Kako je prišlo do tega preobrata in kako dojema smrt in minljivost, ki jima je priča? Preberite pogovor s Tino Kaparić Kersnik, zdravnico pediatrinjo in v prvi vrsti mamo dveh nadobudnih sinov, s katerima si deli tudi strast do navijanja na košarkarskih parketih.
Če za hip pustimo ob strani vaše delo pediatrinje. Kdo ste, ko niste v bolnišnici med najmlajšimi bolniki?
Najprej sem Tina, ki je mama dvema fantoma, starima devet in osem let. Zelo rada preživljam čas z njima in s svojim partnerjem. Ta čas mi da energijo in zagon za naprej. Ne glede na to, ali gremo skupaj v knjižnico, delamo kaj za šolo, gremo na košarkarske tekme, mi veliko pomeni, da smo skupaj, da sem prisotna.
Zame je nekaj najlepšega, ko gremo na kakšen družinski izlet, kjer se zabavamo. To mi da moč za vse izzive tudi na poklicnem področju.
Obenem pa je moja velika strast prebiranje knjig, kuhanje, v zadnjem času sem se na pobudo otrok lotila tudi slaščic, čeprav je slaščičarka moja sestra in ji sedaj malo v "zelje skačem". :)
Kje se je zgodil tisti "aha" trenutek, ko ste spoznali, da želite postati pediatrinja?
Kot študentka sem delala pri dr. Jerneji Ahčan, pediatrinji, kjer sem pomagala pri vsem, tako pri administraciji kot pri delu medicinske sestre. Sprejemala sem klice, delala preveze ran, sistematske preglede … To je bil moj prvi stik s pediatrijo.
Pred tem si nikoli nisem želela postati pediatrinja, ker se mi je zdelo, da dela z bolnimi otroki nikoli ne bi zmogla. Ampak ravno ta pediatrinja me je navdušila nad področjem pediatrije in je bila srčno vesela, ko na razpisu nisem dobila specializacije, za katero sem se prijavila. Dejala mi je, da se naslednjič lahko prijavim na specializacijo iz pediatrije.
Ona mi je nato pomagala, da sem kot študentka šla na prostovoljno prakso na infekcijsko kliniko, k dr. Marku Pokornu, in on je bil moj drugi stik s pediatrijo. Prvo zaposlitev v pediatriji pa sem nato dobila na takratnem oddelku za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo.
Je delo pediatrinje sploh mogoče začeti na težji način?
Ne, dejansko sem začela na najtežjem možnem delovišču za pediatra. Pri tem sem delala tudi transporte kritično bolnih otrok po Sloveniji. Po opravljeni specializaciji, ko sem že imela dva majhna otroka, pa sem spoznala, da je vsega preveč.
Začutila sem, da sem na točki, ko se moram odločiti med tem, ali bom prisotna v družini ali pa bom delala na področju otroške intenzivne terapije. Oboje je nemogoče, jaz sem ocenila, da mi čas z otroki pomeni več, in sem zaradi tega najprej odšla v ZD Ljubljana na šolsko pediatrijo, nato pa sem prejela povabilo dr. Irene Štucin Gantar, da se ji pridružim v Bolnišnici za otroke Šentvid pri Stični (BOŠ), kjer sem od leta 2020.
V BOŠ-u skrbite za najtežje in neozdravljivo bolne otroke. Vam je bilo kot mami težko sprejeti takšno delo?
Sploh ne. Na oddelku otroške intenzivne terapije sem bila navajena okolja, kjer je bil vsak otrok, ki je bil tja sprejet, pred tem (načeloma) popolnoma zdrav, mi pa smo se nato borili za njegovo življenje.
Izgube mladih življenj, ki sem jih doživljala tam, so bile drugačne kot te, s katerimi se srečujem v BOŠ-u. Tukaj so otroci, ki so neozdravljivo bolni, in vem, da bo njihovo življenje najverjetneje krajše. Moj fokus sedaj ni na tem, da bom otroku podaljšala življenje za vsako ceno. Cilj je, da dnevom, ki jih imajo ti otroci pred sabo, dam življenje.
Ko pride smrt, je seveda težko, ampak je drugače, ker vem, da smo z ekipo do konca njihovega življenja naredili vse, kar smo lahko, da so jim ti dnevi čim lepši. Na primer, ko na naš oddelek pride vzgojiteljica, ki je obenem frizerka, in otroke ostrižemo. Ob njihovih rojstnih dneh napihnemo balone, se fotografiramo in fotografije pošljemo staršem, še preden pridejo na obisk. Ali ko vidim izraz na otrokovem obrazu, ko gre s staršem prvič na bazen itd.
To so trenutki, ki so v družinah, kjer ni takšnih bolezni in diagnoz, povsem normalne, jaz se pa zavedam, da to ni samoumevno. Zaradi svoje službe še veliko bolj cenim dosežke in uspehe svojih otrok.
Čeprav je to precej obrabljena fraza, lahko rečeva, da je vaš poklic tudi način življenja?
Seveda, to ni služba, kjer lahko ob 15. uri zaklenem vrata in grem domov. Tudi ko nisem v službi, velikokrat pokličem v bolnišnico, kako so moji pacienti. Doma se povežem na računalnik in pregledujem podatke o otrocih.
Tudi doma opazijo, če me kaj skrbi, in vedo, da me morajo takrat pustiti malo bolj pri miru. V teh trenutkih sem tudi bolj popustljiva pri vzgoji in lahko naredijo kakšno lumparijo več. :)
Se vam zdi, da zaradi službe več razmišljate o minljivosti in smrti?
Nikakor, ravno nasprotno. To razmišljam le v trenutkih, ko vidim, da se kateri izmed otrok poslavlja in bo umrl. Med vizito s sestrami veliko govorimo o pozitivnih plateh, na primer, kako je kateri otrok razpoložen, kako se je nasmehnil. Če bi nas kdo poslušal, bi imel mogoče celo občutek, da delamo z zdravimi otroki.
Zaradi svoje službe še veliko bolj cenim dosežke in uspehe svojih otrok.
Naš fokus ni na smrti, ampak na tem, da so ti otroci zadovoljni. V decembru sta nas na oddelku obiskala starša otroka, ki je umrl pri nas. Izjemno lepo je bilo, ko smo se skupaj smejali in spominjali njegovega življenja. Vedno poskusimo najti luč, veselje, življenje.
Zgodi se tudi, da morate sredi noči nazaj v bolnišnico. Kako sprejemate ta del vaše službe?
Ko pride do tega trenutka, me tudi partner spodbudi, naj grem in naj ne čakam doma. Dobro me pozna in ve, da ne bi bila mirna, če se ne bi usedla v avto in se odpeljala v BOŠ. Z mojima sinovoma se veliko pogovarjamo o tem, kaj počnem, in zanimivo je, ko me naslednji dan vprašata, kako je otrok, h kateremu sem morala sredi noči.
Lani februarja sem šla nazaj v BOŠ h Klemnu, in ko sem prišla tja, sem se odločila, da ostanem ob njem v bolnišnici do jutra, kljub temu, da se mu je stanje počasi stabiliziralo. Ta moj instinkt, ki mi je dal vedeti, da je dobro, da ostanem, je bil ključen, da sem bila potem pravi čas pri drugem otroku, ki se mu je v tej noči poslabšalo stanje.
Med božičnimi prazniki sem opravljala dežurstvo, ki v naši bolnišnici poteka kot pripravljenost na domu, po potrebi pa zdravnice pridemo tudi na oddelek. Med temi prazniki so bili povezani štirje dnevi, ko sem bila doma in čakala na klic. Zame je bilo to kar predolgo, tako da sem vmes en dan prišla na oddelek, s sestrami in terapevtko smo si pripravile kavo in čaj, pogovorili smo se o vseh naših bolnikih, ki sem jih tudi pregledala. Prazniki so nato minili mirno, tako zame kot za osebje v bolnišnici in seveda naše otroke.
Pogosto ste tudi vmesna točka med bolnimi otroki, ki se jim izteka življenje, in njihovimi starši.
Drži. Obenem pa je to težji del moje službe. Kljub temu, da se osredotočamo na življenje, je en del tudi pogovor o smrti, ki ga slej ko prej opravim s starši. Trudim se, da družino že pred tem spoznam prek pogovorov. Da vidim, kaj pričakujejo, kako razmišljajo.
Če začutim, da družina še ni pripravljena sprejeti dejstva, da je otrokovo stanje zelo resno, je moja dolžnost, da to sprejmem in prek nadaljnjih pogovorov z njimi počakam, da so pripravljeni to sprejeti. S tem ni nič narobe. Mogoče traja še kakšen mesec ali dva, vedno počakam in se prilagodim tempu, ki ga narekuje družina. Enostavno počakam, da so me pripravljeni in sposobni slišati.
Oskrba teh otrok je sodelovanje med mano, osebjem in starši. Treba je biti odprt za pogovor, trudim se, da sem odprta za sogovornika, ga slišim in se potrudim, da me tudi on sliši.
Ne skrbim samo za otroka, ampak skušamo najti način, da tudi družina bolnega otroka živi polno življenje.
Torej ne skrbite samo za bolne otroke, ampak za celotno družino?
Najbolj pomembno je zavedanje, da v BOŠ-u skrbimo za celotno družino. Otrok, ki je bolan, ima sorojence in starše, in lepota našega dela je, da podpremo celotno družino. Veliko ljudi mi reče, da mora biti grozno skrbeti za otroke v paliativni oskrbi. Ampak ni, ker jaz ne skrbim samo za otroka, ampak skušamo najti način, da tudi družina bolnega otroka živi polno življenje.
Če ima nekdo več otrok, je 100 odstotkov časa vsaj enega od staršev posvečenega bolnemu otroku, zato so ostali otroci prikrajšani. Tudi zdravi sorojenci morajo živeti kvalitetno življenje, pravico imajo do obeh staršev, kar jim skušamo omogočiti z našo pomočjo.
Je naša družba pripravljena sprejeti takšen pogled, da ni potrebe, da se starša (predvsem mama) v popolnosti razdata in izčrpata v skrbi za bolnega otroka?
Mislim, da je v naši družbi še vedno zelo veliko pametovanja in "pametnih" nasvetov. Včasih bi bilo bolje, da bi bili ljudje tiho in ne bi dajali takšnih nasvetov. Enostavno se premalo pogovarjamo, predvsem pa se premalo slišimo. Najlažje je svetovati drugim, ampak nihče ne ve, kako je v resnici tem staršem.
In ne razumem obsojanja, ki je še vedno prisotno, niti prevladujočega mnenja, da moramo ženske v takšnih primerih trpeti.
Ključno je zavedanje, da otroci potrebujejo mamo in očeta, da žena potrebuje moža in obratno. Zato smo mi tisti, ki lahko prevzamemo del odgovornosti in pomagamo družini. Nič slabega ni v tem, da si mama želi nazaj v službo, nazaj v družbo. Ona ni samo negovalka bolnega otroka, ampak je tudi mama in žena in predvsem ženska s svojo zgodbo.
Ženske, ki se odločijo, da želijo dobiti nazaj ta del svojega življenja, se mi zdijo izjemno pogumne. In ne razumem obsojanja, ki je še vedno prisotno, niti prevladujočega mnenja, da moramo ženske v takšnih primerih trpeti. Ni res, predvsem moramo živeti, ker imamo samo eno priložnost.
