Jan izhaja iz družine z enajstimi otroki, Simona ima štiri brate in sestre. Ustvarila sta si družino, kjer pri šestih otrocih pospravljena hiša ni na vrhu prioritet. Pač pa je tam njihovo srečevanje ob družinski mizi, ki je ob dejstvu, da so otroci v razponu od najstništva do predšolskega obdobja, vedno večji izziv
Pogovor z zakoncema Janžekovič se je pričel, še preden sta odprla vrata njihove družinske hiše v Ivančni Gorici. Ko sem želel potrkati, me je namreč na vratih pozdravil srčen napis: "V tej hiši so otroci doma!" V nadaljevanju je zapisano, da so otroci med nami le kratek čas in da pospravljena hiša trenutno ni prioriteta v njihovem domu.
Napis, ki izjemno lepo opisuje vrednote, ki sta jih Simona in Jan Janžekovič postavila v njuni družini. Pri šestih otrocih (Tim, 14 let; Jon, 11 let; Izak, 9 let; Tobija, 8 let; Tamara, 5 let; Rok, 3 leta) in podjetju, ki ga vodita, pospravljeno stanovanje pač ne more in ne sme biti na vrhu lestvice njunih vsakodnevnih opravil.
Kako v številčni in po starosti pestri družini Janžekovič praznujete božič?
Simona: Že v adventu nam je bilo pomembno, da smo čim dlje zdržali, ne da bi postavili smrečico. Tako med letom kot še posebej v adventnem času se z Janom trudiva, da se ob večerih skupaj zberemo ob večerji za našo družinsko mizo.
Zelo simbolična je bila tudi devetdnevnica pred božičem, kjer predvsem mlajši otroci zelo uživajo, ko gredo s svečkami po cerkvi in se s tem umirijo, gredo z Marijo in Jožefom na pot proti Betlehemu.
Jan: Na božični dan mi zjutraj ne gremo k maši. V naši župniji je maša tudi popoldan in takrat gremo vsi skupaj in božič praznujemo kot župnijska skupnost. Pred tem spečemo piškote, jih odnesemo do cerkve in imamo skupno praznovanje. Župnik včasih kakšno raketo "spusti". :) Pred mašo je tudi božičnica, kjer otroci pripravijo program, prepevajo, igrajo na inštrumente.
Spoznala sta se kot študenta, tudi vajin prvi sin se je rodil, ko sta še bila študenta. Kako sta se počutila kot študentska mama in oče?
Simona: Ko sva izvedela, da sem noseča, sem šele začela prav študirati. :) Pred tem sem poznala razpored vseh predstav in dogajanja v Cankarjevem domu. Vse sem želela doživeti, vse me je zanimalo. Ko se je rodil Tim, sem z njim vseeno odšla npr. na majske igre, sina sem imela v nosilki. Ob tem, ko nisem več toliko hodila na razne dogodke, mi je ostalo veliko časa za študij.
Veliko sem se družila tudi z drugimi študentskimi mamicami. Pred blokom oz. študentskim domom smo imeli igrišče, v mesecu juniju smo bile tam mamice, vsaka s svojimi zapiski. Potem pa je ena pazila na otroke, druge smo se učile. Veliko je bilo te medsebojne podpore in solidarnosti.
Jan: Jaz sem se takrat zavedel, da se moram zresniti. Postalo mi je jasno, da moram začeti delati, da bom preskrbel ženo in otroka. Postavil sem si nove prioritete. Družina pristane na prvem mestu. Nekateri pravijo, da je treba najprej graditi kariero, nama pa se je prvi otrok "zgodil", z veseljem sva ga sprejela in sva še sedaj izjemno hvaležna, da sva ravno takrat postala starša.
Če bi se sedaj še enkrat odločala, bi imela tako mlada prvega otroka?
Jan: Ja, zagotovo. Sedaj vidim, koliko energije sem imel takrat. Bolj sem se lahko posvetil otrokom, bil sem tudi bolj otročji. In ni še bilo na tisoče skrbi, ki pridejo s starostjo. Enostavno sem se lahko prepustil in užival v tistih trenutkih. V času študija sva imela brezplačen vrtec, subvencionirano prehrano ...
Simona: Absolutno. Ko smo se selili iz študentskega doma, sem dejala, da je to nekaj, kar bom zares pogrešala. To skupnost študentskih družin. Bili smo kot eno pleme, ki je živelo skupaj. Vseeno je bilo, kateri otrok potrebuje pomoč, vsak je vskočil in pomagal po najboljših močeh.
Bili smo kot eno pleme, ki je živelo skupaj. Vseeno je bilo, kateri otrok potrebuje pomoč, vsak je vskočil in pomagal po najboljših močeh.
Vajino družino je zaznamovala tudi bolezen vajinega sina Izaka. Njegovo življenje je nekaj časa viselo na nitki. Kako danes gledata na to preizkušnjo?
Simona: Razlog za njegove težave je bil oslovski kašelj, ki se je nato razvijal v bronhitise. Spomnim se enega ključnega trenutka. Takrat sem morala celo noč bedeti ob njem. Ko je pričel kašljati, ga je bilo treba dvigniti, da se ni zadušil. Takrat sem bila ob njem tudi v bolnišnici in v nekem trenutku nisem več zmogla. Rekla sem: "Bog, ne zmorem več, ali ga boš ozdravil ali pa ga vzemi k sebi. Jaz ne morem več vstajati, ne morem ga več dvigniti." In sem zaspala.
Ob šestih zjutraj je v sobo prišla zdravnica in me vprašala, kako sva, jaz pa sem odgovorila, da ne vem. Nisem vedela, ali se je Izak med mojim spancem zadušil, ali je še živ ... Zdravnica ga je pogledala in rekla, da je veliko bolje. V trenutku, ko bi moralo biti z njim najhuje, se je njegovo zdravje dejansko izboljšalo. To me je naučilo, da to niso najini otroci oziroma niso v najini lasti.
Če seštejemo vse vajine brate in sestre, vas je skupaj 16 (Jan ima 10 bratov in sester, Simona 4). To so za naš prostor izjemne številke, kako se vidva spominjata svojega otroštva?
Jan: Pri nas je bilo osem fantov in tri punce, spomnim se, da smo veliko igrali nogomet. :) Ogromno časa smo preživeli zunaj in se družili. Res je, da nismo hodili na morje, med sabo se malo se "pogrupirali" po starosti (starejši skupaj, mlajši skupaj) in sem ponosen, da se tudi danes tako dobro razumemo. Zelo redko se vsi skupaj dobimo, ampak se še vedno zelo dobro razumemo.
Simona: Na prvem ali drugem zmenku me je Jan vprašal, koliko bratov oz. sester imam, in sem pomislila, da bom morala spet pojasnjevati, da nas je veliko. In mu povem, da nas je pet, in on odgovori: "A samo?" Prepričana sem bila, da se norčuje, a mi je nato povedal, da je njih pa 11.
Mi smo živeli na domačiji mojega dedka in babice in ob vikendih so se njune hčerke z družinami vračale domov. Tako da nas je bilo vedno veliko na kupu. Pozneje sem tudi zelo uživala v družbi odraslih, stricev in tet ter poslušala njihove anekdote.
Jan, ste imeli kdaj občutek, da ste za kaj prikrajšani?
Kot sem omenil, na morje nismo hodili. Oblačila sem običajno dobil od starejšega brata in mi je bilo kakšno tudi malo predolgo. Včasih se je zato kdo norčeval iz mene in takrat mi je bilo hudo. Ampak zdaj pa znam te stvari veliko bolj ceniti in ne morem reči, da karkoli iz otroštva obžalujem.
Povem mu, da nas je pet, in on odgovori: "A samo?" Prepričana sem bila, da se norčuje, a mi je nato povedal, da je njih pa 11.
Katere vrednote, ki sta jih prinesla iz primarnih družin v vajino družino, bi izpostavila?
Jan: Poštenost in hvaležnost. Da si z delom in trudom lahko pridobiš določene stvari. In da si obenem hvaležen tudi za najmanjše stvari. Ravno zaradi teh vrednot se potem vzpostavi povezanost tudi med otroki.
Simona: Delavnost. Živeli smo na kmetiji in moj dedek je vedno zagovarjal ročno delo. Imeli smo kosilnico, pa je menil, da je brezveze npr. plačevati fitnes, če lahko gnoj trosimo na roke.
Kako ste takrat doživljali takšen njegov pogled na delo?
Na živce mi je šlo. Obenem pa je imel dedek zelo zanimive pristope pri vzgoji. Kadar sva se midva z bratom skregala, je prišel v hišo in ... (nadaljevanje v videu spodaj).
Povezana sta tudi poklicno. Jan, imate svojo agencijo za organizacijo jadranj Najadranje.si, Simona, vi pa mu pomagate pri njegovem poslu. Sta tudi poklicno uigrana ekipa?
Simona: Jan je lani pustil redno službo in se posvetil organizaciji jadranj. Kmalu ni zmogel več sam oziroma bi moral delati tudi ponoči, da bi naredil vse delo, zato sva se odločila, da tudi jaz priskočim na pomoč.
Jan: V to delo vključujeva tudi otroke. Starejši nama pomagajo in montirajo videe za promocijo. Pomagajo nama pri nabavi hrane in sortiranju. Meni je ta služba zares velika odgovornost, a pri tem sodeluje celotna družina. Pomembno se mi zdi, da tudi otroci vidijo, da jadranje ni samo užitek, ampak tudi trdo delo.
Kako pa ob vsem tem najdeta čas zase?
Jan: Skušava si vzeti čas za sprehode ali da greva dopoldan, ko so otroci v vrtcu oz. šoli, kam sama. Meni malo manjka kakšna dejavnost, ki bi jo imel samo zase. Zato poskušam enkrat na dva tedna najti čas za kakšno rekreacijo (npr. nogomet). Sem se pa letos septembra priključil moški skupini v Ivančni Gorici, kjer skupaj prebiramo Sveto pismo in se o odlomkih pogovorimo.
Simona: Jaz hodim na skupino, kjer skupaj z drugimi ženskami beremo določeno knjigo. Trenutno beremo Tvoj modri plamen in potem se pogovorimo o vsebini. Lani sem se tudi navdušila nad kvačkanjem. Sedaj hodim tudi na kvačkanje, kjer kvačkamo vse, od igrač, pa tudi hobotnice, puloverje šale, rokavice ...
Kako poteka vsakodnevno usklajevanje interesov otrok, od najstnikov do vrtčevskih otrok?
Jan: Včasih se je enostavno treba dogovoriti. Ko gremo na igrišče, bi nekateri šli s kolesom, drugi z rolerji itd. Treba se je uskladiti, vsak malo popusti in gre.
Simona: Starejši so zelo samostojni in imajo zelo veliko socialno mrežo. Tako ju občasno kar malo čakamo, da sta doma, ali pa jih povabiva, da pridejo k nam skupaj s prijatelji in tukaj pečejo hamburgerje ipd. Ko greva z Janom na zakonsko skupino, starejši otroci čuvajo mlajše, povabijo še prijatelje in se imajo fajn. Saj včasih je potem hiša razmetana, ampak to res ni pomembno.
Letos grem jaz smučat s tremi otroki. Jan bo z mlajšimi ostal doma, ker ne smuča, mi pa si vzamemo ta čas zase. Gre za zares dragocen čas, kjer se lahko posvetimo drug drugemu.
