Zakaj ljudje, ki se prilagajajo drugim, pogosto najbolj trpijo

Za pomirjujočo podobo človekove neskončne prilagodljivosti se včasih skriva globlje sporočilo: nezmožnost vedeti, kaj si resnično želi. Mnogi delujejo na "avtopilotu" in prilagajajo svoje vedenje pričakovanjem drugih, kar strokovnjaki imenujejo kameleonski sindrom.

Ne gre za bolezen, temveč tiho trpljenje: posameznik je nezmožen slišati svoj notranji glas. "Izraz se uporablja za opis določenih stališč, načina preživetja v okoljih, kjer ni zares mogoče biti to, kar si," pojasnjuje francoska psihoterapevtka Isabelle Rederstorff.

Sindrom nakazuje starodavno strategijo, ki pogosto izvira iz otroštva. "Mnogi ljudje so se naučili, da je čustvena varnost odvisna od zmožnosti ugajanja in prilagajanja. Otroci zelo zgodaj razumejo, da bodo ljubljeni le, če bodo lepo vzgojeni, prijazni, ustrežljivi ali bodo dosegli visoke rezultate. Svoje notranje vzgibe potlačijo, da bi izpolnili pričakovanja drugih."

V odrasli dobi se pretirano prilagajanje kaže v obliki stalnega nasmeha, nenehne razpoložljivosti in samozaničevanja. "To so ljudje, ki se v družbi pogosto smejejo, ki potlačijo svoje nelagodje in veliko projektom rečejo da. Zdijo se družabni in sproščeni, toda v sebi se počutijo prazne, z nerazdelanimi čustvi, občutkom, da živijo na avtopilotu."

"Ljudje mi pogosto pravijo, da sem vedno pripravljena na vse, vedno prijetna ..." pravi 34-letna Julie, po poklicu medicinska sestra. "V resnici pa ne vem več, kaj hočem. Tudi v restavracijah prepustim drugim, da izbirajo. Počutim se, kot da živim prek njih, ne zase."

V službi, odnosih in prijateljstvih se kameleoni nenehno prilagajajo. Čustvene signale drugih zaznavajo z izjemno občutljivostjo. "Kot da bi imeli zelo natančne antene. To jim omogoča, da so empatični, kar pa jih stane veliko energije. Zaznajo vse ... razen sebe," poudarja Isabelle Rederstorff.

42-letni Peter, oče, je dolgo verjel, da je ta sposobnost njegova moč: "Mislil sem, da s prilagajanjem drugim zlahka razumem svoje potrebe. Toda s tem, ko sem drugim nenehno govoril da, sem se izčrpal. Počutil sem se, kot da sem igralec."

Kako se lahko osvobodimo tega cikla? "Prvi korak je spoznanje, da je nekaj resnično narobe," poudarja strokovnjakinja. Prva znaka sta izčrpanost in utrujenost. Ključno je, da se znova povežemo s telesom: "Telo ne laže. Pove nam, kaj je prav ali narobe, kaj je stresno ali pomirjujoče. Ta pozornost do preprostih občutkov – utrujenosti, želje, napetosti, užitka – postopoma postane referenčna točka."

Isabelle Rederstorff predlaga praktično vajo: zaprite oči, petkrat globoko vdihnite in si postavite vprašanje: kako se počutim v tem trenutku? "Ne iščite konkretnega odgovora, preprosto začutite. Pustite, da spregovori vaše telo, brez dodatnega analiziranja in presojanja. Premor, četudi kratek, vam bo pomagal, da se boste upočasnili in znova povezali s seboj." Nenazadnje pa, če ubesedimo tisto, kar je ostalo neizrečeno, včasih s pomočjo terapevta, odpremo vrata: "Pogovor in razumevanje omogočata, da spet poženete kolesje tam, kjer je vse zamrznilo zaradi prilagajanja."

Osvoboditev od kameleonskega sindroma ni nenaden premor, temveč počasen proces vnovičnega učenja. Gre za to, da si povrnete svoje želje, svoje impulze, svoj glas. Julie to doživlja korak za korakom: "Učim se reči ne. Ne vedno, ne vsemu, ampak včasih. Poklicno čutim olajšanje, ker se lahko bolj uveljavim. Ko mi uspe, čutim novo veselje, kot da sem v življenju znova našla ravnotežje."

Ko si dovolimo, da nehamo ugajati vsem, to postane dejanje svobode: ne skrivamo več svoje identitete za nasmehom, temveč drugim pokažemo, kdo v resnici smo. Izgubiti se v prilagajanju namreč pomeni tudi zamuditi tisti edinstveni klic, ki ga je Bog položil v vsakega od nas. In prav z vnovičnim odkritjem te notranje niti lahko končno izkusimo veselje tega, da smo, kakršni smo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.