Mama, brez katere ne bi bilo Malega princa

Mama francoskega pilota in pisatelja Antoina de Saint-Exupéryja je širši javnosti malo znana, zasluži pa si, da končno stopi iz ozadja. Vse njeno dolgo življenje je bilo zaznamovano s preizkušnjami in trpljenjem, ona pa se je ves čas oklepala, če uporabimo besede vélikega francoskega pisatelja Georgesa Bernanosa, najvišje oblike upanja: premaganega obupa.

Vse skupaj se je začelo v najboljših možnih okoliščinah: Marie se je rodila na gradu, družini obeh njenih staršev (Charlesa de Fonscolomba in Alice de Romanet de Lestrange) pa sta izhajali iz starega plemstva. To ni bilo površinsko plemstvo, temveč plemstvo, prežeto z ideali, duhom služenja in vero.

Marie je odraščala obdana z naravo v francoski pokrajini Var, v ljubečem, odprtem in kultiviranem okolju. Za svojo ljubezen do umetnosti je bila lahko hvaležna očetu (ki je bil njen steber moči), guvernanti in redovnicam Sester Presvetega Srca Lyonskega, kjer se je izobraževala.

Glasba, slikarstvo in poezija zanjo niso bile zgolj sproščujoče dejavnosti: to so bili spremljevalci v njenih radostnih in žalostnih trenutkih. Njena zbirka pesmi, živahnih odmevov njenega globokega življenja, žal ni več na voljo v tiskani obliki. In kakšna škoda, da so se njeni akvareli in pasteli – nekatere od njih je pridobila država ali Lyonski muzej – porazgubili! "Odlična slikarka si, mati," ji je leta 1928 zagotovil njen sin Antoine, "velika slikarka notranjega življenja. Zelo sem ponosen nate."

Marie je bila nadarjena in radovedna. Vse življenje je, kadarkoli se je ponudila priložnost, obiskovala gledališče, koncerte, razstave … Bila je tudi inteligentna, občutljiva, odločna in energična.

Te lastnosti so pritegnile vikonta Jeana de Saint-Exupéryja, ki ga je spoznala na večerni zabavi: leta 1896 je postala njegova žena.

Sedem let pozneje je bila mati petih otrok, treh deklic in dveh fantov. Med počitnicami se je družina umaknila iz Pariza, kjer so živeli, in vseh sedem je uživalo v gostoljubju živahne tete v kraju Saint-Maurice-de-Rémens v pokrajini Ain: njeno ogromno posestvo je povsem očaralo otroke. Antoine je temu kraju posvetil nekaj svojih najlepših zapisov. Življenje je bilo sladko, prihodnost polna obljub.

Ampak le komu ni znano, da so pravljice gradovi, ki so zgrajeni na pesku? Leta 1904 je Jean de Saint-Exupéry nenadoma umrl zaradi možganske krvavitve. Marie se je pri 28 letih znašla sama s petimi otroki v starosti od osem let do 18 mesecev.

Naslednji dve desetletji nista bili nič manj tragični. Po preizkušnji prve svetovne vojne, v kateri je izgubila svaka in dva strica, je mlada vdova utrpela smrt dveh svojih otrok. François je umrl leta 1917, ko ga je pri 15 letih prizadela srčna bolezen, akutni perikarditis. Ta dogodek je tako pretresel njegovega starejšega brata Antoina, da je o njem pisal v treh svojih knjigah. Naslednja je bila Marie-Madeleine, najstarejši otrok. Bila je šibkega zdravja in je leta 1926 v starosti 29 let naposled podlegla bolezni.

Naslednjih 20 let je prineslo nekaj oddiha, čeprav so jih zasenčile nenehne skrbi, ki so jih Saint-Exupéryjevi materi povzročale sinove nevarne misije. Z Antoinom sta si bila zelo blizu: sin je mater oboževal, ona pa je vedela, koliko ga njegovo delo izpolnjuje. Zavedala pa se je tudi, kako nevarno je: Aéropostale – francoska zračna poštna služba – je bila povsem nov podvig, ki je vključeval resnično tveganje.

Zlahka si predstavljamo obup, ki ga je občutila Marie, ko je Antoine v starosti 44 let julija 1944 izginil med zračno izvidniško misijo. Brez uradnega dokaza o njegovi smrti je vikontesa de Saint-Exupéry še naprej verjela, da je lahko živ. Morda je zaradi strmoglavljenja letala trpel za amnezijo ali pa se je skril v samostanu, da bi pobegnil iz razčlovečenega sveta "robotov", ki ga je napolnjeval z obupom.

Naj omenimo, da so razbitine njegovega letala našli šele leta 2003, skoraj 40 let po smrti njegove matere.

Marie je preostalih 27 let svojega življenja posvetila širjenju pisateljskih del svojega sina in svoji družini: dvema še živima otrokoma, štirim vnukom in štirinajstim pravnukom. Pri 96 letih je celo radostna doživela rojstvo svojega prvega prapravnuka!

Kljub napredujoči slepoti, ki je bila njena zadnja preizkušnja v zadnjem desetletju, je svoje življenje vse do konca posvečala drugim in se nesebično razdajala. V svojem življenju, močno zaznamovanem s križem, je Marie pogumno vztrajala na svoji poti, in to še ni vse: bila je tudi svetilnik za ljudi okoli sebe. Kaj jo je gnalo naprej? Njena globoka vera in predanost služenju drugim.

Ta velika gospa, ki je bila predana svoj družini, bi upravičeno menila, da se njena dolžnost tukaj konča. Kdo bi ji lahko očital, če bi uživala v preprostih življenjskih užitkih, da bi nekoliko olajšala svoje gorje?

Pa ni bilo tako. Z vsem srcem se je posvetila bližnjim: z diplomo medicinske sestre je ustanovila bolnišnico za vojake na fronti med letoma 1914 in 1918, nato pa leta 1919 še ambulanto. Dve leti, 1927 in 1928, je bila polno zaposlena pri Rdečem križu, nato pa je več dni v tednu pomagala pri človekoljubnem združenju Dames du Calvaire de Lyon, ki se je posvečalo ljudem v stiski. Januarja 1940 je storila vse, kar je bilo v njenih močeh, da je postala prostovoljna glavna medicinska sestra v Alpes-Maritimes, nato pa je organizirala sprejem francoskih beguncev v svoji vasi …

Seznam človekoljubnih obveznosti, ki jih je prevzela ta vdova in žalujoča mati, je dolg – njene nesreče so jo očitno zbližale s tistimi, ki so najbolj trpeli. Desetletja je en dan v tednu posvečala tudi poučevanju verouka in ročnih del otrokom v sosednjih vaseh, kjer je sama živela.

Posredovanje vere ji je bilo zelo pomembno! Vzgojena je bila v katoliškem okolju in je že od malih nog negovala svoje notranje življenje, prepričana o dobroti in bližini Stvarnika. Zelo rada je molila in je čutila posebno naklonjenost do sv. Frančiška Asiškega, čigar Hvalnico stvarstva je uglasbila, da bi se jo njeni otroci lažje naučili.

Izguba treh otrok jo je močno zaznamovala, toda bila je prepričana, da jih bo v posmrtnem življenju znova našla. Če se je morala včasih soočiti z izsušeno puščavo duše, se je oklepala upanja. "Za vero ne potrebujemo znamenj," je zagotovila Antoinu, ki je postal agnostik. "Vsak vernik, kot sem izkusila sama, ima trenutke dvoma, mrka, zato mora človek hoditi proti Bogu kakor slepi proti ognju, odprtih dlani, in še naprej iskati Luč. Vsak človek v sebi nosi nekaj večjega od sebe, v vsakem človeku prebiva delček Boga."

V melanholičnih trenutkih starosti, ko je hrepenela po tem, da bi se pridružila svojim dragim pokojnikom, in ko se je počutila nekoristno, si je zadala nalogo, da bo premišljevala o "božanskem delu, ki ga nihče več nima časa občudovati". Obenem je spodbujala vnuke, naj uživajo v svoji sreči, saj je "zavestna sreča najlepša milost na svetu".

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.