Še nikoli mi ni bilo žal, da sem nekoga povabila v cerkev

V tem obdobju leta je nekaj, kar naše misli obrača k Bogu in k vsemu nebeškemu. Morda je to zaradi hladnega vremena, ki upočasni naše druženje ter nam pusti več časa za premišljevanje in osebno refleksijo.

Morda so krivi božični okraski in pesmi, celo tiste najbolj posvetne, ki nam sporočajo, da se je na božični dan pred davnimi časi zgodilo nekaj resnično izjemnega.

Morda pa je to tema: ko zjutraj vstanemo pred soncem in gremo v posteljo, ko je to že davno zašlo – ta tema nas napolni s hrepenenjem po Luči.

Karkoli že je: v decembru je nekaj, kar naše misli obrača k Bogu, k Jezusu, k našemu končnemu cilju.

Z vsem tem v mislih je to najprimernejši čas, da nekoga povabimo v cerkev – morda družinskega člana, ki že nekaj časa ni bil pri maši, ali prijatelja, ki še nikoli ni prestopil cerkvenega praga.

Pred dnevi sem svoji svakinji pripovedovala, da sem povabila novo prijateljico iz soseščine, naj se nam pridruži v cerkvi.

"Uf, ti pa čisto brez sramu vsakogar povabiš v cerkev!" se je zasmejala. Tudi jaz sem se zasmejala, ampak to drži: tega se res ne sramujem. Veste, mislim, da mi nikoli ne bi bilo žal, ker sem nekoga povabila v cerkev.

Najhujši odgovor, ki sem ga doslej prejela, je bil vljuden in spoštljiv: "Ne, hvala."

In najboljši odgovor? No, kar nekaj mojih prijateljev je zdaj katoličanov, ker sem se pred leti opogumila in jih povabila, naj se mi pridružijo pri maši.

Nikoli mi še ni bilo žal, da sem nekoga povabila v cerkev. Obžalovala pa sem, ko nekoga nisem povabila.

Ko sem bila najstnica, mi je bilo precej nerodno hoditi k delavniškim mašam. Nekoč, ko sem bila v gimnaziji, sem se ravno odpravljala k maši, ko me je sošolec vprašal, kam grem po pouku.

"Mmm … s prijateljem se dobim!" sem pohitela. Kar, če sem povsem natančna, ni bila laž – res sem se nameravala srečati z Jezusom. Kljub temu sem pozneje vedno obžalovala, da nisem rekla: "K maši grem. Bi šel z mano?"

Kdo ve, kako bi to vplivalo na sošolce, ki so stali okoli naju? Kdo ve, kaj dobrega bi se lahko zgodilo, če bi bila dovolj pogumna, da bi odkrito in veselo oznanjevala svojo vero?

Vedno mi bo žal, da takrat nisem bila bolj "brez sramu" glede svoje vere.

Zato kar pogumno, povabite nekoga v cerkev v prihajajočih dneh – svojega soseda, sestrično, sošolca. Ali pa jih povabite, naj se vam pridružijo pri spovedi, se z vami ustavijo v kapeli, da skupaj počastite Najsvetejše in morda kaj zmolite.

Kaj pa je najhujše, kar se lahko zgodi, ali ne? In kar je še pomembneje – kakšne neverjetne stvari se lahko zgodijo, ker ste bili dovolj pogumni, da ste jih povabili?

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.