Vprašanje bralke:
Pred kratkim me je presenetilo, da je duhovnik v homiliji o vicah govoril kot o kraju velikega trpljenja, kjer bomo morali "še oddelati svoj del". To me je spodbudilo k razmišljanju, kako se je oznanjevanje v preteklosti razlikovalo od današnjega.
Nekoč so močno poudarjali strah pred peklom in trpljenje v vicah ter vabili k molitvi za duše v vicah. Danes pa se zdi, da gremo v drugo skrajnost: ob smrti starejših ali bolnih pogosto slišimo "rešen je", tudi s prižnic redko slišimo o molitvi in darovanju za rajne.
Zdi se, da misel na vice in pekel odrivamo ter se tolažimo, da nas po smrti čaka takojšnja večna sreča. Seveda je prav, da imamo krščansko upanje, a ko vidim, kako upadajo darovi za svete maše, se sprašujem, ali ne bi morali v Cerkvi več govoriti o pomenu molitve za rajne. Če sem prepričana, da so moji pokojni že v nebesih, potem jim moja molitev ni več potrebna. Se vam zdi, da je takšno mišljenje danes med verniki preveč razširjeno?
Jožica
Odgovarja upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres:
Ko v luči krščanske vere razmišljamo in govorimo o usodi naših rajnih, se je treba najprej izogniti dvema čerema. Prvič, o svetu, v katerem oni živijo, nimamo prav nobene izkušnje, zato si ni mogoče predstavljati nič natančnega. Naše predstave so kombinacija izkušenj s tega sveta.
Če pa to prenašamo v onstranski svet, je gotovo samo to, da ni tako. Vse nazorno govorjenje o tem, kako se ljudje "cvrejo" v vicah ali peklu, je zato plod naše domišljije. Nekateri pridigarji jih radi uporabljajo, le da jih mi moramo jemati za to, kar so: domneva in domišljija, ki je včasih zelo bujna in tudi kruta. Predvsem pa je žaljiva za Boga, če ga dela kaznovalnega mučitelja. Ali je to res Jezusov Oče?
Druga nevarnost pa je, da bi kdo strašljivo domišljijo uporabil za nagovarjanje ljudi, posebno še prizadetih svojcev rajnih, naj dajo za svete maše. To bi bila manipulacija.
S tem pa nikakor nočem reči, da za rajne ni treba moliti. Nasprotno. Že v Stari zavezi so poznali molitev za rajne, le da te niso spodbujali z vprašljivim slikanjem njihovega trpljenja. So pa vedeli, da je človek velikokrat ob svoji smrti nedorasel in nezrel. Ni mu uspelo doseči primernosti in spodobnosti za Božjo družbo. Nima "svatovskega oblačila", kot v prispodobi opozarja tudi Jezus.
Zato lepo prosi pesnik A. Gradnik:
"O Bog, ko padem, naj odpadem zrel,
naj me tvoj dih pred žetvijo ne sname,
naj ne bom gnil in trpek in ko slame
in listja osušenega pepel."
Lahko si predstavljamo, da je marsikomu – verjetno večini – po smrti treba še "dozoreti". Kako pa to poteka, ne moremo vedeti, še manj pa o tem biti "prepričani". V teh zadevah lahko samo upamo in upati tudi moramo. Vedeti pa ne moremo in si tudi ne smemo domišljati, da vemo. Upanje, ne védenje ali celo "prepričanje"!
Ker torej ne vemo, je molitev in daritev svete maše za naše rajne vedno na mestu in je eden najbolj pristnih izrazov, da se naša ljubezen in prijateljstvo do njih nista ustavila ob grobu. To je tudi edino, kar lahko še storimo zanje.
Kar pa zadeva darove za maševanje naših duhovnikov, za katere je to edini stabilen vir za preživetje, je treba reči, da izražajo tudi zavest odgovornosti vernikov do njih. Vsepovsod slišimo, da ni duhovnikov. Toda koliko vernikov se vpraša: "Od česa pa pravzaprav moj župnik živi?" Komu je za to sploh mar?
Včasih so obstajale tako imenovane "nadarbine": premoženje (posestvo) župnije, namenjeno izključno preživljanju župnika in kaplanov. Danes to ne deluje več. Hkrati pa ne samo za svoje rajne, tudi za druge potrebe (za mir, zdravo pamet, odpuščanje in spravo, oznanjevanje evangelija, vero in poštenje itd.) moramo moliti in v te dobre namene lahko darujemo tudi za svete maše. S tem izrazimo vero in zaupanje v Božjo skrb za nas, pokažemo odgovornost za to, kar se dogaja okoli nas, hkrati pa naredimo dobro delo, ko prispevamo k vzdrževanju dušnega pastirja.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 74, številka 51–52.
