“Otroci morajo imeti možnost zaupati, se zmotiti, napako popraviti in rasti v spodbudnem okolju”

Marinka Paulič je učiteljica razrednega pouka v Lovrencu na Pohorju. Poučuje zelo različne predmete, od angleščine v prvih treh razredih, plesa, šolskega radia, bralnega kluba, računalništva, z učenci ima tudi individualne ure in jim pomaga pri učenju.

Njen prosti čas sestavlja prostovoljstvo v domači župniji, kjer je kot animatorka aktivna predvsem pri delu z otroki in mladino, na oratoriju ter v cerkvenem pevskem zboru, prepeva tudi v mešanem pevskem zboru Rosika.

Opiše se kot oseba, ki stremi k dobremu, radosti in veselju ter veliko časa preživi z družino in prijatelji. Veliko ji pomeni graditi in vzdrževati dobre, kakovostne, iskrene odnose. Zelo rada ima glasbo, še posebej slavilno in zborovsko. Rada obiskuje koncerte, hodi, bere in posluša zanimive podkaste.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva je, ko se zbudim spočita in mi ni treba nikamor hiteti. Jutro, ki poteka mirno, brez naglice. Pripravim si zajtrk, skuham kavo, ki jo spijem ob branju Božje besede. Takšen začetek dneva se zgodi v času dopusta (torej počitnic 😊).

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
… odseva lepoto, ki jo nosim v sebi. Pomeni poudariti in pokazati lepoto, ki mi je podarjena in vame položena. Zunanja in notranja urejenost gresta z roko v roki. Če kakšen dan nisem dobro razpoložena, se uredim, lepo oblečem in to mi pomaga, da se počutim bolj samozavestno, odločno in lažje grem skozi dan.

V dneh, ko sem radostna in vesela, se mi pa zdi fino, da se dobro razpoloženje pozna tudi v urejenosti navzven. Biti urejena povezujem tudi s tem, da se v svoji koži dobro počutim. Z leti je zadovoljstvo v lastni koži vedno večje, za kar sem zelo hvaležna.

3. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
Po napornem dnevu v službi najprej potrebujem malo pavze. Potem mi pomaga, če poprimem za kakšno delo – postorim potrebno v hiši, na vrtu. Kdaj grem na sprehod v gozd. Trudim se, da samega dela ne nosim domov, kakšne težave pa kdaj gredo z mano, čeprav niso vedno povabljene. 😊 Menim, da se temu popolnoma ne da izogniti in se temu tudi ni treba na vse pretege upirati.

Doma lahko "razpakiram", kaj se je v službi ob težkih situacijah dogajalo. Doma razmišljam o tistih vidikih svoje službe, ki presegajo le poklic in segajo v to, kakšna sem kot oseba, kako se na učence in dogodke odzivam. Tekom dneva se v službi zgodi izredno veliko interakcij, pogovorov, nestrinjanj in šele ko se um umiri v domačem okolju, lahko poiščem, kako bi naslednjič drugače pristopila in rešila situacijo.

4. Kaj otroci danes najbolj potrebujejo od učitelja?
Otroci potrebujejo naše zaupanje, da verjamemo vanje, občutek sprejetosti, občutek da so v razredu videni in nam pomembni. Potrebujejo sočutje in toplino, hkrati pa meje in strukturo. To, da imajo prostor zaupati, se zmotiti, napako popraviti, da v spodbudnem okolju raziskujejo, rastejo in razvijajo svoje veščine, oblikujejo osebnost. Potrebujejo naše spremljanje pri učenju, kako živeti lepe odnose v skupnosti in da njihovo vedenje razumemo kot izraz dogajanja pod površjem, kjer jim je treba pomagati.

5. Če bi lahko v slovenskem šolstvu spremenili eno stvar, ki bi otrokom (in učiteljem) najbolj olajšala vsakdan, kaj bi to bilo in zakaj?
Zelo si želim, da bi se kmalu zmanjšalo maksimalno število učencev v oddelku. V enem oddelku je trenutno lahko do 28 otrok. Od obdobja, ko se je ta številka oblikovala, se je marsikaj spremenilo – načini poučevanja, več vemo o delovanju možganov, o ozadju vedenja otrok, o gradnji znanja in razvoju veščin, ki jih otroci v šoli pridobivajo.

Kot stroka dosti več vemo, na kakšne načine se učenci učinkovito učijo. Spremenili so se didaktični pristopi, načini dela v razredu. Zavedamo se, kako dragocen je vsak posameznik, kako pomembni so odnosi. A vsemu temu slediti, upoštevati vsa spoznanja in jih poskušati uporabiti, je v tako velikih skupinah otrok zelo težko ali skoraj nemogoče. Skrajni čas je, da tudi oblikovanje oddelkov učencev stopi v korak z vsemi dognanji, ki so se na področju vzgoje in učenja zgodila v zadnjih letih.

Če je v oddelku 28 šestletnikov, si lahko predstavljate, da je oteženo učno delo in učinkovita komunikacija, učitelj se pogosto znajde v izjemno težkih situacijah, dilemah, čemu in komu nameniti pozornost. V skupinah z manj učenci bi v večji meri imeli priložnost za pristen stik in možnost posvetiti se posamezniku. Lažje bi krmarili z vedenjskimi izzivi, ki jih danes ni malo. To bi olajšalo bivanje v šoli tako otrokom kot učiteljem.

6. Vrsto let ste oratorijska animatorka in voditeljica. Kaj oratorij otrokom in mladim pusti še dolgo po tem, ko se oratorijski teden konča?
Udeleženci in animatorji dobijo izkušnjo biti skupaj, odprejo se vrata za kakšno novo spoznanje. Ko se oratorijski teden konča, v otrocih ostaja veselje, lep spomin. Oratorij otrokom in mladim pusti utrip tega, kako se lahko živi odnose v skupnosti in odnos z Jezusom, pusti jim dragoceno izkušnjo, da je Jezus oseba. Začutijo lahko, kako je življenje, ki je prepleteno z Bogom, čisto običajno življenje; hkrati pa je bogato in daje suverenost za korak v svet.

Upam, da je oratorij v udeležencih pustil upanje – da v trenutkih, ko jim je težko, vsaj pomislijo na Jezusa. Želela bi si, da v otrocih ostaja sled sprejetosti, da jih imamo radi in pripadajo. Mladim animatorjem pa ostaja zadovoljstvo ob dajanju skozi prostovoljstvo, ki notranje bogati. Dobijo izkušnjo, kako z dajanjem prejemaš mnogo več, kot si dal. Dobiš, kar si sploh nisi predstavljal.

7. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Pečat v mojem duhovnem življenju in dojemanju Boga so zagotovo pustili uskovniški tedni in postne duhovne vaje v organizaciji salezijancev. Hvaležna sem, da sem našla pot do teh kakovostnih programov, ki sem se jih udeleževala vrsto let. Tam sem slišala zgodbe zelo različnih ljudi, drugih mladih, zakoncev, duhovnikov, kako živijo vero in kakšno mesto ima v njihovih življenjih Bog. Vse to je bil takrat zame svež veter in navdih za življenje naprej.

Sicer pa me je skupek vsakodnevnih izkušenj naučil, da "se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha". Hvaležna sem za nasvet, da je vsako reč, ki mi jemlje mir, dobro najprej prespati. Prav je, da čustva naslovimo in v odnosih gremo naprej v drži spoštovanja.

Pomembna je tudi pozitivna naravnanost in humor. Izjemno sem hvaležna za vse ljudi, družino in prijatelje, ki so ob meni v radostih življenja in me bodrijo, ko pridejo preizkušnje.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Kmalu bo bolje. 😊 Sprva potrebujem nekaj trenutkov samote, potem pa poiščem stik s kom od bližnjih, pogovor in objem. Če me poskuša kdo nasmejati, ne škodi. Poskušam najti vir slabe volje in pobrskati, kaj se dogaja tam. Spodbudijo me misli v Svetem pismu, ki si jih sproti označim za "krizne čase" in za takrat, ko potrebujem navdih. Citat "Poklical sem te po imenu: moj si! /…/ ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim" mi daje vedeti, da sem dragocena in da je moja vloga ljubezen živeti in dajati naprej.

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Umiri me tišina, molitev in da uredim misli. Pripravim si topel napitek, se udobno namestim in se v mislih sprehodim čez dan, pogledam, kar je bilo dobrega, za kaj sem hvaležna in kar bi si želela popraviti. Umiri me zavedanje, da v vse, kar nosim, lahko pokličem Svetega Duha. Ko si nastavim še kakšno dobro pesem, imam občutek, da si duša res oddahne. Zvečer, čeprav ne vsak, se posvetim branju ali poslušanju podkasta s področja vzgoje, odnosov, psihologije, vere, duhovnosti.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… nosi mehkobo, nežnost, toplino. Ima toliko nians, zna biti ranljiva, ljubeča, čuteča, neguje odnose, vabi in daje, hkrati pa je vztrajna, suverena, jasna. V tej prepletenosti je lepota ženske. V nas je položeno hrepenenje po lepem in dobrem, da negujemo lepoto v in zunaj nas. Gre za tisto lepoto, ki seva iz duše in prihaja iz mirnega srca. Čudovito je, da smo lahko ženstvene. Dovoliti si biti ženstvena nosi v sebi veliko notranjo moč.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.