7 povsem logičnih razlogov, zakaj imamo radi novorojenčke

Ko kdo od bližnjih oznani prihod novega družinskega člana, postanejo navdušenje, veselje in potreba po nenadnem povečanju lastne družine dobesedno otipljivi. To je odlična preusmeritev pozornosti, obenem pa nas lahko najmlajši člani tudi navdihujejo pri našem delu – tako je, od neskončnih pogovorov glede res najprimernejšega imena za dojenčka do izbire botrov ali nasvetov za izčrpane starše!

Čisto vseeno je, ali gre za vašega otroka, vnuka ali dojenčka, ki ste ga srečali v petminutni vrsti pri blagajni: ljudje se odzovemo precej podobno – najraje bi kar zapredli od ugodja!

Toda kaj je v resnici v teh drobnih človeških bitjih, da nas napolni s takšnim čudenjem, nežnostjo in ljubeznijo? Odgovor ni zgolj biološki, temveč tudi globoko duhoven.

Oooh, vonj novorojenčka! Saj veste: tako edinstven, da ga ni mogoče ustekleničiti. Zdi se, kot bi te male štručke prispele v nebeški embalaži, in ko jih odvijemo, za seboj pustijo dolgotrajen vonj, ki se oprime vsakega milimetra njihovih drobnih telesc. Tu je tudi rahla sled otroškega diha: toplega, mlečnega in neskončno nežnega. Znanstveniki bi morda rekli, da to staršem pomaga navezati stik z novorojenčkom; mi pa pravimo, da je to droben dih milosti. Otroški vonj, domač, pomirjujoč in poln nežnosti, nas nežno opominja, da se bo vse dobro izteklo.

Ali ste že kdaj videli kaj popolneje oblikovanega od otroških nožic? Vsak prstek na nogi je kot umetniška miniatura, vsak podplatek neverjetno mehak. In ko smo že pri tem: zviti prstki, mehka ramena, nagubana koža, v katero "bodo še zrasli" … to je tista vrsta lepote, ki vas kar ustavi. Nič kričečega, nič vpadljivega, pač pa ponižna in sveta.

Tik preden novorojenčki izbruhnejo v jok, se pri mnogih pojavi trenutek, ko se jim zatrese bradica. Tako nežno, tako iskreno, da nas gane v dno srca. To tresenje ni le uvod v solze – gre za znamenje zaupanja. Dojenčkova ranljivost nas spominja na našo lastno in vendar se s svetom soočajo povsem odprti. Kakšen pogum je to!

V naši kulturi neodvisnosti so dojenčki osvežujoče sebični glede svojih potreb. Potrebujejo vse. In vendar tega nekako ne občutimo kot breme. Njihova nemoč privablja ljubezen in že sam njihov obstoj iz nas prikliče nekaj boljšega: sočutje, pozornost, navzočnost.

Vsak novorojenček je novo poglavje. Nov začetek. Obljuba, da se življenje nadaljuje – pa ne samo to, lahko se celo izboljša. Vsak dojenček nosi neizrečeno zmogljivost prihodnosti, polne lepote, prijaznosti in morda celo svetosti. Novorojenčki so upanje s srčnim utripom.

V Svetem pismu Bog svojo ljubezen pogosto primerja z ljubeznijo staršev: ta je skrbna, pozorna in zaščitniška. Pestovanje novorojenčka nam daje vpogled v to ljubezen. Njihovo mirno dihanje, njihov nagon po počitku v nekogaršnjem naročju – vse to kaže na tolažbo, za katero smo ustvarjeni. Katekizem nas spominja: "Človeško življenje je treba spoštovati in ščititi brezpogojno od trenutka spočetja dalje." In ko to življenje pride na svet, ga varujemo ne le z zakoni, temveč tudi z ljubeznijo.

Bodimo iskreni: tudi dolg dan postane nekoliko svetlejši, če je v bližini dojenček. Nekaj je na njih, pa naj bo to način, kako se pretegujejo kot majhne muce ali namrščijo obrvi v resnih otroških mislih, da skoraj vedno nasmejijo popolne neznance. In s tem, četudi le za trenutek, povezujejo skupnosti.

Novorojenčki morda ne izrečejo niti besede, toda jasno in glasno oznanjujejo: življenje je dar. In svet, ne glede na to, kako temačen se včasih zdi, je še vedno poln svetlobe.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.