Voditeljica, ki bo nekoč vzgojiteljica: “Otroci so naša prihodnost”

Je pogumna, energična in zgovorna voditeljica, ki je bila pred nekaj leti stevardesa, čez nekaj let pa bo najverjetneje delala z otroki, tako zatrjuje. Sicer pa njenih zanimanj ni mogoče strniti zgolj na to. Strahu in negotovosti ne pozna, zato se vreča njenih projektov in izzivov pridno polni. Obožuje Slovenijo in niti v sanjah je ne bi zamenjala za Dubaj, ki ga je imela možnost okusiti. Lucija Vrankar (na Aleteii je že gostovala), ki življenje zajema s polno žlico, si je pred stand up predstavo, v kateri nastopa, vzela čas tudi za pogovor z nami.

Ko sem vas opazila na TV-ekranih, mi je v oči najprej padla vaša poskočna energija. Vam je že kdo od ljudi, s katerimi ste prišli v stik, rekel, da vam v tem ne more slediti?
To se mi še ni zgodilo. Če sem pozitivna in znam navduševati ljudi ter jih polniti z energijo, so ti ob meni sproščeni in pripravljeni za delo, veselje in sprostitev.

Zgovorni in živahni ste bili že kot otrok. Kam ste usmerjali svoje nadebudne ideje?
Res je, od nekdaj sem bila zelo komunikativna deklica. V šoli se je dogajalo, da sem učiteljem jezikala, a sčasoma sem to opustila. Spoznala sem, da je treba starejše spoštovati, jih pustiti do besede in kakšno nasprotno mnenje kdaj zadržati zase.

Svojo odvečno energijo sem usmerila predvsem v šport: v ženski nogometni ekipi v Moravčah sem trenirala nogomet, lotila sem se ritmične gimnastike in odbojke, z družino pa smo veliko hodili v hribe.

Kot nekdanja stevardesa (živeli ste v Dubaju), nimate strahu pred letenjem, v oddaji Japajade šov pa smo lahko videli, da tudi o tremi pred nastopanjem ni ne duha ne sluha. Imate kakšne strahove ali dvome, kjer bi potrebovali oporo nekoga?
Vsak človek ima strahove, skrbi in slabše dni. Vse to se da premagati z dobrimi ljudmi ob sebi. Ponosna sem na svojo družino in prijatelje, sosede, sošolce iz osnovne šole, ki mi že vrsto let stojijo ob strani.

Moj moto je: zakaj se česarkoli bati? Lahko poskusim in če ne gre, zamenjam. Tako si lahko vsaj rečem, da sem poskusila. Človek mora izstopiti iz cone udobja. Vse projekte, ki so se mi ponudili po tem, ko sem zaključila z delom stevardese, sem brez težav sprejela.

Ste tudi vplivnica. Kakšen vpliv želite imeti skozi vaše objave na družbenih omrežjih? Kaj želite sporočiti gledalcem?
Moje glavno sporočilo je, da moramo v življenju poskusiti različne stvari, tudi če menimo, da niso za nas. Vedno sem mislila, da bom vzgojiteljica. Doštudirala sem namreč predšolsko vzgojo. Vem, da bom to v prihodnje zagotovo počela, saj mi je poklic vzgojiteljice zares ljub in ga spoštujem. A trenutno sprejemam druge priložnosti, ki mi prihajajo naproti.

Ostala sem zvesta sebi. Ko delaš pri določenem projektu, je pomembno, da si odgovoren in spoštljiv do sebe. Če začutiš, da to ni to, s tem zaključiš. V življenju se je treba zabavati, sprejeti priložnosti, ki pridejo naproti, in izstopiti iz cone udobja.

So vas tudi starši vzgajali v tem duhu?
Da, starši so me podpirali pri vsem, kar sem si zamislila. Ko sem se odločila, da bom trenirala nogomet, me je oče sicer vprašal, ali mislim resno, in ko sem mu pritrdila, se je s tem moral strinjati. Postala sem kapetanka ekipe in po tistem je tudi on obiskoval moje tekme in navijal zame.

Starši so nama z bratom dopuščali, da sva samostojna in precej časa sem z njim preživela v naravi ter pohajkovala po hribih. Tudi danes je podobno; ne obiskujem fitnesa, temveč raje obiščem kak hrib ali grem teč.

Vrniva se k vplivništvu. Zadnje čase otroci utopično razmišljajo o tem, da bodo postali vplivneži in služili milijone. Vaš komentar na to?
Iskreno verjamem, da vplivništvo ne sme biti njihov glavni poklic, kot hobi pa – zakaj ne? Treba je dokončati šolo, razmisliti o svojih željah in najti neko drugo ljubezen in poklic, ki jim je ljub. Saj tudi moja primarna služba ni vplivništvo.    

Ko sva ravno pri otrocih in izbiri vašega študija – kaj vam pomenijo otroci in kaj potrebujejo danes?
Otroci so naša prihodnost. Spomnim se, kako sem kot deklica gledala na svet – zdel se mi je gromozanski. Kot odrasla vem, da je svet zelo majhen. Usedeš se na dva aviona in že si na drugem koncu sveta, povrh vsega pa še vsak vsakega pozna.

Otroci potrebujejo percepcijo, da se da doseči vse. Potrebujejo našo podporo oz. podporo svojih vzornikov. Do njih moramo biti iskreni, jim izkazovati ljubezen in potrditev, da delajo dobro, in jim ponuditi možnost, da se lahko od nas učijo.

Kakšna mamica si želite postati?
Če bom pol tako dobra mami, kot je moja, bom naredila vse.

Lotili ste se tudi standupa. Trenutno ste na odru s samimi ženskami "brez filtra". Se vam zdi, da ste v zasebnih odnosih lahko popolnoma "brez filtra" ali se vam zdi potrebno biti malce bolj pretanjen in pazljiv?
Ne. V življenju želim biti stoodstotno iskrena, tako zasebno kot poslovno. Vsi prijatelji me spremljajo že od osnovne šole. Ravno zaradi pristnosti imamo ravno tako kvalitetne odnose kot nekoč.

Kaj še pričakujete od prijateljskega odnosa?
Prijatelji morajo izkazovati razumevanje in podporo. Čim bolj raznoliki so, tem bolje. Osebno rada počnem različne stvari in odlično je, da imam skupine prijateljev, s katerimi počnem različne stvari. Z enimi denimo rada odidem na smučanje, z drugimi pa se družim ob drugih priložnostih.

Nekje ste omenili vero, ki vam pomaga v težkih trenutkih. Kdaj se je to nazadnje zgodilo?
Bilo je na začetku koronskega časa, ko sem opravljala delo stevardese. V Dubaju sem ostala sama, zato sem poklicala na ambasado v Abu Dhabi in jih vprašala, kdaj bo na voljo kakšen let za Slovenijo, če bi dala odpoved in bi me spravili domov. Uslužbenec veleposlaništva mi je povedal, da je zadnje letalo odšlo včeraj. Kljub temu, da me je stisnilo pri srcu, sem čutila, da obstaja nekdo, ki me skozi ves čas negotovosti čuva od zgoraj.

Ste uspeli priti domov?
Ne, ostala sem v Dubaju, preživela korono in še dve leti delala kot stevardesa. Vera mi je pomagala do notranjega miru. Začutila sem, da bo vse v redu, da se bodo razmere v svetu popravile in da bodo doma vsi v redu, tudi če mene ni zraven.

Vseeno pa vam ni bilo vseeno, da ste bili daleč stran od družine, kajne?
Bilo mi je zelo težko, ko nisem mogla biti doma za večje družinske praznike. Pa ne govorim le o rojstnih dnevih, temveč tudi o božiču, veliki noči, praznikih, povezanih s slovensko kulturo, z menoj osebno in mamo.

Ko sem se po desetih mesecih vrnila domov, sem opazila, kako so se bližnji spremenili, tudi postarali. Z veseljem sem se po dolgem času udeležila vseh običajev, ki sem jih v Dubaju zamudila, npr. "ofiranja". Gre za voščilo osebi za god, ko sorodniki, sosedje in prijatelji na predvečer praznika godovnika obiščejo pred hišo in mu s činelami, pokrovkami in kuhalnicami zaželijo sreče in zdravja ter mu zapojejo in zaplešejo. 

Katero zavedanje pa ste prinesli iz Dubaja, ste se od njih česa navzeli?
Prinesla sem zavedanje, koliko mi pomeni Slovenija, slovenska kultura, svež zrak in moja družina. Cenim to, kako urejeno državo in kako veliko časa zase imamo na voljo. Res je, imamo hiter način življenja, a v Dubaju je ta še precej bolj divji.