Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.
Zgodba o spreobrnjenju velikega francoskega pesnika in dramatika Paula Claudela je prav posebna – tako naravna, pristna, a hkrati globoka in mistična.
Kot mladenič je bil Claudel (1868–1955) ateist in racionalistično usmerjen. Cerkev je zapustil že zelo mlad in jo imel za ostanek preteklosti. Kljub izjemni umetniški nadarjenosti, intelektualnim uspehom in občudovanju, ki ga je bil deležen, pa se je v globini duhovno počutil brez doma.
Klic v cerkev
Zakaj je torej tistega božičnega večera leta 1886 stopil v katedralo Notre-Dame v Parizu? Morda mu je bilo preprosto dolgčas in je hrepenel po lepoti. Morda ga je zanimalo, ali se je Cerkev v letih njegove odsotnosti kaj spremenila. Morda pa se mu je božično praznovanje zazdelo prazno – kakor da mu kljub vsemu sijaju življenja nekaj bistvenega manjka.
Tistega dne se je pozneje spominjal z nenavadno slikovno jasnostjo: "Bil je najbolj mračen zimski dan in najbolj temačno deževno popoldne nad Parizom …"
Prevzela ga je glasba
Kakorkoli že, vstopil je v srce Pariza, v gotsko mojstrovino, posvečeno Naši Gospe. Stal je blizu drugega stebra pri vhodu v prezbiterij, ko so med molitvijo večernic peli Magnificat – Marijino hvalnico.
Dejstvo, da je stal, je zgovorno: še vedno je bil zgolj obiskovalec v tem prostoru. Še ni pokleknil. Še ni molil. Še ni ostal. Bil je na pragu – telesno navzoč, notranje pa še ne udomačen.
Pa vendar so ga večernice globoko prevzele. Ostal je in poslušal.
Moja duša poveličuje Gospoda,
moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju.
Ozrl se je na nizkost svoje dekle,
glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.
Velike reči mi je storil Vsemogočni,
njegovo ime je sveto.
Iz roda v rod izkazuje usmiljenje
vsem, ki mu zvesto služijo.
Dvignil je svojo močno roko,
razkropil je vse, ki so napuhnjenih misli.
Mogočne je vrgel s prestola
in povišal je nizke.
Lačne je napolnil z dobrotami
in bogate je odpustil prazne.
Sprejel je svoje izvoljeno ljudstvo,
kakor je obljubil našim očetom.
Spomnil se je svoje dobrote
do Abrahama in vseh njegovih potomcev. (Lk 1,46-55)
Božji poseg
Tedaj se je zgodilo tisto, kar je Claudel pozneje imenoval dogodek, ki obvladuje vse njegovo življenje:
"Moje srce je bilo v trenutku ganjeno in sem veroval. Veroval sem s takšno močjo, z vsem svojim bitjem, s tako silnim prepričanjem, s takšno gotovostjo, ki ni puščala prostora nobenemu dvomu, da odtlej nobena knjiga, noben argument, noben dogodek in nobeno naključje živahnega življenja ni moglo omajati moje vere ali je kakorkoli prizadeti."
To ni bil sad razmišljanja ali sklepanja. Bila je neposredna gotovost, dar, ki se mu ni bilo treba dokazovati. V tistem trenutku je Claudel z vsem svojim bitjem veroval. Marijine besede so v njem porodile novo življenje. Vedel je, da je doma. Pozneje je zapisal, da je tisto noč srečal svojo Mater.
Prerojeno življenje
Od tistega dne se Claudel ni več vrnil k ateizmu. Njegovo spreobrnjenje ni pomenilo umika iz sveta: ostal je diplomat, umetnik in svetovljan. A svet je odtlej gledal drugače. Njegova dela – Oznanjenje Mariji, Satenasti copatek in druga – so prežeta z marijansko navzočnostjo, z globokim občutkom skrivnosti in z zavestjo, da se resnica ne razodeva le v argumentih, temveč tudi v lepoti, petju in tišini.
Spreobrnjenje v Notre-Damu ni bilo zgolj trenutek v njegovem življenju. Bilo je vrnitev domov.
