Na petkov večer me pri sebi sprejme družina Valant iz Laznice. Pozdravi me mala množica nadvse vljudnih otrok in mi ponudi čaj. Oče Ciril in mama Martina sta ob vsem dogajanju sproščena. "Tako, po francosko," pravita. Ciril je sin Francozinje in Slovenca, Martina pa prihaja s Koroškega. Nekdanja vzgojiteljica v Montessori vrtcu je sedaj doma in je preprosto mama. To si je vedno tudi želela. Ciril je zaposlen pri televiziji Exodus, sicer pa se ukvarja tudi s čebelarstvom.
Spregovorila sta o začetkih zveze, odprtosti za življenje in še marsičem. Ob njunih devetih otrocih se zgodi, da med intervjujem mimo prihiti kakšen par ušes, ki ga zanima, o čem se pogovarjamo. Morda utegne zanimati tudi vas ...
Kako sta se francoski Slovenec in Korošica našla in postala par?
Martina: Moja sestra dvojčica se je želela naučiti francoščino. Zato je šla kot varuška v Francijo in bivala pri družini.
Ciril: Pri skavtih v Sloveniji sem spoznal Martinino sestro dvojčico Katarino, ki se je želela naučiti francoščine. Dal sem ji naslov slovenske družine, ki je živela v Franciji, da je lahko šla tja kot varuška in se sproti učila jezika.
Martina: Pri tej družini je ravno takrat živel Maksimiljan, Cirilov brat, da je imel bližje do službe, ker se je moral voziti daleč. Tam sta se onadva spoznala in pozneje zaročila. Potem pa sva se midva spoznala na zaroki Cirilovega brata in moje sestre v Sloveniji.
Ciril: Takrat sem se še hecal z Martininim očetom, v smislu: "Poglej tista dva, ki sta zaljubljena." :) Že takrat sem se z njim razumel.
Martina: Pri nama se je vse eno leto zelo hitro odvijalo. Ciril je naredil prvi korak.
Ciril: Najprej sva si pisala po pošti, ker sem bil v Franciji, nekajkrat sva se lahko dobila tudi na zmenkih. Živo se spomnim, kako smo se šli sprehajat po Montserratu, in sem na eni sliki videl Martino, ki je bila na tej sliki noseča. Slišal sem glas: "To je mati tvojih otrok."
Martina: Ciril je, preden sva se spoznala, razločeval med duhovništvom in družinskim življenjem, tako da je bil to še toliko bolj jasen znak, da je na pravi poti.
Ciril: Isto leto decembra sva se zaročila in avgusta naslednje leto poročila.
V Franciji pa sta tudi kar veliko izprosila, kajne?
Ciril: Romala sva v Lurd. Tja sva šla s prošnjami, da bi moja sestra lahko imela otroka, da bi druga sestra spoznala dobrega fanta, da bi Martinina sestra lahko imela otroka in še da bi pozneje tudi midva imela otroka. Leto pozneje smo krstili najinega prvega otroka Florjana, ravno na god Lurške Matere Božje; tega takrat nismo vedeli in sva ugotovila pozneje.
Martina: Na krst je prišla ena Cirilova sestra noseča, moja sestra je ravno tisti dan rodila, Cirilova druga sestra pa je s seboj pripeljala fanta! Neverjetno!
Ciril: Lurška Mati Božja je zdaj nekako zavetnica naše družine.
Na isti poroki sta se poročila vidva, pa tudi Cirilov brat Maksimiljan z Martinino dvojčico Katarino. Zakaj ste se odločili za skupen obred?
Martina: Ko sva se s Katarino pogovarjali o tem, sva se strinjali, da je takšna poroka elegantna. Več stvari je nekako "padlo na kup". Od tega, da imamo iste starše, povabimo iste sorodnike. Ko pa sva se že zares pripravljali na poroko, sem Katarini rekla, da mi je zelo všeč, da se poročiva na isti dan. Nisem bila oseba, ki bi želela biti preveč v središču pozornosti. In Katarina mi je takrat rekla, da je tudi pri njej tako.
Danes, ko sva prestala že veliko in ko gledam nazaj, bi mogoče kakšne stvari spremenila. Nama pa nikakor ni žal, da smo imeli skupaj poroko.
Ciril: Bil je zelo lep dan. Malo me boli, da nisva šla potem na poročno potovanje. :) Je pa zanimivo. Enkrat sem kot otrok šel z dedkom nabirat borovnice pod Olševo. Tam mi je cerkev ostala v spominu in sem si rekel: "Uau, to je najlepši kraj v mojem življenju. Tukaj se bom jaz poročil." Mislil sem, da je to samo moja skrita želja, potem pa sem ugotovil, da si je na skrivaj in tudi iskreno to želel tudi moj brat.
Vajin zakon izpopolnjuje kar devet otrok. Lahko spregovorita o svoji odprtosti za življenje in veselju nad otroki?
Martina: Na začetku si sploh nisva predstavljala, da bova imela devet otrok. Je pa smešna moja zgodbica, da sem v osnovni šoli pri angleščini odgovarjala na vprašanje: Koliko otrok boš imela? Takrat sem v hecu rekla, da 9 ali 10. Učiteljica mi je rekla, da si bom že po prvem premislila.
Ko sva se pa midva pogovarjala, koliko otrok bi imela, sva si rekla, da štiri zagotovo. Pri nas smo bila štiri dekleta, pri njih pa pet otrok in še otroci v rejništvu. Pa še štiri otroke ravno v večji avto spraviš.
Pri četrtem, petem otroku se nama je še vedno zdelo: "Pa saj nas ni tako veliko, nismo spet tako velika družina. Lahko bi še kakega imeli." Tako da sva se potem kar odločala še naprej. Sem si pa rekla, da ne želim, da je med prvim in zadnjim razlika večja od 10 let. Ko je prišlo do tega, sem pa ugotovila, da to sploh ni ovira. Starejše v puberteti kar vleče stran od družine, tako pa morajo naši tudi mlajše malo popaziti in biti odgovorni.
Nama je bil vsak otrok čudež, pa tudi napor. Nikoli pa se nama ni zdelo, da ne zmoreva; vedno je bilo in je še danes ob otrocih veliko veselje.
Ciril: Sam bi poudaril rojstvo prvega otroka – Florjana. Z Martino sem sicer bil ob porodu, najbolj pa se me je vse dotaknilo naslednji dan po porodu, ko sem šel k njej in Florjanu. Ko sem takrat videl ženo, sem čutil tako ljubezen, da je ne znam opisati. Nikoli nisem nikogar ljubil tako, kot sem svojo ženo takrat.
Martina: Ja, pri prvem je res posebno. Vseeno pa vsak naslednji prinese nekaj novega, čeprav misliš, da nekaj že veš.
Ciril: Ob vsakem otroku se spremeniš. Vsak otrok odpira tvoje določene rane, ko išče svoj prostor. Mogoče je pri prvem otroku to "tvoj ljubi mir", ki si ga imel prej. S prvim jokom ti lahko pove, da nisi več sam, da je tudi on zdaj tukaj.
Martina je bila pri vsakem otroku nekako takole (oponaša ženo): "Uooou, noseča sem!" Jaz sem pa imel pri vsakem neke skrbi. Vsakega otroka pa sva sprejemala z vero. Je že res, da starši vzgajamo otroke, ampak otroci tudi vzgajajo nas. Tudi deveta! Zdaj si ne znava več predstavljati življenja brez njih.
Martina: Ob toliko otrocih imaš lahko še boljši odnos z Bogom, ker se zanašaš Nanj, da bo vse v redu. Starševstvo te res poglablja v veri.
Neki otrok je v vrtcu nekoč rekel: "Otroka najprej dobiš v glavo, ko razmišljaš, da bi ga imel. Potem ti 'zleze' v srce in nato še v trebušček." To mi je bilo zelo lepo. Sama sva zadnjega otroka res izprosila in se za vsakega zahvaljujeva Bogu vsak dan.
Če bi naše otroke vprašali, ali bi imeli še kakšnega, bi rekli: "Saj nas je dovolj!" No, odvisno. Vianej je ravno zadnjič rekel, da ne bi več imel dojenčkov, ker ga tako razjezijo, ko mu podrejo kocke. (smeh)
Med najstarejšim in najmlajšo je 18 let razlike. Ali otroke zdaj še vedno vzgajata enako, kot sta starejše na začetku?
Martina: Starejši otroci pravijo, da jih ne. Pravijo, da sva zdaj bolj popustljiva. Opozarjajo naju in so potem kar oni bolj strogi do mlajših bratov in sester. Včasih, če sva preveč popustljiva, oni naredijo red pri mizi.
Ciril: Vedno pa sva otrokom skušala predati vero, to je glavna stvar, ki pa je ne spreminjava.
Martina: Bolj kot da so zelo uspešni v šoli, mi je pri otrocih pomembno, da imajo vero. V zgled mi je sveti Ludvik IX. Zanj je njegova mama rekla: "Svojega sina bi raje videla mrtvega, kot da bi smrtno grešil." Itak že vemo: če je Bog na prvem mestu, je vse ostalo na pravem mestu.
Ali vajini otroci odraščajo ob francoščini in slovenščini?
Martina: Pri otrocih je širši način razmišljanja zaradi obeh jezikov. Nisva pa zelo striktna. Jaz ne znam zares francosko, se bolj vsake toliko naučim kakšno besedo. Ciril pa se z otroki pogovarja francosko in slovensko.
Ciril: Pri vzgoji v veri želim otrokom res dati francosko širino.
Kaj to pomeni?
Ciril: Meni to pomeni odprtost do katoliške tradicije in ponižnosti. Zdi se mi, da damo premalo tudi na svetost. V Franciji je občutek za sveto bolj prisoten. Otroke spodbujam, da zares živijo, kot bi živel Jezus; kolikor pač gre.
Kaj pa je čisto praktičnega v vaši družini zaradi francoske kulture drugače?
Martina: Manj kompliciramo. Ne "sekiramo" se preveč, če nam na vrtu ne uspe pospraviti vsega. Francozi se ne toliko obremenjujejo.
Ciril: Ja, poglej tja (pokaže na kuhinjski pult, založen s posodami). To je moj "pridelek"! :)
Ob času, ki ga dajeta za otroke, verjetno ne ostane veliko prostega časa. Kako si vseeno vzameta čas drug za drugega?
Martina: Največkrat starejšim, ko nimajo veliko obveznosti za šolo, rečeva, ali lahko popazijo na najmlajšo, midva pa greva na kavo. Ne gre za kavo, pač pa za čas, ki ga potrebujeva drug z drugim, da se tudi pogovoriva.
Ciril: Nikoli pa nisva čutila potrebe po tem, da bi šla kam za cel dan ali več dni. Bolj čutiva potrebo po tem, da se pogovarjava. Sam se lahko razjezim med prepirom, pa potem pozabim. Pri Martini ne gre tako zlahka in se morava kdaj za nazaj pogovoriti.
Kako se kot družina duhovno napolnjujete? Kaj pa vidva kot zakonca?
Martina: Midva kdaj začutiva, da nama manjka. Zadnjič smo bili vsi pri sestri Rebeki na duhovnem vikendu za družine in je bilo super, ko smo imeli tudi starši program med otroškimi delavnicami. Otroci pa so sicer pri mladinski skupini, v skupnosti Emanuel in drugih duhovnih vajah.
Midva sva bila tudi na svetovanju za pare na Družinskem centru Mir. Ko so "prihajali" otroci, smo se veliko selili in sva bila raztresena. Lažje se je bilo tudi skregati in sva potrebovala tretjo osebo, na katero ni bil noben od naju navezan.
Ciril: Vsakemu paru bi priporočal tako svetovanje, sploh ker temelji tudi na veri. Ni ti treba imeti največjih težav, da je to zate zelo koristno.
