Pomagajte nam nadaljevati naše poslanstvo - še naprej bi radi na splet prinašali Lepo, Dobro, Resnično. Hvala za vaš dar.
Tragični požar v v švicarskem smučarskem letovišču Crans-Montana, ko je med praznovanjem novega leta umrlo 40 ljudi – večinoma najstnikov in mladih odraslih –, je pretresel svet. Sredi grozljive izgube je en trenutek še posebej pritegnil pozornost – ne zato, da bi zmanjšal ali odvrnil bolečino od tega, kar se je zgodilo, ampak nas opominja, kako je Božja milost navzoča tudi sredi največje tragedije.
Po poročanju britanskega Daily Maila je ena od navzočih, Laetitia Place, opisala, kako je njen prijatelj, ujet v ognju, prijel svoj križ in sredi ognjenih zubljev ostal karseda miren.
"Moj prijatelj ni mogel ven, zato je samo sedel in v roki držal križ," je povedala 17-letna Laetitia in dodala: "Na srečo je preživel. Uspelo mu je priti ven, razbil je okno, da je lahko pobegnil. Komaj se je izognil plamenom. Ogenj se ga ni dotaknil."
Mladenka je še povedala: "Želim se zahvaliti Gospodu, da me je rešil."
To so močne besede: preproste, a hkrati globoko ganljive. Ničesar v takšni katastrofi ni mogoče zlahka razložiti in ni mogoče zmanjšati globoke žalosti in trpljenja žrtev in njihovih družin. Toda v trenutkih, ko sta okoli njega divjala dim in kaos, je preživetje tega mladeniča – skupaj z njegovim posedovanjem majhnega križa – za mnoge postalo znak moči, poguma in tihe vere.
Morda je to tudi zato, ker številne zgodbe o veri ne izvirajo iz veličastnih katedral, temveč iz majhnih trenutkov zaupanja sredi največjega strahu. Svetniki in mistiki so skozi stoletja govorili o tem, da svetlobe ne najdemo tam, kjer jo pričakujemo, ampak tam, kjer so naša srca odprta, da jo vidijo.
Za tiste, ki žalujejo, je vera lahko spremljevalka v temi. Preprost križ v tresoči roki lahko postane sidro, ko se vse drugo zdi negotovo. Križ ni ščit pred trpljenjem, temveč opomin, da ga je Nekdo doživel, nosil in tudi odkupil za nas.
Ne gre za to, da bi poskušali najti smisel v bolečini ali osmisliti izgubo. Gre za človekovo zmožnost, da najde upanje – tudi sredi pepela. Gre za to, da se spomnimo, da čeprav nam tragedija lahko zlomi srce, nima zadnje besede, ko se odpremo sočutju, tolažbi in molitvi.
Medtem ko po svetu molijo za žrtve in medtem ko družine še naprej iščejo odgovore in tolažbo, nas lahko zgodbe o preživetju – zlasti tiste, povezane z dejanji vere – opogumijo, da se trdno oklepamo dobrega. Vabijo nas, da molimo ne le za zaščito pred tragedijami, temveč tudi za pogum v soočenju s strahom; ne le za varnost, ampak za milost, da vztrajamo.
V tem težkem in žalostnem obdobju se mnogi obračajo k molitvi, bedenju s svečami in tišini – spoznavajoč, da je sredi dima in izgube še vedno prostor za upanje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.
