Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.
Sveta družina za nas predstavlja "nauk o družinskem življenju" in čas, ki ga je Jezus preživel z Marijo in Jožefom, naj bi nas "naučil, kaj je družinsko življenje", kot je zapisano v katekizmu.
To je izjemno pomembno, saj si Bog želi, da bi se ves svet zdel kot ena sama velika družinska ljubezen. "Krščanska družina glasno oznanja tako sedanje vrline Božjega kraljestva kot tudi upanje na blagoslovljeno življenje, ki šele prihaja," je Cerkev dejala na drugem vatikanskem cerkvenem zboru.
Toda naši družinski odnosi so vse prepogosto manj ljubeči kot naši drugi odnosi v družbi, in čeprav smo v skrajnih razmerah za družino pripravljeni storiti veliko, na splošno zanjo storimo veliko manj.
Zato vam predstavljamo štiri sklepe, kako lahko kot družina živite bolj podobno Sveti družini – in s svetom zunaj svojega doma ravnate bolj v skladu z njihovim odnosom.
Sklep št. 1: Spoštujte svojo družino, kakor spoštujete svoje goste
Sv. Benedikt je dejal, naj z vsakim gostom ravnamo kot s Kristusom. Včasih pa je morda težje s svojimi družinskimi člani ravnati kot s Kristusom.
- Ko gostje nečesa ne razumejo enako kot mi, to sprejmemo in poskušamo biti dovolj potrpežljivi, da jim stvari pojasnimo. Pri družinskih članih pa kar prepogosto želimo, da bi razumeli, kaj smo rekli, tako kot smo rekli, brez kakršnihkoli nesporazumov.
- Pri gostih najdemo najdobrohotnejše razloge za naša nesoglasja in si prizadevamo najti skupni jezik. Pri družinskih članih je večja verjetnost, da bomo nesoglasja stopnjevali in jih od skupnega jezika premaknili na bojno polje …
- Ko želimo gosta nekaj prositi, prilagodimo svoj glas, da bi naša prošnja zvenela bolj nežno, in če nas gostje za karkoli prosijo, smo žalostni, če jim ne moremo pomagati. Pri družinskih članih naše zahteve niso prav nič omikane in zelo redko jih izrečemo na vljuden način.
Zato se v svojem govoru, prepirih in prošnjah odločite, da boste z družinskimi člani ravnali kot z gosti.
Sklep št. 2: Služite drugim, kot da so vaša družina
Pomislite, kaj vse storimo za družino:
- Če je družinski član v bolnišnici, pustimo vse opravke in ga obiščemo.
- Če družinskemu članu grozi izguba doma ali vir preživetja, si na vse mogoče načine prizadevamo, kako bi mu pomagali.
- Če se družinski član sooča z bivanjsko krizo, se z njim o tem pogovarjamo, kolikor dolgo je to pač potrebno.
Za družinske člane to počnemo, saj so to ljudje, ki jih brezpogojno ljubimo. Ni treba, da si zaslužijo našo ljubezen ali da nam kakorkoli povrnejo naš trud. Toda dela usmiljenja niso nič drugega kot Gospodova zapoved, naj tako ravnamo z vsemi, ker si to vsi zaslužijo.
Ko se torej ljudje znajdejo v stiski, se odločite, da boste z njimi ravnali kot s svojimi družinskimi člani.
Sklep št. 3: Cenite svojo družino, kot bi bili "različice svoje osmrtnice"
Pet let pred smrtjo družinskega člana tega običajno ne vidimo v njegovi najboljši različici.
- Njegovo zgodovino običajno povzemamo kot zgodbo njegovih grehov in napak.
- Ko opazujemo, kako preživlja svoj čas, vidimo, kaj bi lahko počel, ali celo, kaj bi moral početi, ne vidimo pa vrednosti tistega, kar dejansko počne.
- Opazujemo ga in upamo, da bo nekega dne postal najboljša različica samega sebe.
Toda potem, ko umre, svojega družinskega člana vidimo brez enega samega madeža, ki smo mu ga namenili, in ko pišemo njegovo osmrtnico, skoznjo zasije njegova resnična vrednost:
- Njegovo zgodovino nizamo kot eno zmago za drugo.
- Ponosno opozarjamo na to, kaj je bilo plemenitega v njegovih konjičkih, tudi tistih, ki jih prej nismo znali ceniti.
- Ugotovimo, da ni bilo nobenih "različic": bil je to, kar je bil, vreden ljubezni in čudovit človek.
Mislim, da nas Bog vedno vidi na ta slednji način. Zanimivo pa je, da za nas to predstavlja večji izziv. Božji odnos nam ne sporoča: "Oh, ti usmiljenja vreden človek. Poboljšaj se," temveč pravi: "Čudovit si. Veliko pričakujem od tebe. Bodi še boljši."
Sklep št. 4: Živite življenje, o kakršnem bi želeli brati v svoji osmrtnici
Duhovni vodniki že dlje časa svetujejo, naj na svoje življenje gledamo z vidika smrtne postelje in živimo tako, da bi se od tam z veseljem ozirali nanj.
Ta nasvet lahko izrazimo tudi nekoliko drugače: "Začnite početi stvari, za katere si želite, da jih omenijo na vašem pogrebu."
V 90 ali več odstotkih primerov se 90 ali več odstotkov osmrtnic ukvarja s tem, kaj je pokojni storil za svojo družino in prijatelje, le bežno pa omenijo, kaj je počel v službi.
Otroci se spominjajo časov, ko so starši preživljali čas z njimi, ne pa stvari, ki so jim jih kupili. Zakonca drug pri drugem cenita trdo delo za družino, še dosti bolj pa se spominjata ljubečih besed in skrbnih dejanj, izrečenih in storjenih skupaj z družino.
Odločite se, da boste že danes začeli ustvarjati jedrne družinske spomine, ki se bodo pozneje prelevili v vsebino vaše osmrtnice.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
