“Tudi talent, ki ga imam, pomeni Božji klic, da ga razvijem v njegovo slavo”

Jezuit p. Mio Kekić deluje v Ignacijevem domu pri sv. Jožefu v Ljubljani, kjer vodi duhovne vaje in je duhovni spremljevalec. Spremlja različne skupine in predava o osnovah Svetega pisma. Z njim smo se pogovarjali o veščini in daru razločevanja ter njegovem nepogrešljivem pomenu za vsakega posameznika in vso Cerkev.

Zakaj je razločevanje pomembno? Z drugimi besedami: ali je krščansko življenje mogoče brez razločevanja?
Absolutno ne. Krščanstvo se od drugih verstev, duhovnosti, filozofij loči, razloči po nečem bistvenem, posebnem, novem. Izrael je izvoljeno, ločeno ljudstvo od drugih. Bog govori po izbranih ljudeh in tako je mogoče razločiti njegov glas, besedo. Že s tem se začne razločevanje.

Posebej pa s prihodom Jezusa Kristusa. On sam je govoril o sebi, da je kot tisti, ob katerem se ločujejo duhovi. Ni prišel, da bi prinesel mir – v tistem slabem smislu, češ, saj je vseeno, kaj se dogaja. Ne, prinesel je pravi meč, ki zareže, ki ločuje.

Na tej osnovi kristjani razvijejo sposobnost razločevanja duhov: Ali je to Kristusov Duh? Ali sledim Kristusovemu Duhu? Ali poslušam res Kristusovega, Božjega Duha ali pa nasprotnega? To izkustvo, umetnost, sposobnost razločevanja duhov, ki ga poznamo od samega začetka, od Jezusa in prvih učencev, je nujnost za vsakega kristjana.

Torej smo povabljeni k temu, da opazujemo dogajanje okrog sebe in presojamo, kaj je v njem Božjega in kaj ne?
Vedno znova. Jezus nas spodbuja k čuječnosti, k temu, da smo stalno pozorni, kaj se dogaja v nas, okrog nas, kaj je za nas dobro in kaj ni dobro. Nikoli ni vseeno, ali sprejemam nekatere vzgibe, misli, ideje … – to lahko počnem zelo nekritično.

Ne zavedamo se niti dobro, na nas vpliva duh časa, Zeitgeist, vzdušje in ideje, spodbude, med drugim prek medijev. Zato je treba biti še dodatno pozoren in delati na veščinah prepoznavanja, zavedanja in potem razločevanja in izbiranja – kaj bom sprejel, katere spodbude, kaj je dobro zame osebno in za skupnost.

Razločevanje najpogosteje ni izbira med dobrim in slabim …
Najprej tudi je izbira med dobim in slabim, to je osnova.

Ko napredujemo v duhovnem življenju, pa najbrž izbiramo med dvema dobrima stvarema …
Tako je, potem so še nianse. Pravijo, da je hudič v podrobnostih. Ko ladja pluje, ima v ogromnem oceanu zastavljeno svojo smer. A dovolj je, da na začetku čisto malo skrene in se prav malo obrne v drugo smer, pa se to potem na koncu, po številnih miljah, zelo pozna in vidi, da je zelo skrenila. Malenkosti so lahko kar pomembne, odločilne. Ne takoj, pozneje.

Sv. Ignacij Lojolski je bil mojster v tem, kako razločevati, ko so razlike manjše, zabrisane, ko ni več tako jasno. O tem govori v pravilih za razločevanje drugega tedna (drugega koraka duhovnih vaj). V prvem tednu (prvem koraku) človek postavlja svoj temelj, se očiščuje, se spreobrne in svojo smer zastavi v resno službo Bogu. Tu gre za osnovno razločevanje – kaj je dobro, kaj je slabo. S tem se skladajo tudi misli, skušnjave – so še bolj grobe, jasne.

Pravzaprav ni težko razločevati. Ko nekdo že napreduje v službi Bogu, se razločevanje malo bolj zaplete, ker ne posluša več tistih grobih skušnjav, ki ga očitno navajajo k slabemu. Sovražnik ga od prave Božje službe skuša speljati na bolj prefinjene načine, z navideznim dobrim. A v ozadju je smer že napačna. Tak primer so pretiravanja, ki človeka prej ali slej pripeljejo v zmedo, zmoto, hude stvari. Na koncu ga zlahka odpeljejo proč od tistega, kar si je najprej zastavil. (…)

Kako se sploh lotiti  razločevanja?
Sem sam s sabo. Zapisujem si vzgibe, misli, čustva, doživljanja. Zapišem si, ko sem doživel nekaj lepega, recimo z Bogom v molitvi, z Božjo besedo. Ovrednotim: "To je bilo pa nekaj dobrega. Dobro mi je delo. Užival sem, prejel sem tolažbo."

Zapišem takoj, ko se zavem nečesa dobrega ali tudi slabega, neke slabe izkušnje, nečesa, kar me je potrlo. S tem že "sortiram". Tu se začne razločevanje.

Kakšno je mesto molitve pri razločevanju?
"Prosite in vam bo dano. Iščite in boste našli." Prosite, prosite. Vsak dan prosimo za dar razločevanja. Kuhamo se v čedalje bolj čudnem loncu zmede in relativizma. Pravijo, da je zdaj že doba postresnice, ko resnice ni več. Kar je grozljivo. Zato nujno potrebujemo pomoč, luč Svetega Duha. Stalno se moramo vračati k temu, da gledamo, presojamo konkretne okoliščine v Božji luči, v luči Božje besede, namesto da razločujemo zgolj na podlagi nekih misli, ki jih nekdo razvija, na primer v medijih.

Sveti Ignacij si je želel, da bi vsak jezuit in tudi drugi duhovni spremljevalci, voditelji imeli sposobnost razločevanja. Da bi že takoj, ko se pojavi misel, prepoznali, od kod prihaja. To je vaja, veščina ter dar, ki nam ga Bog da in je zanj treba prositi. In si prizadevati z branjem, študijem.

Kakšno vlogo pri razločevanju igrajo želje? Omenili ste, da so nekatere lahko pretirane. Toda najbrž so želje tudi gonilo za dobre odločitve?
Seveda, brez želja nihče ne živi in se nič ne zgodi. Vedno si nekaj želimo, nas nekaj privlači in temu sledimo. Vprašanje je samo, ali so te želje prave, dobre: ali se pustimo voditi dobrim željam, navdihom in hrepenenju v nas? To je treba spodbujati. Takšno hrepenenje, takšne želje je treba prepoznati, saj nam po njih Bog kaže našo poklicanost. So Božji klic v človeku. Tudi talent, ki ga imam, pomeni Božji klic, da ga razvijem v njegovo slavo, njegovo službo.

Kakšno vlogo igra naša podoba o Bogu? Denimo, če imam o njem napačno podobo, vidim v njem strogega sodnika …
To nas lahko zelo hromi ali nam jemlje življenje. To so v bistvu demonske podobe Boga, ki nam jih v resnici navdihuje sovražnik, da bi nam preprečil, da bi živeli v polnosti, svobodi, veselju, da bi bili učinkoviti pričevalci tudi za druge. Na ta način skuša hudobni duh krščanstvo narediti neprivlačno. Pri marsikom mu to uspe, da se ljudje Boga bojijo in bežijo od njega, od Cerkve, od vere.

Če ima nekdo tako negativno podobo, je hitro lahko v strahu, v krču ali pa ima občutek, da mora nekaj narediti: "Moram postati duhovnik, če ne bom, bo Bog name jezen in me bo kaznoval." Ni prave svobode. Takšne podobe je zelo pomembno prepoznati in se jih osvoboditi, da človek v miru sprejme pravo odločitev in prav razume poklicanost.

Tudi odnos do užitka je lahko napačen, če imam Boga za tistega, ki mi prepoveduje, češ, ne smeš tega uživati, si onega privoščiti in je vse skupaj ena sama prepoved in sem stalno v strahu, nesvoboden. To je pomembno prepoznati.

Ali se danes pogosto dogaja, da nekateri odločitve sploh ne sprejmejo?
Toda tudi takšna neodločitev je navsezadnje neke vrste odločitev … Seveda. Je odločitev, da ničesar ne ukrene. Pa vleče, se zapre vase. Noče ali ne zmore sodelovati. Neodločitev pomeni odločitev, ki je negativna in nas prikrajša za različne dobre učinke, dobre sadove, ki bi jih bili deležni z odločitvijo.

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje (4/2024).