Mateja Tušek je ženska, ki jo je težko opisati, saj počne veliko različnih stvari: je srčna učiteljica razrednega pouka, poje v zboru, je moderatorka dogodkov, z malo šolo angleščine v domači učilnici ob sobotah uvaja malčke v tuji jezik, z možem sta aktivna v župniji, poleg tega pa počne še ogromno drobnih stvari, s katerimi razveseljuje druge.
Morda Matejino upanje, vedrina in energija izhajajo ravno iz njenega razdajanja za druge. Saj vemo, da tam, kjer človek ne skopari s svojimi talenti, jih Bog še dodatno pomnoži. Mateja ima z možem Mihom sedem otrok (Tinkara (19), Jerca (16), Lovro (14), Nace (11), Meta (7) in dvojčici Liza in Luca (2)), tako da ji zares ni nikoli dolgčas.
Sta od nekdaj z možem želela in načrtovala veliko družino?
Moja zgodba je precej nenavadna. Rodila sem se s srčno napako in sem še vedno srčni bolnik. Kot otrok sem imela velike težave s kondicijo, zdravjem. V puberteti so mi zdravniki rekli, da obstaja precejšnja možnost, da otrok ne bom mogla imeti. Tudi ko sva z možem postala par, sem mu povedala, da je možno, da ne bom mogla imeti otrok.
Pa mi je rekel: "Jaz te bom imel rad v vsakem primeru, če bova imela otroke ali pa ne." Pri 17 letih sem imela operacijo na srcu, ki je uspela. S prvorojeno hčerko bi lahko rekla, da sem kar nekoliko tvegala, a je bilo vse v redu. In tako so prihajali potem še naslednji otroci.
Je bila vmes tudi kakšna preizkušnja?
Zelo sta me zaznamovala dva spontana splava, in sicer po prvem in po četrtem otroku, ki sem ju kar dolgo prebolevala in žalovala. To je res bolečina, ki sem jo težko sprejela za svojo, ko se že pripravljaš, pričakuješ, se veseliš, potem pa se zgodi splav. Nič ne pomaga, da ti ljudje govorijo: "Saj jih imata že veliko …" Vsakega otroka sem si res želela in pot žalovanja je bila zame res naporna.
V zadnji nosečnosti pred približno tremi leti pa sem dobila neverjetno darilo: izvedela sem, da nosim dvojčke. Ko sem slišala pri ginekologinji te besede, sem samo obstala na stolu in jokala ter si solze delila z zdravnico. Jokala sem od milosti, da sem kljub temu, da so mi pri 16 govorili, da moje telo morda ne bo zmožno imeti otrok, zdaj nosila celo dvojčke. Čutila sem in še vedno čutim res noro hvaležnost za vse otroke in tudi za vse, kar je včasih težko.
Ko nanese beseda na to, da imate sedem otrok, poveste, da ste iz Poljanske doline in da tam to ni taka redkost. Kako to, da družine v tem predelu Slovenije tako lepo dvigujete slovensko rodnost?
Res je, naša dolina krepko dviguje slovensko rodnost. Ni malo družin, ki so številčne, ki imajo štiri in več otrok. V razredu starejšega sina je nekaj sošolcev, kjer je po sedem otrok. Otroci in družina so pri nas velika vrednota. Starši, ki imamo veliko otrok in se kdaj pogovarjamo o tem, smo si edini: veliko otrok je pravzaprav edino, kar bo ostalo za nami, in otroci so največ, kar lahko damo domovini.
Seveda pa je pomembno, kako otroke vzgojiš. Da daš otrokom prave vrednote – kajti konec koncev lahko vzgojiš tudi sedem egoistov. Midva otroke vzgajava v želji, da bi bili dobri ljudje, dobri državljani. Da bi verjeli v poštenje in v svetost življenja, v to, kako je lepo živeti.
Biti mama veliki družini verjetno niso samo lepi in idilični trenutki?
Čudovito je imeti veliko družino, saj je toliko enega brušenja in oblikovanja, ki je za sorojence neprecenljivo. Čisto odkrito pa povem, da je tudi zelo naporno. In vem, da tako čutijo tudi druge mame, da v tem nisem sama. Je pa res, da včasih kar težko priznamo, da bi potrebovale malo pomoči, češ, kaj si si pa toliko naložila, zdaj pa ne zmoreš.
Zelo bi se mi zdelo dragoceno, če bi si znale ženske med seboj pomagati na tak način, da bi bile ena drugi "mala vas": kakšna bi prišla skuhat ali pomagat z dojenčkom, prišla morda le na kavico in klepet, da bi se lahko mlada mamica vmes stuširala; včasih bi se lahko izmenjevale za varstvo otrok, spet drugič bi priskočile, ko bi kateri od otrok zbolel … Upam si trditi, da bi take vrste skupnost marsikateri ženski zelo olajšala materinstvo in trenutke osamljenosti, ko se ji zdi, da je vsega preveč in ji je težko.
Kako ste sprejeli odločitev, da boste krmarili med veliko družino in službo učiteljice v šoli?
Dragoceno mi je, da lahko po eni strani uresničujem svoje poslanstvo mame in znotraj svoje družine z otroki ustvarjam, pripravimo kakšno presenečenje za koga, ki nas potrebuje, hkrati pa imam tudi svoje talente in veselja, ki me napolnjujejo zunaj družine.
Če uresničujem tudi druge plati sebe, sem zato doma srečnejša ženska. Vsak ima 24 ur časa v dnevu, potem pa ga razporediš skladno s svojimi prioritetami. Se mi zdi pa pomembno, da ženska dela stvari, v katerih se čuti rodovitna. Rada bi tudi s svojim zgledom pokazala hčerkam, da lahko hkrati delajo stvari, ki so za druge, in ob tem osrečujejo tudi njih same.
Čutim, da bi rada svoje vrednote dala naprej tudi otrokom, ki niso moji lastni in jih učim v šoli. Veliko otrok namreč v šolo pride najprej po ljubezen, šele nato po znanje. In to čutim kot svojo nalogo. Svojim učencem bi rada dala ljubezen, zaupanje, to, da se je treba potruditi, verjeti en v drugega in v lastne sposobnosti. Učim jih, da ni nič narobe, če ne mislimo enako, da je to celo zelo dragoceno, ker nam pomaga, da sodelujemo in iščemo poti, kako si priti naproti.
Kljub temu, da postavljam meje, pa nikoli učencev ne kaznujem s kakšno zamero, užaljenostjo, tudi če naredijo kaj narobe, jim dam vedeti, da jih imam vseeno rada, in skupaj razmislimo, kako bi lahko tisto popravili. Tudi do vedenjsko bolj zahtevnih otrok gojim odnos zaupanja in spodbujanja, da jim res velikokrat povem, v čem so dobri.
Kako z možem vzgajata svoje otroke?
Lahko bi rekla, da vzgajava v tradicionalni veri in z motom: Moli in delaj. Sicer pa sem jaz bolj stroga od moža, ki rad stvari obrne na hec, kar je super kombinacija. Smo dosledni in kar se dogovorimo, mora držati. Se pa ogromno pogovarjamo in rekla bi, da imamo odprte odnose. Za naju je kuhinjska miza sveta stvar, zato se enkrat dnevno vsi (razen tistih, ki so med tednom odsotni zaradi šolanja) zberemo okrog mize, denimo ob kosilu ali večerji, in v miru pojemo.
Potem pa se tudi pogovorimo. Vse radi rešujemo sproti in skozi pogovor. Tudi najstniki se kar hitro odprejo, če jih kaj žuli, ter radi tudi že debatirajo in povejo svoja mnenja. Pa tudi midva z možem rada sproti rešujeva morebitna nesoglasja in nikoli nimava "tihih dni", veliko se pogovarjava tudi midva. Res sem hvaležna, da imam moža, ki je v tolikšni meri drugačen od mene, da skupaj tvoriva en zanimiv zakonski in starševski par.
Otroci imajo tudi vsak kakšno svojo aktivnost in odgovornost. Zavestno smo odkrivali, kaj je talent posameznega od njih, v čem je močan, in ga potem v to tudi spodbujamo. Recimo ena hči je prostovoljna gasilka, ena vodi gledališko skupino, ena poje v zboru, en sin sijajno riše, eden je odličen kmetovalec. Fanta sta ministranta, hodijo tudi k skavtom. Pomembno se mi zdi, da se čutijo uspešne na tistem področju, ki jih veseli in v katerem so močni.
Ste zelo aktivni, kateri hobiji vas najbolj veselijo?
Zelo rada pojem v zboru in tudi pišem pesmi, ki potem ob mojstrstvu našega poljanskega organista doživijo uglasbitev in jih zbor zapoje. V zboru tudi poskrbim še za določene druge stvari, npr. za pozornosti, za različne programe ob praznovanjih … Priznam, da imam veliko stvari in hobijev, ki me tudi napolnjujejo poleg družine.
Dragoceno mi je, da otroci vidijo, da imam resnično rada rada svojo družino, sem pa poleg tega tudi učiteljica, popisovalka zanimivih ljudi v domačem kraju za krajevno glasilo, pevka, moderatorka na kakšnih dogodkih. Prav za slednje sem hvaležna svoji voditeljici oratorija iz najstniških let, ki je v meni prepoznala ta talent in ga tudi spodbudila. Ne nazadnje imam čudovito možnost, da sem lahko posebne vrste mentorica vsem mladim dušam, ki jih srečujem na šolskih in domačih poteh. Če to ni blagoslov ...
