Dvojčka Anže in Enej Strazberger: “Drug drugemu sva največje darilo”

Pred kratkim me je na obisk s široko razprtimi rokami sprejela družina Strazberger. Mama Darja in oče Matjaž sta pred nekaj več kot 16 leti postala starša dvojčkoma Anžetu in Eneju, ki imata cerebralno paralizo.

Zaradi njunega stanja je morala družina čez ogromno ovir – od finančnih do organizacijskih in zdravstvenih. A ko vstopim v njihovo dnevno sobo, nimam občutka, da sem vstopila v življenje družine, kjer prevladuje dejstvo, da sta otroka na invalidskih vozičkih, temveč prevladuje medsebojna povezanost in veselje do življenja.

Darja mi postreže odlično sveže pečeno jabolčno pito, Matjaž začne sproščen pogovor o tem in onem, Anže in Enej pa se razveselita dejstva, da imam rada košarko, in komaj čakata, da mi pokažeta, kako igrata igrico NBA 2K26 na svojih prenosnikih.

Dvojčka sta pred časom začela trenirati paralimpijsko športno disciplino boccia, ki še najbolj spominja na klasično balinanje. Vse se je začelo kot hobi, danes pa fanta redno trenirata in dosegata izjemne rezultate. Imata že ogromno medalj in pokalov, ki sem si jih imela priložnost ogledati. Zadnji izjemen uspeh je Anžetova srebrna medalja in Enejevo četrto mesto na 7. evropskih paraigrah v Turčiji. Njihove velike sanje pa so … nastop na paralimpijskih igrah!

Anže in Enej, kako je imeti brata dvojčka? Kaj vama je v tem odnosu najbolj všeč in kako pogosto si "skočita v lase"?
Anže: Super je, ker si lahko pomagava in stojiva ob strani tudi, ko je težko. Pomembno je tudi to, da sva dobra prijatelja in se dobro razumeva. Včasih se tudi skregava, če hoče kdo od naju biti glavni, ampak potem se dogovoriva in rečeva: 'najprej bratec, potem pa jaz'. Meni je super, da imava vsaj neko družbo, da nisva sama. Ker je v šoli velikokrat težko, imava vsaj drug drugega, da se lahko podpirava.

Enej: V šoli imajo tudi vsi drugi posebne potrebe, nekateri sploh ne govorijo ali so čisto v drugem svetu, moti naju tudi ignoranca nekaterih in neprivoščljivost. Prav zato je toliko lažje, da imava drug drugega. Velikokrat si stojiva ob strani. Mi je pa tudi všeč, da v športu tekmujeva vsak zase in sva borbena, tam se pokaže najina tekmovalnost. Skregava se predvsem takrat, ko igrava igrice.

Kako pa bi vsak sebe in drug drugega opisala v treh besedah?
Anže: Enej je umirjen, prijazen, da mi dober nasvet za košarko, kadar igrava igrico. Jaz sem tudi umirjen, vesel, obožujem šport.

Enej: Anže je zelo prijazen, ima me zelo rad, res je zelo v redu. Jaz pa imam zelo rad šport, najraje na svetu pa imam svojega bratca. Anže je moje glavno darilo. Mislim, da sva drug drugemu največje darilo. Zelo imava rada tudi svoje starše, zelo sta v redu, zabavna in naju podpirata. Hvaležna sva, da smo našli šport, ki nas tako zelo veseli.

Matjaž: Če bi se imeli vsi tako radi in se razumeli, kot se Anže in Enej, bi bilo na svetu veliko lepše.

Darja, Matjaž, kako sta sprejela dejstvo, da imata vajina fanta cerebralno paralizo?
Darja: Sama nisem takoj vedela, kaj nas čaka. Pride strah, ker ne veš, kakšne poškodbe so nastale, nihče nama ni znal zares povedati. Slišala sem diagnozo: cerebralna paraliza. Takrat sploh nisem vedela, kaj to je, saj pred tem nisem imela nikoli kontakta z ljudmi s posebnimi potrebami.

Bilo je hudo, ker sva slišala same slabe stvari, nihče ni rekel nič tolažilnega, le to, da bosta imela težave z gibanjem, razvojem, morda bosta kot rastlini, ne bosta samostojno jedla … Vse je bilo samo negativno, vsi so govorili samo o napakah, nihče ni govoril o tem, da sva dobila otroka.

Ponudili so nama tudi, da lahko otroka dava v zavod in si ustvariva novo družino. To naju je močno prizadelo. Anže in Enej sta bila najina otroka in nikoli nisva pomislila, da bi želela še druge, "zdrave", otroke.

Matjaž: To sta najina otroka, če bi se jima odpovedala, ne bi bili več družina, njuna samozavest bi bila močno okrnjena, na vseh področjih bi se poznal manko. Danes sta prav zaradi tega, ker sva se zavestno odločila zanju, krasna fanta.

Kako so izgledala prva leta, kakšno je bilo njuno otroštvo?
Darja: Bilo je zelo naporno. Matjaž je imel službo v Novem mestu in je bil velikokrat odsoten tudi po več dni, veliko je delal, da smo sploh lahko odplačali vse stroške. Jaz sem bila v Ljubljani sama z otrokoma, hodila sem v službo, zjutraj sem otroka odpeljala v vrtec, živeli smo v petem nadstropju v bloku in vsak dan sem ju morala nositi po stopnicah in do avta, ko sem enega nosila, je drugi jokal.

Tudi v avtu sta bila dostikrat nemirna, ni bilo urejenih parkirnih prostorov za invalide … Nisem imela nikogar, ki bi mi pomagal. V službi sem veliko delala, potem odhitela v trgovino, skuhala kosilo, šla po otroka in potem skrbela zanju do večera, telovadila z njima … Videla sem, da tako ne bo šlo več, saj sem bila na robu izgorelosti. Ko sta bila stara tri leta, smo se preselili v Zagreb, saj smo imeli tam terapije. V Zagrebu so se končno začeli tudi poznati rezultati terapij, saj sta se fanta lepo razvijala.

Matjaž: V vsem tem času pa sva čutila veliko krivic na dosti področjih, od noro navitih cen privatnih ur terapij do tega, da dobiš pomoč le za enega otroka, nihče ne pomisli, da imaš dva otroka z enakim stanjem.

Darja: Za dva meseca smo šli tudi v Ameriko v Misuri in zdravljenje ter operacije so jima močno olajšale življenje. Še danes se pozna. Po prihodu iz Amerike smo bili en mesec v URI Soča na rehabilitaciji, nato pa spet v Zagreb. Po prihodu iz Zagreba smo se iz bloka preselili v to hišo, ki smo jo morali povsem prilagoditi za dvojčka. Bilo je veliko renovacij.

Anže: Velik del otroštva nama je bil odvzet.

Darja: Smo pa ponosni, da sta v okviru CIRIUS-a končala osnovno šolo, se vpisala v srednjo šolo za pomočnika v tehnoloških procesih, potem pa načrtujemo, da bosta šla za računalničarja. Šola je poleg športa naš prvi fokus.

Od kod sta črpala pogum in moč, ko je bilo najtežje?
Darja: Ne hodim v cerkev, ampak v času, ko sta bila majhna in sem bila sama, sem veliko molila. Molitev mi je močno pomagala, saj sem čutila, da je nekdo ob meni in mi pomaga.

Sicer pa sta nama navdih prav dvojčka. Marsičesa me učita, na primer, da ne morem prehitevati stvari, moram počakati, ne morem biti več tako raztresena, kot sem bila včasih.

Moram biti ob njiju, a zaradi tega ni konec sveta in moje življenje ni nič slabše. Je pa drugačno in me bogati na drugačen način. Sploh ne pogrešam življenja, ki je bilo prej. Predvsem pa sem neskončno hvaležna, da sem mami, saj me je bilo v mladosti najbolj strah, da ne bi mogla imeti otrok.

Matjaž: Jaz sem sam s seboj že takoj na začetku "razčistil", da je stanje tako, kot je. Žal se velikokrat zgodi, da družine v takih situacijah razpadejo, moški so tisti, ki pogosteje odidejo. Sam nisem niti za trenutek v vseh teh letih pomislil, da bi zapustil svojo družino in si ustvaril "lepše življenje". Marsikomu smo zgled, še posebej me gane, ko nam kdo pove, da smo mu s svojo zgodbo spremenili življenje in da zdaj bolj ceni vse, kar ima. To je tisto, kar me "drži pokonci". Predvsem pa se učim hvaležnosti, saj ni nič samoumevno.

Vaša družina je dokaz, da cerebralna paraliza še zdaleč ni ovira, ampak je lahko tudi priložnost. Kako sta starša to mišljenje predala otrokoma?
Darja: Dala sva jima vedeti, da nista nič drugačna od tistih, ki lahko hodijo. Tudi onadva sta človeka. Ni mi všeč, ko ljudje vidijo drugega človeka na vozičku in pravijo, da je revček. Pomilovanje me moti, saj ne prinaša motivacije. Sama imam veliko upanja in tudi vidim, kako fanta napredujeta. Daleč od tega, da ničesar ne moreta, kot ljudje prehitro sklepajo.

Matjaž: Pomembno je tudi dejstvo, da je vsak človek individuum. Tudi ona dva sta si med seboj različna, vsak ima svojo osebnost, svoje zmožnosti in svoje življenje.

Pred časom ste skupaj odkrili prav posebno strast: šport boccia. Kaj vam pomeni?
Darja: Vse se je začelo kot ideja in hobi. Ko so fantje začeli domov prinašati opremo, sem se najprej držala za glavo in se mi je zdelo, da je to stran vržen denar, a sem hitro videla, kakšno veselje to prinaša fantoma, ko pa so prišli še rezultati, je bilo vse še toliko lepše. Zdaj smo šele na začetku te poti in veselim se vseh novih uspehov, saj imamo res veliko motivacije. Zavedamo pa se tudi tega, da ne bodo vedno samo vzponi, pripraviti se moramo tudi na padce.

Anže: Nama ta šport pomeni uspeh, res naju močno veseli.

Enej: In želiva si biti čedalje boljša, zato tudi tako rada trenirava.

Matjaž: Boccia nas je kot družino močno povezala, vsi štirje se trudimo in vsak na svojem področju delamo, kar znamo, da bomo še boljši. Ker obiskujemo tekmovanja, je to tudi priložnost za družinske izlete in potovanja, ki jih sicer verjetno ne bi bilo. Skupaj tako spoznavamo nove kulture in se veliko družimo.