Življenje ob jaslicah gospoda Poldeta, ki nekatere ganejo do solz

Gospod Polde in njegova žena Manuela sta me sprejela z odprtim srcem – kot sprejmeta vsakogar, ki pride na ogled jaslic. Iz našega pogovora mi je hitro postalo jasno, da so jaslice vsaj dobršen del leta, če ne več, njuno posebno veselje in skrb.

Jaslice gospoda Poldeta so nekaj čisto posebnega. V njih je predstavljena božična zgodba prav od začetka: angel najprej obišče Marijo, ki se nato odpravi k teti Elizabeti, Jožef se v sanjah muči s svojimi dvomi, a se nato skupaj z Marijo odpravita v Betlehem, kjer vrata prenočišč zanju ostajajo zaprta. V jaslicah gledamo dolgo pot do rojstva Odrešenika sveta.

Presenetljivo je tudi to, da ob pogledu na jaslice hitro opazimo, da nekaj manjka. Sveta družina! Glavni motiv jaslic ostaja skrit, a se nekaj minut pozneje, ko božična zgodba iz Svetega pisma doseže višek, gledalcu orosijo oči. Ob stavku "Odpri se zemlja in daj nam Zveličarja (Iz 45,8)" se zemlja čisto zares odpre in nam pokaže štalco, v kateri se je pravkar rodil Jezus.

Polde se je nad izdelovanjem jaslic navdušil že zelo zgodaj. "Ko sem hodil v šolo v Ljubljano, sem nekoč zavil k frančiškanom, da bi si v božičnem času ogledal jaslice. To je bilo okrog leta 1970. Tiste jaslice so bile zame čudovite, ker so bile premikajoče. V središču je bila štalca s sveto družino, zadaj je bil hribček in čezenj speljan tekoči trak, na katerem so bili pastirji z ovčkami. Ko se je to premikalo, je delovalo, kot da dejansko hodijo. V jaslicah je bil tudi ribič, ki je v vodi na trnku namakal ribico."

Poldeta so te jaslice zares navdušile. Takrat se je odločil, da bo, če bo kdaj imel svojo družino, za svoje otroke naredil še boljše. Čez dobrih deset let, ko so se vselili v svojo hišo, se je to začelo uresničevati.

"Zadal sem si izziv, da bi v jaslicah prikazal dan in noč in spraševal sem se, kako to uprizoriti. Črn dežnik sem do polovice pobarval na belo. Ko se je vrtel, je črni del predstavljal noč, beli pa dan. Nekje okrog polnoči se je rodil Jezus." Za vzhod in zahod sonca je uporabil svetilko, ki se je neprestano vrtela. A to je bil šele začetek.

Ko je Nagodetove med nekimi božičnimi prazniki obiskal takratni župnik Vladimir Pirih, ga je Polde prosil, naj jaslice pogleda in mu svetuje, kaj naj popravi in izboljša. Župnik mu je dal nekaj predlogov in odšel, a pri nedeljski maši je vse svoje župljane spodbudil: "Pojdite k Nagodetovim pogledat jaslice – v njih je 11 motorčkov!"

Poldetu je bilo nerodno, saj ni pričakoval takšne javne izpostavljenosti, a je ob prihodu iz cerkve opazil, da se za njim pelje kolona avtomobilov. Ljudje so želeli videti jaslice! "Jaslice so bile v dnevni sobi in tisti dan pri nas ni bilo kosila, saj so ljudje ves dan prihajali in odhajali. Takrat je bil skozi vas še makadam in lahko si predstavljate, kako je bilo v naši dnevni sobi, če je vsak človek prinesel v hišo samo en kamenček," se spominja Polde. Prav zaradi tega so se večkrat tudi skregali, a jaslice so ostale.

Ko se je Polde leta 1995 v službi ponesrečil, so njegovi bratje jaslice iz dnevne sobe prestavili v garažo, kjer so dve leti čakale nanj. Od takrat naprej jih ves čas počasi dograjuje, tudi v zahvalo, da je takrat ostal živ. "Jaslice sem izdeloval sistematično. Čeprav nimam več tistega dežnika, imam še vedno neko gibanje sonca od vzhoda do zahoda. Največji izziv mi je bil pripraviti rojstvo Jezusa. V sklopu tega ciklusa se odvije polno dogodkov, zato sem moral posamezne dogodke tudi skriti. To opazi mnogo ljudi – sprašujejo se, kje je sveta družina."

Za Poldeta je bilo posebej čustveno izdelovanje prizora Marijinega oznanjenja. "Ta prizor sem večkrat naredil, ampak vedno sem čutil, da to ni to, nisem bil zadovoljen. Ko je prišel zame zelo težek življenjski dogodek, ko mi je umrla žena, sem prav zato, da bi lažje preboleval to žalost, izdeloval ta prizor. Takrat mi je postalo jasno, kaj moram narediti." Prizor Marijinega oznanjenja je prvi prizor v jaslicah.

V jaslicah se zrcalijo ure truda, dela, premišljevanja. "Še bolj kot pri delu uživam ob ljudeh, ki pridejo na ogled," pravi gospod Polde. To odtehta vse težave, ki jih prinese tako precizno delo. "Moji otroci in moja pokojna žena so bili moji veliki kritiki," se spomni. "Ta gib je prehiter, oni pa prepočasen!" Posamezne prizore je dograjeval leta in leta.

Zanimiv je prizor s Tremi Kralji, ki se pridejo poklonit Jezusu. "Naredil sem jih tako, da so prišli pred Jezusa z darili, a so z darili tudi odšli. Nisem vedel, kako bi darila odložili pred Jezusa. Manuela, moja sedanja žena, mi je rekla: "Dovolj si naredil, kdaj si moraš tudi dati dopovedati, da vsega ne moreš narediti." To me je še bolj podžgalo. Manuela je šla po Sveto pismo in mi prebrala ta prizor: Modri so padli predenj in ga počastili. Takrat se mi je posvetilo! Nagniti se morajo naprej, pa bodo tako tudi odložili svoja darila!"

Žena Manuela dodaja: "Zmeraj sem proti temu, da se loti izdelovanja novih prizorov, ker vem, da bo nekaj časa napeto, zelo stresno. Potem, ko pa naredi tisti nov prizor, ga občudujem in sem vesela."

Tudi letos je v jaslicah novost. Polde in Manuela sta redna obiskovalca Medžugorja – tam jima je lepo. Polde je zato letos v jaslice postavil prizor Marije z Jezusom v naročju, ki se iz neba prikaže čisto na koncu predstave. Vedno je za novosti potrebna določena motivacija. Ko je želel še bolj razveseliti otroke, ki pridejo pogledat jaslice, je izdelal plišastega kužka, ki na koncu otrokom pomaha izpod jaslic – ta zna migati z glavo in premikati tačke.

Figurice je Polde v glavnem kupil, nato pa jih je predelal. Po izobrazbi je avtomehanik, a pri izdelovanju jaslic mora uporabiti tudi širše tehnično znanje. Vedno je bil radoveden in to se mu dobro obrestuje. "Najprej sem uporabil tisto, kar mi je bilo dosegljivo, recimo motorčke od brisalcev. Ti so zdaj preveliki in zdaj uporabljam take, ki so v velikosti škatlice cigaret. Ti motorji sicer pri avtomobilu usmerjajo pihanje v kabini."

Polde je vesel vsakega obiskovalca. "Zato delam jaslice, da jih nekomu pokažem – res uživam ob ljudeh, je pa zame to tudi stresno, ker moram biti zelo zbran, obenem pa zmeraj z enim očesom v tehniki, da se bo vse skupaj prav odvijalo. Vse, kar sem naredil, je improvizirano, zato je veliko možnosti, da tudi kaj odpove. Nekoč sem imel po dolgem času prvi obisk jaslic in so mi tik pred tem zagoreli kabli. Tukaj se je samo zakadilo. Nisem imel časa, da bi ugotavljal, zakaj je prišlo do kratkega stika, zato sem samo zamenjal žice. Še enkrat se je zgodilo isto! Ko sem zopet zamenjal poškodovani del, so bili obiskovalci že pred vrati. Zagnal sem jaslice in celo sezono je vse teklo kot po maslu. Še zdaj ne vem, kaj je šlo narobe," se spomni svoje zagate.

Prepričan je, da so njegove jaslice lahko tudi način oznanjevanja, evangelizacije. S finančnega vidika se mu jaslic zagotovo ne splača izdelovati in ohranjati, a z njimi ljudem na ta način približa veselo novico božiča. "Zaradi jaslic se nam je zgodilo veliko lepega," doda Manuela. "Spomnim se, da je k nam prišel celo pokojni škof Uran. Pa tudi sicer – srečaš veliko novih ljudi, ki prinesejo veselje. Ko vidim, da ljudje prihajajo in da jih jaslice ganejo do solz, sem zares hvaležna za vse to."