Iz Buenos Airesa v Vojnik: Našli smo, kar smo prišli iskat

Minila so dobra štiri leta, odkar se je družina Selan preselila iz Buenos Airesa v … Vojnik! "Kako se to napiše – Vojnik ali Volnik?" so se spraševali ob odločitvi za selitev. Neznan kraj, ki pa jih je velikodušno sprejel.

Ko danes pogledajo nazaj, se jim zdi skoraj neverjetno, kako samoumevno so v Argentini živeli s stvarmi, ki v resnici niso bile normalne. Stalna skrb za varnost, veliko kriminala, dolge razdalje, veliko bolj stresno življenje.

Vse to so sprejemali kot del vsakdana – dokler niso prvič resno začutili, da obstaja tudi drugačen način življenja.

"Poročena sva 18 let, par pa sva že 24 let," svojo zgodbo začneta Ingrid in Martin. Njuno prijateljstvo se je začelo na srednješolskem tečaju, ki je nekakšna sobotna srednja šola za slovensko mladino. Že od mladih nog sta bila dejavna v mladinskih organizacijah, pevskih zborih, folklori – vsak v slovenskem društvu na svojem koncu Buenos Airesa. Slovenstva nista živela kot folkloro, temveč kot vsakdan.

Ko sta si ustvarila družino, sta želela svojim otrokom ponuditi podobno otroštvo, kot sta ga doživela sama. "Otrokom sva hotela dati isto – zdravo okolje, skupnost in vrednote, za katere veš, da jih želiš predati tudi naprej. To sva našla v slovenski skupnosti."

Njuni trije otroci – Valentin (17), Kamila (12) in Danilo (7) – so rojeni v Buenos Airesu. Med tednom so obiskovali argentinsko šolo, ob koncih tedna pa slovensko sobotno šolo in dejavnosti v slovenski skupnosti. "Bili smo del obojega – argentinske družbe in slovenske skupnosti."

A argentinska realnost je imela svojo težo. "Ni varno. Otroci ne morejo sami ven. Ne morejo s kolesom, ne morejo peš. Vse razdalje so velike, vse moraš voziti." Prav zato je bila slovenska skupnost zanje tudi varno zavetje. "Tam veš, kdo je kdo. Vsi se poznajo. In to je ogromno."

Glede selitve je bilo prelomno leto 2012, ko sta s pevskim zborom imela turnejo po Sloveniji. "Ko si mama in vidiš, kako se otroci tukaj sami igrajo zunaj, se vozijo s kolesi, se igrajo z žogo, ne da so starši neprestano zraven, ker se bojijo zanje … Mene je to šokiralo. Res."

Takrat sta se prvič resno vprašala, ali bi lahko živeli drugače. A odločitev ni bila hitra. "Vedno je bilo upanje, da se bo v Argentini izboljšalo. Nov predsednik, nova obljuba … pa se ni nič spremenilo."

Pandemija je bila dokončen prelom. "Otroci so imeli v vsem šolskem letu samo dva tedna pouka. Vse ostalo je bilo zaprto. Gimnastika prek Zooma, šola doma, vse doma. Mislila sem, da se mi bo zmešalo," se spominja Ingrid.

Takrat sta si rekla: "Moramo vsaj poskusiti. Če ne poskusiš, ti v življenju vedno ostane vprašanje: kaj pa, če bi?"

Pomembno vlogo pri odločitvi je imel stik z že pokojnim direktorjem Francijem Pliberškom. Z Martinom sta se poznala že več let. "Ko sem mu pisal, je odgovoril: 'Pri meni imata službo.' To je bilo ključno. Ko prideš z družino, moraš biti odgovoren."

Avgusta 2021 so prišli v Slovenijo. "Nismo šli z mislijo, da gremo dokončno. Rekla sva: gremo poskusit. Če bo šlo, ostanemo. Če ne, se vrnemo." Selitev je bila zahtevna, a presenetljivo mirna. "Zdaj, ko gledam nazaj, se sprašujem, od kod ta mir. Vzeli smo tisto, kar je bilo res pomembno, ostalo prodali ali podarili," pripoveduje Ingrid.

Najprej so živeli kot najemniki, nato pa našli hišo v Vojniku. "Vse se je poklopilo. Tako, kot mora biti. To je Božja volja in Božji načrt."

Prvi vtis je bil skoraj neverjeten. "Naše življenje se zdaj dogaja v radiju enega kilometra – dom, šola, župnija, služba." Otroci so hitro dobili samostojnost, ki si je v Argentini ni bilo mogoče niti zamisliti. "Otroci gredo sami v šolo, neprestanega strahu ni več."

Razlika v notranjem miru je ogromna. "Tam smo normalizirali nenormalno. Ko pogledam nazaj, vidim, v kakšnem stresu smo živeli," opaža Martin.

Zelo hitro so našli svoj prostor tudi v župnijskem življenju. "Župnija v Vojniku je zelo živa – versko in kulturno." Vsi so se vključili: v pevske zbore, oktet, animatorstvo.

"Ko so župljani videli, da smo pripravljeni sodelovati, so nas takoj sprejeli. Dobili smo svoj prostor." Skupnost, ki so jo poznali iz Argentine, so znova našli – tokrat v Sloveniji.

Ko govorita o zakonu, poudarjata dve stvari: iskrenost in Boga. "Najprej iskrenost. Da si poveva vse – dobre in slabe stvari." In vera: "Skušava vse izročiti Bogu, da nas vodi."

Martin in Ingrid sta tudi sodelavca – čeprav na različnih oddelkih – kar jima življenje še olajša. "Glede logistike se lažje usklajujeva. To je zame dar," pravi Ingrid.

Najmlajši sin Danilo ima avtizem. Diagnozo so dobili šele v Sloveniji, čeprav so znake opazili že prej. "On je prinesel nov izziv. Potrebno je ogromno potrpežljivosti in prilagajanja."

Pandemija in selitev sta bila zanj posebej težka. "Rutina je zanj ključna, mi pa smo jo takrat popolnoma izgubili." V Sloveniji je Danilo dobil podporo: logopeda, delovno terapijo, prilagojen šolski program. "Zelo smo zadovoljni. Vidimo napredek."

Ko primerjajo z Argentino, je razlika očitna. "Ne predstavljam si, kako bi bilo tam. Vse je ali zelo drago ali pa preprosto ni prilagojeno." Tudi v povezavi s to diagnozo opazita, da je bila selitev očitno v Božjem načrtu.

"Velika razlika med Argentino in Slovenijo je, da tukaj ljudje niso navajeni, da bi kaj žrtvovali – čas, delo ali karkoli," povesta odkrito. Pri tem ne sodita, temveč primerjata izkušnji. V Argentini je bilo marsikaj težje, manj urejeno, manj varno – a prav zato je bila družina bolj vključena, povezana.

"Če je kdo onemogel, ni bilo doma za ostarele. Nekdo iz družine je moral prevzeti odgovornost." To je pomenilo prilagajanje služb, urnikov, osebnih načrtov. A hkrati je to pomenilo tudi zavest, da življenje drugega ni breme, temveč dar.

Ta misel se je še poglobila z rojstvom najmlajšega sina oziroma z njegovo diagnozo. "Ko imaš otroka z avtizmom, se žrtvovanje začne v majhnih stvareh – vsak dan." V prilagajanju rutine, v ponavljanju istih besed, v potrpežljivosti, ko napredek ne pride takoj.

"Vsi smo se morali prilagoditi. Tudi starejša otroka. Jima razložiti, da moramo sodelovati, da moramo biti potrpežljivi." In to ni bilo vedno lahko. "A mislim, da nas je to zelo povezalo," ugotavlja Martin.

Življenje v Argentini jih je naučilo nečesa, kar danes prepoznavajo kot veliko prednost: iznajdljivosti. "Neprestano smo se morali prilagajati – inflacija, spremembe cen, nova pravila." V enem letu so morali v Martinovem podjetju več kot desetkrat prilagoditi cenike. To ni dopuščalo togosti.

"Naučiš se, da problem ni konec poti, ampak začetek iskanja rešitve."

To miselnost so prinesli s seboj. In jo uporabili, ko so se soočali s slovensko birokracijo. "Včasih se zdi, kot da sistem ne ve, kam te umestiti." A namesto obupa so iskali poti. Spraševali, povezovali, potrkali na več vrat.

Enako pri Danilovi diagnozi. "Nisva čakala, da nama nekdo vse pove. Brala sem, raziskovala, spraševala." Ko sta videla, da nekaj ne deluje, sta iskala drugo pot. In ko sta našla podporo, sta jo sprejela.

"Mislim, da je zelo pomembno, da si odprt. Da si priznaš, da nekaj ni v redu." To zahteva ponižnost – in pogum. A prav to je omogočilo, da je Danilo danes v okolju, kjer napreduje.

Ena največjih sprememb po selitvi je odnos do časa. "Danes imamo več kvalitetnega časa." Zlasti zato, ker ni dolgih voženj, ampak imajo vse v bližini. To pomeni več skupnih kosil, več pogovorov, več prisotnosti. "Zvečer nismo več izčrpani do te mere, da ne bi mogli biti skupaj."

Sicer pa zatrjujeta: "V Sloveniji smo našli, kar smo prišli iskat – mirnejše in varnejše življenje."

Ko Ingrid in Martin ob koncu leta razmišljata, za kaj sta hvaležna, je odgovor preprost, a globok: "Da se imava še vedno rada." Martin doda: "In da vidiš, da v službi cenijo tvoje delo." Ingrid pa: "Da smo zdravi. Da Danilo napreduje."