“Verjamem, da lahko preživimo samo tako, da drug drugemu pomagamo”

Za Ano Petrič je slišal skoraj vsak Slovenec. Zagnani Notranjki, ki že dvajset let dela s starejšimi in je za svoje delo prejela vrsto nagrad – med njimi tudi Jabolko navdiha – idej še ni zmanjkalo. Trenutno jih uresničuje na delovnem mestu direktorice Doma starejših občanov Vrtojba. Njen pristop do starejših in do ljudi nasploh bi lahko strnili v stavek: "Vsi smo vredni obravnave, ki je polna ljubezni, razumevanja, empatije, srčnosti."

Vodite čudovit projekt Mala pozornost za veliko veselje, v katerem zberete in razdelite na tisoče prazničnih voščilnic. Kako vam je šlo letos?
Ta projekt je nastal, ker se je moja stara mama Vera, Dolenjka, preselila na Notranjsko in je zelo pogrešala svoje brate. Decembra je vedno nestrpno čakala njihove voščilnice in kartice z lepimi motivi. Vsak dan je hodila do poštnega nabiralnika gledat, ali je poštar že prišel – to je bil osrednji dogodek dneva. Četudi na daljavo, je bila tako povezana z njimi.

Leta pozneje sva s starejšo hčerko prišli do ideje, da bi to lahko omogočili mnogim starejšim. Ker smo v času digitalizacije, skoraj nihče več ne piše na roko, voščilnic je zmeraj manj, starejši ljudje pa so tega navajeni in jim veliko pomeni. Na roke pisana beseda je tako lepa! Ljudje so, ko sem jih spodbudila, takoj začeli izdelovati takšne voščilnice. Vsako leto jih je bilo več. Prvo leto so bile samo za dom, v katerem sem takrat delala, naslednje leto jih je bilo po 50 za vsak dom, potem pa smo se odločili, da gremo na 21 tisoč, zadnja leta na 22 tisoč, s tem zaobjamemo vse starostnike v domovih pri nas.

V letošnjem 10. letu tega projekta smo zbrali prek 25 tisoč voščilnic. Skupaj nam je zopet uspelo. Name se je obrnil tudi klinični center iz Ljubljane in že nekaj let tudi tja nesemo praznično škatlo voščilnic in jih za božič dobijo vsi, ki so na božični večer v bolnišnici.

Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem sodelujočim! Da bi bilo letos, ob 10. obletnici, malo drugače, smo se odločili, da lahko tisti, ki izdelujejo večje količine voščilnic, te osebno odnesejo v domove in imajo na ta način tudi interakcijo s starejšimi. Skoraj 10 tisoč voščilnic je bilo tako letos predanih fizično.

Za tako številko potrebujete veliko sodelavcev …
Ko se je to začelo, je bilo kot snežna kepa, vedno več ljudi je želelo sodelovati. Nekateri pismo napišejo tudi meni in mi razložijo, zakaj v dobrodelni akciji sodelujejo. Zelo me je ganilo, ko je neka gospa napisala, da je izgubila mamo, ki je bivala v domu, pogosto je bila osamljena in svojci so se trudili, da bi ji polepšali dneve. Ganljivih zgodb je nešteto.

Sodeluje veliko dobrih ljudi, tudi fantje iz srednje strojne šole iz Novega mesta, oni so bili z učiteljico Alenko Brežnjak prvi, ki so šli že lani po domovih in so imeli aktivnosti za stanovalce – igrali so na harmoniko in se pogovarjali z njimi. Letos sva to dodatno spodbudili z gospo Danijelo Horvat Samardžija. Sodelujejo tudi ljudje v raznoraznih stiskah, ki so doživeli hude stvari in jim pomaga, da se kreativno izražajo in zapišejo lepe misli. Lepo mi je bilo, ko so pri Young Caritas začeli podobno akcijo. Vesela sem bila, da mladi tako razmišljajo. Častni pokrovitelj projekta je podjetje Brown Bear Team, ki se ukvarja z obnavljanjem poslovnih računalnikov, kar tudi sama podpiram, saj je tudi akcija Mala pozornost za veliko veselje trajnostno obarvana in je velika večina voščil reciklirana.

Veliko govorite o medgeneracijskem sodelovanju, o povezanosti. Kaj se vam zdi, da danes najbolj ovira iskren stik med mladimi in starejšimi, in kaj bi ga lahko okrepilo?
Zagotovo sodobna tehnologija. Po eni strani nam zelo pomaga in marsikaj olajša, po drugi strani pa nas je odtujila. Komuniciramo čisto drugače. Vse se začne v družinah in če tam ni osnovnih vrednot, ne moremo pričakovati od otrok, da bodo razmišljali drugače. Premalo poudarka damo na to, kako je pomembno medgeneracijsko sodelovanje, premalo pa se zavedamo tudi lastne minljivosti, ker je trenutna tendenca v hitrosti in mladosti, vse ostalo pa kot da ne spada v ta svet. Preveč se ukvarjamo s popolnostjo, ki je za moje pojme čisto nekje drugje – v odnosih, iskrenosti, sočutju.

Se vam zdi, da mladi res dojemajo starejše kot breme?
Mislim, da so v resnici mlajši zelo navezani na starejše, ker imamo to srečo, da živimo v časih, ko se stari starši lahko ukvarjajo z vnuki in so z njimi povezani. V svojih krogih opažam, da vse, ki ostanejo brez starih staršev, to prizadene in jih zelo pogrešajo. Družba umetno ustvarja mišljenje, da smo zaradi starejših prikrajšani, v resnici pa je ravno obratno, starejši našo družbo bogatijo.

Kako po vaših izkušnjah Slovenci ravnamo s starostniki v vsakdanjem življenju – v družinah, v soseskah, v vaseh, tudi v domovih?
Mogoče je v vaseh še prisotno to, da se ljudje med sabo poznajo, več komunicirajo in tudi bolj pogledajo drug na drugega, več je solidarnosti. Večji kot je kraj, več je odtujenosti in slabših odnosov, manj komunikacije, manj spoštljivega odnosa. Nekomu je samoumevno, da starejšim odstopi sedež, odpre vrata, nekomu drugemu pa na žalost ne.

Kar se tiče dela v domovih, resnično verjamem, da ima vsak človek nekaj dobrega v sebi, ampak eni so za delo z ljudmi, drugi pa za delo s stvarmi. V institucijah, kjer je delo z ljudmi, bi morali delati ljudje, ki to radi počnejo in ki se zavedajo tega, da ljudje v domovih počasi zaključujejo svojo življenjsko zgodbo in je ob njih potrebno imeti empatijo, sočutje, spoštljiv odnos, treba je znati reči prosim, hvala, oprostite, izvolite, želite, ali vam lahko kako pomagam in tako dalje.

Ali imate občutek, da se starosti zdaj bolj bojimo, kot so se je bali nekoč? Kaj nam ob misli na staranje vzbuja nelagodje?
Kakor kdo. Jaz se starosti ne bojim, ker vem, da je lahko lepa in da je to, kakšna je, odvisno predvsem od tega, koga imaš ob sebi. Verjamem pa, da je ljudi strah lastne minljivosti in lastne ranljivosti, ker na račun daljšega življenja pridejo tudi težave s sluhom, z vidom, mobilnostjo, s spominom, zdravjem na splošno …

Sama bom čez 22 let uradno starejša oseba in kot taka si zase želim samo, da bi imela mir in varnost. Zmeraj bolj ugotavljam, da zelo malo potrebujem – da sem nekje na varnem, z osnovnimi dobrinami in da imam lepe odnose. Če bi bilo možno, povezana z naravo in pomirjena sama s seboj. Tisti, ki bo tako razmišljal, ne bo imel strahov.

V zadnjem času je bilo v Sloveniji veliko govora o končanju življenja. Kako vi kot nekdo, ki preživlja zelo veliko časa s starejšimi, doživljate take pogovore?
Želim si le, da ljudi, ki umirajo, ne bi bolelo. Želim si, da se ne bi zdaj, ko je bilo v medijih toliko govora o tem, starejši počutili slabo ali kot breme. Sicer pa vem, da tisti, ki želi umreti, dela na tem, da bi umrl na naraven način, recimo tako, da neha jesti. Največ ljudi umre ponoči, ko se umirijo, sami s sabo sklenejo nek mir, umrejo, ko jih zadnjič obiščejo svojci …

Zavedati se moramo, da je treba svoje bližnje pustiti oditi, ko pride njihov čas. Spomnim se, kako je neka gospa umrla v recepciji doma, ko so jo pripeljali za sprejem. Če bi jo še nekaj dni pustili v njeni postelji, bi lahko v miru in dostojno odšla.

Veliko govorimo o dostojanstvu, ki si ga starostniki želijo ohranjati. Kje vi vidite to dostojanstvo v vsakdanjih stvareh? Kaj pomeni dostojanstvo starostnika?
Mislim, da predvsem to, da je, ne glede na svoja leta, slišan in upoštevan, da ima možnost izbire, da ima pravico izraziti svoje mnenje, svoje želje, da se ga tretira kot popolnoma enakovrednega člana družbe in ne kakor da je odpisan ali preživet. Ključno je, da razumemo, da so starejši polni življenjskih izkušenj, da se lahko ogromno naučimo od njih, če jih samo poslušamo.

Prazniki so za starejše velikokrat težki, še posebej zaradi osamljenosti. Kako praznične dni polepšate varovancem v domu?
V našem domu smo imeli vse leto ogromno aktivnosti, ker se mi zdi pomembno, da imajo stanovalci izbiro. V teh dneh je lepo, če imajo stanovalci veliko obiskov družinskih članov, ki jih tudi vzamejo domov, da so lahko z njimi ob obloženi mizi, se z njimi pogovarjajo … Zaposleni se trudimo, da jih čim bolj animiramo, da se ne počutijo sami. Imamo dosti dogodkov, od plesov do kulinaričnih pogostitev, zadnjič smo jih celo peljali v Ljubljano na lučke. Obiskujejo jih tudi dobri ljudje iz skupnosti in raznorazni prostovoljci. Dom smo lepo okrasili, da se vsi skupaj v njem počutimo dobro.

V letošnjem letu ste zamenjali službo, iz napol prazne stavbe naredili dom v pravem pomenu besede in takoj dobili polena pod noge. Kako ste se spopadali s tem, kaj vam je najbolj pomagalo? Zakaj vztrajate?
Dvajset let delam v socialnem varstvu in dejstva dokazujejo, da delam dobro. Vsakemu človeku želim pomagati, ogromno prostovoljno delam in vem, da sem to doživela samo zato, ker sem drugačna in razmišljam zunaj okvirjev.

V dveh desetletjih dela s starejšimi enostavno čutim, vidim in razumem, da si zaslužijo več. Ker imam toliko energije, volje in notranje moči, verjamem, da sem lahko en majhen kamenček v mozaiku velikega števila ljudi, ki razmišljajo podobno. Morda si malo več upam, ker sem videla tudi ogromno stisk, slabih, težkih situacij in verjamem, da lahko skupaj nekaj spremenimo.

Verjamem, da so delo s starejšimi, inovacije in realizacija neobičajnih idej moje poslanstvo. V preteklosti sem postavila čisto nove smernice za delo s starejšimi, kjer starejši ni dobil samo hrane in osnovne oskrbe, ampak smo ga upoštevali kot celostno bitje – kot človeka, ki ima rad tudi vero, umetnost, kulturo, glasbo, bližino drugih ljudi, življenje. Kjer sem dobila možnost, sem naredila premik in pozitivno spremembo. To zna biti za marsikoga moteče.

Še do nedavnega sem premišljevala, kako grozno je vse, kar se mi je zgodilo, ker sem hotela dobro, potem pa mi je starejša hčerka lepo povedala: "Očitno je tvoje poslanstvo spreminjati stvari na boljše, popravljati, kazati, da se da." Verjamem, da lahko preživimo samo tako, da drug drugemu pomagamo in da smo skupaj močnejši. Na svoji poti sem spoznala ne samo mnogo čudovitih sodelavcev, ampak tudi ogromno prostovoljcev in enako mislečih ljudi, s katerimi si delimo enake vrednote: spoštovanje do starejših in do ljudi na splošno. Zadovoljna sem tudi z razpletom okoliščin in dogodkov, ki so pokazali, da nisem storila nič narobe, ampak veliko dobrega v korist ljudi in institucije, ki sem jo prevzela v vodenje.

Kje se vsakodnevno napolnite?
Veliko hodim, imam prijateljico Katjo, s katero se vedno od srca smejim, zelo me napolni tudi narava – Cerkniško jezero in vsa Slovenija. Res živimo v lepih krajih. Vsak dan iščem razloge za hvaležnost: živimo v državi, ki je lepa in v kateri je mir, če ne gledaš televizije (smeh), in to je privilegij.

Je pa kdaj tudi težko. Zadnja leta sem precej intenzivno delala na sebi, zelo sem hvaležna, da imam moža, ki mi stoji ob strani ne glede na vse moje ideje, želje in vizije, in mi pri tem tudi pomaga. Imam dve krasni hčerki, dva fejst "zeta", dva čudovita vnuka, taščo in tasta ter peščico pravih prijateljic, ki z mano nikoli niso tekmovale in bile zavistne, ampak so me zmeraj razumele in bile tam zame, kadar sem jih potrebovala.