“Spoznala sem, da disleksija in ADHD zame nista ovira, ampak dar”

Pia Roblek je inkluzivna pedagoginja, zaposlena je na Centru IRIS, kjer poučuje učence z motnjo avtističnega spektra.

V prostem času rada poje, hodi v hribe, telovadi, bere, igra družabne igre ... Njeno veliko veselje so tudi potovanja in romanja, prehodila je že Camino Primitivo in Camino Norte, letos poleti pa se odpravlja na Camino Frances.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva se zgodi ob vikendih, ko me zjutraj zbudi budilka in gremo s prijatelji v hribe ali na izlete. Takšen idealen začetek dneva se ponavadi zgodi nekajkrat na mesec. Še posebej v letu 2025 sem spremenila svojo rutino in se za vikende večkrat družila s prijatelji – ne samo na izletih, ampak tudi ob družabnih igrah in petju ter pogovorih. Vse to me zelo sprosti.

Drugi idealen začetek pa je ta, da se zbudim brez budilke, spočita in naspana.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
... se tako počutim bolj samozavestno in dobro v svoji koži.

3. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Duhovno se napolnim ob obisku skupine Vera in Luč, kjer igram kitaro in se družim z lučkami (to so osebe s posebnimi potrebami). Na skupini je obilje srčnosti in pristnosti. Pri gibanju smo kot družina aktivni že od mojega rojstva, saj imam strica z Downovim sindrom.

Duhovno moč dobim tudi ob obisku svetih maš pri Frančiškanih v centru Ljubljane, kjer ob pridigah in petju ter ob Marijinem oltarju izročam svoje življenje in vse izzive.

Zadnja leta sem začela hoditi tudi na Dotik Duha, kjer ob pričevanju, slavljenju in ob molitvah nad posamezniki prejmem mir, olajšanje, potrditve, spodbude in moč za naslednje korake.

Duhovno moč dobim tudi ob petju in igranju kitare ter ob pogovorih s prijatelji.

4. Izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
V osnovni šoli so starši izvedeli, da imam disleksijo in motnjo pozornosti ter koncentracije. Šolanje v osnovni in srednji šoli in tudi potem na fakulteti (dodiplomski in podiplomski študij) je prineslo veliko izzivov; ob vsem tem sem oziroma smo v družini imeli veliko vzponov in padcev.

Na vsej tej poti sem imela ob sebi starše, čudovito specialno pedagoginjo, različne skupine (glasbena šola, plavanje, pevski zbor, skavti, prostovoljstvo pri skupini Vera in luč, društvih Sonček in Sožitje), kjer sem s pomočjo vseh naštetih oseb delala na svojih močnih področjih in dobila veliko strategij, ki mi še sedaj pomagajo v življenju in na službeni poti.

Spoznala sem, da disleksija in ADHD zame nista ovira, ampak dar – ravno zaradi njiju je delo z osebami s posebnimi potrebami zame poslanstvo, kjer skupaj z otroki in učenci gradimo mostove in smo hvaležni za vsako osvojeno stopničko v življenju. Naučila sem se tudi, da se vse zmore, če imaš ob sebi družino in prave prijatelje, ki ti pomagajo (od učenja, do premagovanja osebnih stisk …).

5. Kaj vas pri delu z učenci z motnjo avtističnega spektra najbolj nagovarja?
Najbolj me nagovarja to, da so iskreni, srčni, pošteni in resnicoljubni.

6. Kateri stereotip najraje presegate skupaj s svojimi učenci?
Učencem vsakodnevno povem in z dejanji pokažem, da verjamem vanje in da ima vsak od njih v sebi dar. Veliko jim pomeni pohvala, spodbuda, potrditev, da so dobri pri igri, barvanju, gradnji, glasbenem ustvarjanju in tudi pri športu. V razredu se učimo izražati čustva in dovoljeno je jokati, biti jezen in biti vesel. Učimo pa se, kako jezo izrazimo na sprejemljiv način (v taki situaciji učenci povedo, kdaj potrebujejo odmor, izrazijo stisko …).

S tem jim omogočam, da imajo v razredu varen prostor in da se vsak dan z veseljem vračajo v razred. Pri pouku imamo veliko diferenciacije in individualizacije. Pohvalim najmanjši napredek (pika na koncu stavka, velika  začetnica, obuvanje copatov ob odhodih na stranišče) in jih hkrati  spodbujam, da so čim bolj samostojni in jim dam potrditev: da jih vidim, slišim in  verjamem vanje. Povem jim tudi, da zmorejo sami – vedno bolj so samostojni.

7. Za vami sta že dve večji romanji, letos vas čaka tretje. Kaj vam dajo romanja, česar vam vsakdanjik ne more dati? Kako vas spreminjajo?
Romanja mi omogočijo, da se poglobim vase in da grem iz cone udobja. Camino del Norte mi je pokazal, da moram poslušati sebe in si bolje zaupati. Na drugačen način sem spoznala sebe, svoje meje, lastno telo. Prvo leto sem se odločila za Camino del Norte: vse od Iruna do Santiaga de Compostela in Fisterre. 

Na romanju sem imela različne sogovorce, ki so mi s svojimi pričevanji odprli nove perspektive. Tam so lahko ljudje zelo odprti – sama rečem, da je Camino svoj svet (dnevi in čas tam tečejo drugače). Vsak dan hodiš po razgibanih poteh, obdan si z različno okolico; in ravno ta marsikaj odpre v srcu in tako začneš reflektirati samega sebe. Skupaj iščeš prenočišče (skoraj smo prespali celo na plaži), prebodeš žulj, se jočeš, smeješ in poješ. In na cilju si hvaležen za vse, ki so oblikovali tvojo pot.

Najbolj pa se me vsakič dotakne, ko se v katedrali oglasijo orgle in je nad nami botafumeiro (zelo velika kadilnica). Predlani sem prehodila Camino Primitivo, ki je krajši od obeh ostalih – a so ljudje, s katerimi sem hodila, naredili mojo pot nepozabno. In ravno zaradi vseh pogovorov in pestre narave me je letos poklical Camino Frances, pa tudi zato, da se zahvalim za 30 let življenja.

Vsa romanja – tudi romanje v Taize, Paray de Monial, Medžugorje – mi dajo možnost, da odložim delček svoje življenjske prtljage, ki me teži in me omejuje, da nisem to, kar sem bila kot otrok. Z vsakim romanjem se ponovno bližam k sebi in tako spoznavam, kaj sem v sebi v času odraščanja potlačila in si sedaj ponovno dovolim to prinesti na plan. Med letom sem zelo zasedena in kljub temu, da je moja služba zame poslanstvo, se zelo težko izklopim.

Seveda tudi v Sloveniji hodim v hribe, tečem, plavam … ampak s pomočjo Camina padeš v drugi svet, se umakneš od vsega, zapreš vrata službe in vsega ostalega. In največja umetnost je, da mir, ki si ga dobil na romanju poneseš s seboj domov. Pravi Camino se začne, ko se vrneš nazaj domov.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
"Life is a lot like surfing … When you get caught in the impact zone, you’ve got to just get back up. Because you never know what may be over the next wave." (Bethany Hamilton) ("Življenje je zelo podobno deskanju na valovih … Ko te ujame v območju udarca, se moraš preprosto spet pobrati. Kajti nikoli ne veš, kaj te čaka za naslednjim valom.")

9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Zadnje mesece je moj večerni ritual branje knjig. Če je doma še moja "cimra", skupaj zmoliva in narediva refleksijo dneva. Meni zelo pomaga, če povem, kaj vse sem doživela v dnevu – to me zelo pomiri.

10. Biti ženska je lepo, ker …
... imamo v sebi toplino, srčnost, nežnost. Smo povezovalke, motivatorke, borke. Znamo popestriti in obogatiti življenje vsem, ki so ob nas.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.