Kako papež Leon XIV. tiho navdihuje stare starše

Če ste kdaj opazovali papeža Leona XIV., kako med avdiencami na Trgu sv. Petra pozdravlja otroke, ste gotovo opazili nekaj izjemnega, kar pa pri ljudeh ne vzbuja pretirane pozornosti: papežu se nikoli ne mudi. Skloni se, otroka pogleda v oči in mu prisluhne – resnično prisluhne. To je drobno dejanje, ki pa je izjemno zgovorno. V svetu, ki ceni hitrost in hrup, nas papež Leon opominja, da se ljubezen pogosto začne z nečim povsem preprostim: s pozornostjo.

Za stare starše je to nauk, ki si ga velja zapomniti. Mnogi si ne želijo ničesar bolj kot to, da bi lahko sledili svojim živahnim vnukom, kar pa jim nekoliko otežujejo tako življenje samo kot tudi zdravje in leta. Papež Leon pa nam kaže, da za spremembe ne potrebujemo neskončne energije ali velikih načrtov. Potrebujemo le navzočnost: pripravljenost, da se ustavimo, se nasmehnemo in vsakega otroka vidimo kot dar.

Papež Leon je v svojih nedavnih nagovorih večkrat premišljeval o "modrosti starejših" in o tem, kako so stari starši "prve priče upanja". Ne gre za to, da bi kaj dosti počeli, pač pa za to, da so preprosto navzoči.

Tako kot si on vzame čas, da ljudi sprejema posamično, enega za drugim, lahko stari starši naslednjo generacijo naučijo umetnosti ljubezni brez naglice – takšne, ki prisluhne dolgim zgodbam o namišljenih prijateljih, praznuje drobne zmage in nežno vodi skozi razočaranja.

Ko papež Leon starejše spodbuja, naj ostanejo blizu mladim, jih vabi k nečemu globljemu kot zgolj k varstvu. Sporoča jim, da so pomembni: "Vaša umirjenost, vaša živa vera, vaš humor – vse to tiho oblikuje srca vaših vnukov veliko bolj, kot se zavedate."

Ena od tem, ki jo papež Leon vedno znova izpostavlja, je edinost med generacijami. V pridigi med sklepnim bogoslužjem ob jubileju družin, otrok, starih staršev in ostarelih 1. junija 2025 je dejal:

To je nauk, ki si ga stari starši lahko zapomnijo. Ne glede na to, ali so vaši vnuki malčki ali najstniki, je vaša vloga graditeljev mostov resnično neprecenljiva. Vi ste živa vez med tem, kje je družina bila in kam gre.

Ko delite zgodbe iz svoje preteklosti – ne kot nauke, temveč kot utrinke Božje zvestobe –, je to mnogo več kot zgolj zabava. S svojimi zgodbami mlada življenja sidrate v nekaj trajnega. In ko dovolite, da otroci vas naučijo nekaj novega (recimo, kako uporabljati zapleteno novo aplikacijo), izkazujete ponižnost in odprtost, ki sta toliko zgovornejši od samih besed.

Papež Leon je človek nežne moči. Njegov način, kako ravna z ljudmi – odločno, toda nežno, načelno, vendar prijazno –, starim staršem ponuja zgled, kako naj vodijo, ne da bi nadzirali. Otroci, tako kot mi vsi, vzcvetijo, če z njimi ravnamo potrpežljivo in nanje ne pritiskamo.

Tiho vodenje starih staršev, podobno kot pastoralni pristop papeža Leona, lahko drobne trenutke prelevi v vseživljenjske nauke. Beseda spodbude pred izpitom, miren odziv na najstniško muhavost, skupna molitev pred spanjem so semena miru in zaupanja, ki rastejo nevidno, vendar vztrajajo.

Morda najmočnejše sporočilo papeža Leona je, da ima vsako življenjsko obdobje svoj namen. Po njegovih besedah starost ni breme, pač pa so "ostareli dar, blagoslov, ki ga moramo sprejeti". Dodaja še, da je "daljše življenje eno od znamenj upanja našega časa".

Stari starši, ki se počutijo odrinjene ali manj sposobne, se lahko potolažijo: vaša navzočnost, vaše molitve in vaša ljubezen še vedno globoko zaznamujejo zgodbo vaše družine.

Ko boste torej naslednjič videli papeža Leona, kako se smehlja med mladimi, ne pozabite: njegovemu zgledu lahko sledijo vsi stari starši. Ne z velikimi dejanji ali nenehnim gibanjem, temveč z majhnimi, vztrajnimi dejanji ljubezni – takšnimi, ki pomirjajo strahove, gradijo mostove in vsakega otroka spominjajo, da je opažen in cenjen.

Kajti na koncu je najboljše darilo, ki ga lahko podarijo stari starši, enako tistemu, ki ga papež Leon XIV. ponuja svetu: srce, polno potrpežljivosti, nežnosti in upanja.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.