskreni. Dobil sem občutek, da niso vedeli, kaj pričakovati od mene.

V kolikšni meri je bil tekst, ki ste ga prebrali, vaše delo, in koliko je bilo scenarija?
Veččlanska scenaristična ekipa opravi izjemno delo – oblikuje okvir oddaje. Scenarij nastane na podlagi predhodnega srečanja in pogovora z Ladom Bizovičarjem; je tudi neka mešanica izjav, intervjujev, ki so v javnosti že odmevale. Rekel bi, da so se dobro vživeli v lik duhovnika, navsezadnje v moje delo in odnos do Magnifica. Verjetno so tudi pri njem poizvedovali, zakaj je za Na žaru izbral mene. Določeni elementi pa so v oddajo vključeni, da vse skupaj deluje kot povezana celota.

Koliko treme ste imeli?
Mislil sem, da je bo na odru več. Skupaj smo bili vse popoldne in večer. Skozi generalko in dogajanje je trema izginjala. Dvignila me je tudi množica. Tam je bilo tisoč ljudi. Ko sem dobil prve aplavze, ko sem videl, da ljudje sledilo besedilu, mi je to vlilo kar nekaj poguma. Po nekaj povedih sem se zelo sprostil in morda začel celo uživati. (nasmešek)

Ste povedali tudi kaj spontanega?
Upošteval sem scenaristično predlogo, seveda pa so določeni odzivi in besede spontani.

Magnificu ste tako na nek način "vrnili obisk". Imeli ste tudi pogovorni večer z raperjem Zlatkom. Kaj vas je v teh pogovorih presenetilo?
Mogoče to, da se bojimo dialoga z ljudmi, s katerimi se ne srečujemo pogosto, in s svetom, ki nam je malo tuj. Tudi mene je bilo na začetku malo strah, kako se bo razpletlo. Zelo pomembno je bilo, da smo se že prej srečali, se malo udomačili in videli, da smo odprti ljudje, ki imamo različne poglede, ampak se znamo poslušati.

Tudi če se ne strinjamo o vsem, se mi zdi zelo pomembno, da se znamo poslušati, da se spoštujemo. To je v današnji družbi, kjer je toliko različnih svetov, pomembno. Če nismo odprti, spoštljivi do drugih, se naš svet zelo zoži. Postanemo osamljeni, zaprti v svoj svet. Tega nočem. Vsak človek, vsak malo drugačen svet me lahko dodatno obogati in ne siromaši.

Poslušanje je v današnjem svetu redka veščina, ki pa je nujna za dober dialog.
Mislim, da je v današnjem svetu poslušanje v krizi. To pa zato, ker je naš ego zelo velik. Zelo malo smo pripravljeni v sebi narediti prostora za drugega človeka. Ko želiš nekomu prisluhniti, moraš za trenutek pozabiti nase, na svoje probleme, sebe moraš dati v drugi plan. Poslušanje je dejanje ljubezni. Kristjani se glede tega mnogokrat skoraj nič ne razlikujemo od drugih ljudi. Včasih smo celo bolj otroci tega sveta, kakor si mogoče priznamo.

Magnifica in Zlatka ste torej dobro poslušali. Kako sta se vas dotaknila kot človeka?
Moram reči, da sem z Magnificom vzpostavil malo globlji odnos. Začutil sem, da me globoko spoštuje, zato ker sem duhovnik. To se me je dotaknilo. Zdi se mi, da ljudje s tako umetniško dušo začutijo duhovni svet, začutijo, da ne gorimo samo za ta svet. Še danes mi, ko se srečava, reče oče Klemen. Izraz oče se mi zdi res lep, ker gre za duhovno očetovstvo.

Kakšen občutek imate glede našega sekulariziranega sveta, ko prihajate v stik z ljudmi? Je več zanimanja za vero?
Kar je slišati iz Francije, da se tam dogaja bum krstov, tega pri nas še ne čutim, čeprav v nekaterih ljubljanskih župnijah, kjer pripravljajo odrasle na prejem zakramentov, opažajo porast števila udeležencev. Največ se srečujem s takimi, ki bi zelo iskreno radi spoznali vero – ko je na primer eden v paru veren, drugi pa ne in se iskreno zanima za vero.

Vidim tudi, da so mladi kristjani veliko bolj samozavestni kot mladi pred leti. Ni jih več sram povedati, da hodijo v cerkev, k verouku, na duhovne vaje. So bolj osvobojeni predsodkov.

Posledica česa je lahko ta pojav osvobajanja od predsodkov?
Zdi se mi, da je svet precej razdrobljen in smo postali malo bolj tolerantni do tega, kaj kdo počne. Pri mladih danes vidim veliko večjo željo po osebni veri, osebnem odnosu kot takrat, ko sem bil jaz mlad. Takrat smo bolj čutili neko pripadnost skupini, verouku, druženju, danes pa gre veliko bolj na osebno raven. Danes je veliko programov in tudi skupin za rast v osebnem odnosu z Bogom – skupina za pare, zakonska skupina, skupine za moške, za ženske itn. Na Rakovniku je veliko povpraševanja po tem. Ljudje zelo radi pridejo na te skupine, ker vidijo, da to dejansko koristi njihovemu življenju, duhovni rasti, odnosom. Iščejo globlje vsebine in tudi globlji smisel življenja.

Kakšne odgovore ima krščanstvo na vprašanja današnjega časa?
Prva stvar, na katero se spomnim, je skupnost. Individualizem je danes zelo močan in ljudje iščejo skupnost. Koliko študentov, ki gredo na izmenjave Erasmus v tujino in iščejo mrežo ljudi, s katerimi se začnejo družiti, to poišče prav v cerkvi. Gredo k sveti maši in na Zahodu zelo skrbijo, da to ni samo maša, ampak tudi druženje, in da sprejmejo nove ljudi. Bolj se zavedajo, da se morajo za ljudi, ki pridejo, potruditi. Danes Cerkev človeku lahko da prav skupnost – socialno mrežo, kjer dobi varnost in pripadnost.

Kam bi povabili nekoga, ki išče odgovore na življenjska vprašanja in ga zanima odgovor krščanstva?
Na Rakovniku smo dvakrat izvedli tečaj Alfa, ki je namenjen predvsem iskalcem. Želi jim razložiti sporočilo krščanske vere. Prav z novim letom začenjamo spet znova. V Ljubljani je veliko katehumenskih skupin, ki se pripravljajo na zakramente in spoznavajo osnove krščanstva. Za začetek pa lahko poiščejo duhovnika in ga osebno vprašajo, kar jih zanima.