“Vse težje bo prepričljivo govoriti o Bogu, ne da bi se prej prijazno pozdravili”

Na leto k svetemu krstu v Sloveniji svojega otroka prinese skoraj deset tisoč staršev. A mnoge od teh družin vsaj do vstopa otrok v šolo oz. vpisa k verouku ostanejo na obrobju župnijskega življenja oz. jih v cerkvi skoraj ne vidimo. Zakaj jih ni in kako te mlade družine privabiti v župnijsko občestvo?

O tem smo se pogovarjali z dr. Damijanom Gancem, laikom, družinskim človekom, ki se strokovno ukvarja z razvijajočo se teologijo starševstva in je o vprašanju pastorale mladih družin spregovoril tudi na pastoralnem tečaju novomeške škofije.

Zakaj mlade družine izgubljajo stik z župnijskim življenjem?
Zelo zahtevno vprašanje. Te mlade družine so del družbenih procesov, ki so globoko preoblikovali zahodno kulturo. Če je bilo pred nekaj stoletji težko biti neveren, saj bi s tem tvegal družbeno izoliranost, je danes slika skoraj obratna. Ni več moči tradicije, ni več toliko zunanjih pritiskov. Prihaja tudi do sprememb znotraj družin, sodobni mladi starši ne čutijo več, da morajo toliko ugajati pričakovanjem svojih staršev. Bolj gre za osebno odločitev; torej tisti, ki ostanejo, se za to svobodno odločijo. Tradicionalna vera sicer šibi, krepi pa se osebna, pristna vera.

Oddaljujejo se tudi tisti, ki so bili v mladosti precej aktivni, bodisi pri skavtih, animatorjih, pevskem zboru, po poroki pa kar ne najdejo stika, ne vedo, kam bi se vključili.
Gre za naraven proces, ko nisi več toliko prost, ne moreš več toliko stvari preizkušati. To je čas, ko se posvetiš zakonu, vzgoji. Tudi ta notranji prostor zahteva svojo energijo. Tu se mi zdi še najbolj pomembno, da bi te starše prestregli v skrbi, ki je pri njih najbolj v ospredju. Lahko so to kakšne podporne skupine, npr. za mlade mamice, za starše. Cerkev je eden redkih prostorov v družbi, kjer imamo možnost starše močno nagovoriti, da bi znali z otroki graditi lepe, varne odnose. Tega potenciala ne izkoriščamo dovolj.

Kljub oddaljenosti marsikateri mladi starši svojega otroka dajo krstiti. Je to vendarle še nekaj tradicije ali morda vseeno iščejo stik?
Zelo zanimiv pogled. Vsekakor je v človekovi naravi, da iščemo stik. Bojim pa se, da gre pri prejemanju zakramentov, posebej svetega krsta, v veliki meri še za nekakšen ostanek tradicije. Hkrati je odprtost za prejem zakramenta zagotovo tudi to, kar pravite – iskanje stika. Lahko bi rekli tudi, da ljudje še pridejo preverit, ali je prejem zakramenta nekaj, kar jih bo nagovorilo, v njih vzbudilo željo, da bi se pogosteje vračali.

Kako bi lahko duhovniki izkoristili ta trenutek?
Zakramenti so velike pastoralne priložnosti. Ko človek pride samo občasno, morda samo na nekaj let, mora v cerkvi začutiti dobrodošlico, prijazen sprejem, biti mora nagovorjen. Mislim, da premalo razmišljamo odnosno. Mladim so danes odnosi zelo pomembni. Zakramenti bi morali biti podeljeni z veliko rahločutnosti, da ljudje začutijo "studenec žive vode", stik, odnos, ki jim bo govoril o Nekom drugem.

Če podelim žalostno izkušnjo: spomnim se nekega videoposnetka prvega obhajila, ki ga je duhovnik podelil z mrkim obrazom, odsotnim pogledom stran in popolnoma hladnimi, mrmrajoče izgovorjenimi besedami.

Kako še, poleg podpornih skupin, ki ste jih omenili, župnija lahko postane prostor, kjer se bodo mlade družine čutile sprejete?
Dobro vprašanje, ker nakazuje, da smo vsi v župniji odgovorni za vzdušje, občutek sprejetosti, domačnosti. Ko gre za mlade družine, je pomembno, da jih opazimo. Vse šteje: pozdrav, topel pogled, iskren nasmeh, vprašanje, kako jim gre … Saj veste, to obdobje je za starša precej naporno: iščeta se še v svoji vlogi, fizično je naporno, posebej če še ni ustaljenega ritma spanja, pred njima so karierni izzivi, uvajanje v vrtec, iskanje pravih razmejitev s starimi starši. Prijetno je, če lahko v kakšnem varnem krogu prijateljev ali ob duhovniku kaj rečeta o vsem tem. To, da te nekdo sliši, je pogosto pomembneje kot različni nasveti.

V tem smislu vidim veliko priložnost za prenovo župnij in Cerkve kot celote. Župnijska občestva bodo morala vse bolj postajati prostor zdravih odnosov, kjer drug drugega opazimo, se razveselimo, poslušamo, spodbudimo, ovrednotimo trud, se nasmejemo, včasih tudi sočutno zdržimo s stisko drugega, podelimo doživljanje. Vse težje bo prepričljivo govoriti o Bogu, morali, zapovedih, ne da bi se prej prijazno pozdravili, iskreno nasmehnili, povabili k sodelovanju in podobno.

Sodobni človek je zelo naravnan na stik. Zakaj bi nekdo prihajal nekam, kjer ga nihče ne pogreša, kadar ga ni? Na ta način razumem pogoste izjave, ko ljudje pravijo, da ne potrebujejo Cerkve za odnos z Bogom. Nimajo izkušnje, da je Bog živo navzoč med njimi.

Pogosta zadrega staršev je tudi obisk svete maše z majhnim otrokom. Kako jim pokazati, da smo veseli predšolskih otrok?
Prva stvar je vloga duhovnika, da je na to pozoren, o tem govori in s svojo držo pokaže, da je vesel mladih družin in da so dobrodošle, četudi bo kakšen otrok malo bolj živahen. Na ta način bo tudi za otroka to bolj prijetna izkušnja in bo cerkev zanj postala prostor, kamor bo rad prihajal. Namreč če bo za otroka cerkev prostor, kjer nikoli ne bo dovolj dober in primeren, bo ponotranjil, da je to prostor, kjer se ne počuti dobro. Že samo to je za otroka izredno močna kateheza.

Drugo pa je vloga občestva. Mladi starši se lahko počutijo tudi negotove, ko se izpostavijo pred drugimi, občutljivi so na morebitne izraze neodobravanja. Pogosto se obremenjujejo in izražajo stisko, ker so otroci med mašo nemirni, zato je za njih zelo blagodejen pomirjujoč odziv. Na primer: "Ni tako hudo, kot to vi doživljate, od zunaj je videti prav simpatično."

Ali pa s ščepcem humorja, kadar je primerno, v smislu: "Ja, najbolj bi imeli mir v prazni cerkvi." Skratka vsak lahko najde svoj način, kako lahko mladim družinam izrazi naklonjenost in podporo.

Kakšna pa je vaša izkušnja, že več kot 20 let imate namreč s seboj pri maši kakšnega malčka?
Pri nas imamo širok starostni razpon, od 23 do dveh let, in predvsem vidim razliko, kako je, ko si mlajši mlad starš in ko si starejši "mlad" starš. Lahko podelim eno anekdoto: V cerkvi, ki smo jo obiskovali v zgodnjem otroštvu prvih dveh otrok, smo imeli desno od oltarja klopi, namenjene mladim, da so bili bližje dogajanju. Z ženo sva se z otrokoma usedla tja, da bi bilo otrokoma bolj zanimivo. Zgodilo se je nasprotno, otroka sta postala nemirna, midva pa sva se počutila močno izpostavljena. Pozneje sem videl, kako nora odločitev je bila to, kot bi se postavili na oder. Zdaj gremo najraje nekam na sredino cerkve, kjer malčku lahko omogočimo več svobode.

In kako reagirate, ko prestopi mejo?
Skozi vsa ta leta sem se naučil, da je zelo pomembno, da sem kot starš sam pri sebi umirjen, da razumem otrokovo doživljanje in ga spremljam. Tako bo tudi otrok bolj umirjen. Ko prestopi mejo, enostavno pristopiš, ga dvigneš, mu lepo poveš, da tega ne moremo početi. Če je res težko, se umaknemo. Najslabše je nasilno, grobo miriti otroka. Ob tem se lahko zgodijo mikro poškodbe, ki dolgoročno vzbudijo določen odpor do bogoslužnega obreda.

Hkrati so ravno otroci tisti, ki s to živahnostjo kažejo tudi veselje, pred Boga prinašajo radost, česar odrasli ne znamo pokazati.
Res je. Zdi se mi, da vero doživljamo premalo relacijsko, skozi odnose. Ko vidiš otroka, ki tam žari, bi to veselje moral spustiti skozi svoje telo. Da spoznaš, da je v tem žaru v očeh Bog. Da si znam reči: "Ja, Bog, zato sem danes prišel. Da vidim te oči in da je to najlepše, kar ti lahko prinesem." Tega ne znamo zaživeti, ne znamo podati, ne znamo sprejeti. To je precej pogojeno s preteklostjo. To pristnost je treba spodbujati, da cerkev postane prostor varnosti in sproščenosti, seveda z ohranjanjem dostojnosti.

Kako pa bi Cerkev lahko nudila večjo oporo staršem pri vzgoji, predajanju vere?
To je zelo pomembno, a tudi zahtevno vprašanje. Lahko ponudim nekaj iztočnic za razmislek. Duhovnik že pri pridigi lahko veliko doda, a ne v smislu napotkov, moraliziranja, pravil, temveč da bi tem staršem znal prek odnosov pokazati na Boga. Da bi prav prek otroka videli, da je Bog prišel v njihovo družino, da je to nekaj lepega in kako dragoceno poslanstvo imajo. Da bi opazil njihov trud in jih hkrati spodbujal.

Sicer pa mislim, da bo za uspešno pastoralo v župnijah postajalo vse bolj pomembno timsko delo. Tudi papež Frančišek je poudaril, da vse bolj pomembna postaja vloga laikov, posebej tistih, ki so tudi strokovno podkovani za pomoč ljudem.

Ko gre za mlade družine, je lahko pogovorna podporna skupina zelo dragocena oblika podpore pri vzgoji in predajanju vere. Izkušnja varnega prostora, ki ga lahko v župniji omogoča takšna skupina, je lahko za nekoga tudi izhodišče za nadaljnjo duhovno rast. Nekaj takih aktivnosti že deluje (npr. DiŽ). Kaj deluje? Privlačne so tiste aktivnosti, kjer starši med seboj delijo izkušnje, izzive, si med seboj prisluhnejo, brez obsojanja in moraliziranja, so pa deležni podpore.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.