Od zabav do globokega miru: vse se je spremenilo v spovednici

Anna je 28-letna učiteljica iz Spodnje Avstrije. Njeno življenje je bilo dolgo povsem običajno življenje sodobnega mladega človeka. Vera je zanjo pomenila predvsem tradicijo.

"Krščena sem in z družino sem hodila v cerkev za veliko noč in božič. To je bilo normalno," pripoveduje. Bog je bil prisoten nekje v ozadju, kot tiha možnost za skrajne trenutke: "V sebi sem vedela, da Bog obstaja in da se lahko nanj obrneš, če je kaj narobe."

Leta 2019 se je njena pot nepričakovano obrnila. Mama jo je povabila na romanje v Medžugorje, a Anna ni želela iti. "Ne, res ne, ker so na avtobusu zagotovo same babice." Imela je fanta, načrte za dopust in življenje, polno zabav. A mama je vztrajala in Anna se je znašla na avtobusu.

Že na poti tja jih je vodja romanja spodbudila: "Naj na poti domov na avtobusu ne bo nikogar, ki ne bi bil pri spovedi." Anna je bila zmedena. "Zadnjič sem bila pri spovedi ob prvem obhajilu ali birmi. Nisem imela pojma, kako spoved sploh poteka." Kljub vsemu sta ta "ukaz" z mamo želeli takoj "opraviti", da bo čim prej mimo.

Zelo se jo je dotaknilo, da v Medžugorju številni spovedniki sedijo povsod okoli cerkve, ne le v spovednicah, ljudje pa so pripravljeni ure in ure čakati na spoved.

Ko je šla k spovedi, je povedala le dva greha. "Nisem imela pojma o ničemer, vesela sem bila, da je bilo to za mano."

Preostanek romanja se ji je zdel prazen. "Ničesar nisem zares čutila." Toda zadnji večer, med sveto mašo za cerkvijo, se je v njej nekaj prelomilo. "Nenadoma sem začutila močno notranjo željo: moram k spovedi. Zdaj!" Na poti do spovednic jo je dosegla globoka in boleča resnica: "Bilo je kot slap, ki ni nehal – moji grehi so kar deževali name."

Sledil je boj s sramom. "Bilo je zelo boleče. Tako sramotno. To je bila preprosto resnica o meni." Hodila je okoli cerkve, da bi našla spovednika, ki bi "prenesel" njeno sramotno izpoved, in molila: "Moj Bog, prosim, pomagaj mi." Bala se je, da bo duhovnik šokiran.

Ko je vendarle stopila v spovednico, je najprej dolgo jokala. "Tega nisem mogla nadzorovati. Nisem se mogla ustaviti." Ko je naposled izrekla vse, kar jo je težilo, je sledila odveza. Učinek je bil nepopisen. "Iz spovednice sem prišla ... pravzaprav sem ven priplavala."

Občutek opisuje zelo konkretno: "Bilo je, kot da bi v spovednici pustila neverjetno težak nahrbtnik." Napolnili so jo mir, veselje in globoka notranja svoboda.

Ko se je vračala k maši se je zgodilo nekaj, česar ni razumela. "Sonce je ravno zahajalo in lahko sem gledala vanj." Ni je slepilo. "V soncu sem videla hostijo, ki se je zibala sem in tja. Mislila sem, da se mi je zmešalo," saj o sončnih čudežih v Medžugorju ni vedela ničesar.

Med obhajilom pa je sledilo notranje spoznanje, ki ga ni mogla več zanikati. "Vau, Bog, to si ti. To ni kruh, to si ti." Prvič v življenju je obhajilo prejela zavestno in spravljena z Bogom.

Od tistega trenutka naprej se ni mogla več vrniti v staro življenje. "Vse moje življenje se je spremenilo." Nekaj mesecev je še živela dvojno življenje ("žurerke" in predane katoličanke), ki ni bilo lahko, a molitev ji je prinesla notranji mir. "Vključila sem se v molitveno skupino – z babicami z avtobusa," v smehu pove, "a imela sem mir. Globok mir."

Danes Anna svojo izkušnjo povzema: "Moje veliko sporočilo vsem je: pojdite k spovedi." Zaveda se sramu, a dodaja: "Duhovnik tega ne sliši prvič, ni šokiran. Vsi delamo stvari, na katere nismo ponosni. Toda Bog čaka v spovednici, da odvzame vse, česar se sramujemo in kar ni v redu, da bi bili popolnoma svobodni."

Svojo zgodbo sklene prepričano: "Spoved me je rešila."