Zdenka in Peter Treiber, oba Mariborčana, sta se spoznala pri skavtih. Romantična miška in Vztrajni gams sta si po poroki ustvarila dom v Dupleku in imata štiri otroke: Ivano (7), Ajdo (5), Klaro (3) in Jakoba (1). Zdenka se po četrti porodniški vrača v službo na Upravo za obrambo Maribor, Peter pa dela na pošti.
Prosti čas radi preživljajo v naravi, obiščejo bližnji wake park, radi berejo in se igrajo družabne igre, že večkrat so se odpravili tudi na daljše potovanje. Povezuje jih tudi nasad češenj, v katerem vsako sezono preživijo veliko časa. Zakonca pri vzgoji ne komplicirata in otroke vključujeta v vse aktivnosti.
Kako se je začela vajina skupna pot, kaj vaju je pritegnilo drug pri drugem?
Peter: Poznava se že 20 let, septembra bova praznovala deseto obletnico poroke. Pred tem sva bila par leto in pol.
Spoznala sva se pri skavtih. Jaz sem bil pri njih dejaven od malih nog, Zdenka se nam je pridružila pozneje. Na začetku sva vedela drug za drugega, nisva pa si izkazovala posebne naklonjenosti. Ko sva postala sovoditelja, smo se začeli več družiti. Zdenka me je vedno bolj pritegnila, najprej sva postala dobra prijatelja in nato par. Pritegnilo me je, da je bila vedno čisto nasprotje mene.
Zdenka: Ena mojih prvih skavtskih fotografij, ko še niti nisem imela kroja, je bila z možem, njegovima dvema bratoma in poročno pričo. 😊 Poleg naju sta par postala še dva sovoditelja in sta danes prav tako poročena. Tudi ko smo se takrat fotografirali ob neki drugi priložnosti, so drugi komentirali, da v SKVO-ju nastajajo novi pari. Ali kot pravimo: Iz heca rata deca. (smeh)
Pri Petru me je pritegnilo, da je imel vedno zelo močna načela. Ko se za nekaj odloči, stoji za tem in ga je težko premakniti, kar mi je sicer sedaj kot njegovi ženi večkrat v izziv. 😊 Hkrati to spoštujem in mi je to še vedno ena od njegovih lastnosti, ki jih zelo cenim. Poleg tega me je pritegnila njegova vera in to, da je znal slediti svojim željam in sanjam, ob tem pa ga ni skrbelo, kako bo kaj izpadlo.
Katere veščine, znanja in spoznanja vama je še dala skavtska skupnost?
Peter: Ne predstavljam si, kje bi bil danes, če ne bi bilo skavtov. Tam sem našel odlično družbo, s katero smo še danes povezani, tudi svojo ženo. Pridobil sem ogromno veščin, od preživetja v naravi, orientacije, delanja vozlov, kurjenja ognja, kuhanja … Kot voditelj sem bil odgovoren za večjo skupino otrok. Vse to se mi zdi zelo dobra popotnica. Sploh zdaj, ko imava družino, je bistveno lažje vztrajati na neki poti.
Ko sva z Zdenko postala par, so nama bile neke stvari že zelo jasne, o njih se nama ni bilo treba spraševati, saj smo marsikaj predelali že pri skavtih. Poleg tega na večdnevnih izletih, v idealnih in malo manj idealnih pogojih, človeka dobro spoznaš.
Zdenka: Meni so skavti približali drugačen vidik vere. Tako doživljanje Boga v naravi kot to, da vidim Boga v vsakem človeku. Pri skavtih so ljudje, ki imajo podobne vrednote, so pa lahko karakterno zelo različni in bistveno je, da poskušaš z vsakim najti skupni jezik.
Skavti so me tudi naučili, kako se uspešno soočiti z neko neznano situacijo in kako dobro komunicirati z različnimi skupinami ljudi. Predvsem pa so mi dali veliko za moje duhovno življenje in osebni razvoj.
Zdenka, kot otrok ločenih staršev ste verjetno pogrešali zgled družinskega življenja. Na kaj ste se opirali, ko sta si pozneje s Petrom ustvarjala družino?
Imam zelo močno širšo družino po očetovi strani, kjer imam dober zgled zakonskega in tudi družinskega življenja. Ker sem edinka, sem bila in sem še povezana s sestričnami in bratranci. Tako oni kot tete in strici so mi bili dober zgled družinskega življenja.
Veliko mi je pomagalo tudi to, da sem bila aktivna v župniji in pri skavtih. Tam sem bila obkrožena s trdnimi in močnimi družinami in sem lahko črpala moč, zgled in si ustvarila svoje predstave, kakšno družino si želim sama.
V župnijsko dogajanje sta aktivno vključena že od malih nog. Zakaj se vama zdi to pomembno tudi sedaj, ko imata svojo družino in posledično manj časa?
Zdenka: Osebno vero lahko močneje živim v odnosu z drugimi. Župnijska skupnost mi daje vidik skupnostne vere in hkrati je to nek steber, kjer dobiš somišljenike, potrditev, pa tudi zgled, motivacijo in navsezadnje drugačen pogled, kaj vse je vera. To se mi zdi zelo pomembno, sploh v času odraščanja, ko se človek še išče. Vidiš, da smo vsi na isti ladji, čeprav vsak veruje na malo drugačen način.
Peter: V župniji sem od malega sodeloval kot ministrant, pozneje skavt, animator in pevec. V vseh teh stvareh sem se našel. Čeprav pravijo, da v Cerkvi ni veliko mladih, imam sam drugačno izkušnjo. Vedno sem našel koga svojih let in smo se smo se družili tudi izven nedeljskih maš ali župnijskih dogodkov. Vedeli smo za stiske drugega in si bili v oporo.
V naši župniji smo moški nasploh precej aktivni in prevzemamo različne vloge, od ključarjev do pevcev. Nekaj časa sem celo hodil na košarko, kjer se zbirajo možje različnih starosti. Mlajši fantje imajo tako zgled starejših moških, ki so že poročeni. Ob tem je tudi priložnost, da se pogovarjamo tako o verskih, življenjskih kot čisto osebnih temah.
Zdenka: Zelo dragoceno mi je, da župnijska skupnost združuje različne generacije, od mlajših do starejših. Gre za širši model družine. Midva sva z marsikatero družino povezana že od skavtov. Ravno na skavtskih obljubah hčerke Ivane smo ugotovili, da sta njeni voditeljici pred 15 leti dali obljubo pri meni.
Poleg tega lahko v pogovoru s starejšimi dobiš kakšen dragocen nasvet, izkušnjo, tolažbo, razumevanje v določenih stvareh, ki so jih tudi sami že dali skozi. Predvsem starejši so veseli, ko pridemo z otroki k maši, čeprav je kdaj glasno in živahno. Ko gremo kdaj k maši drugam, nas kar pogrešajo.
Imate velik nasad češenj. Kako je prišlo do te odločitve in kaj vama pomeni delo z zemljo?
Peter: Študiral sem sadjarstvo in vinogradništvo. Ko sem izbiral temo za diplomsko nalogo, sem se odločil, da bom raziskoval češnje. Potem sem se zelo navdušil nad to sadno vrsto. V najem sem vzel nekaj zemlje in zasadil prva drevesa. To je bilo, še preden sva bila z Zdenko par. Ko sva se zaročila, sem ji dal jasno vedeti, da dobi z menoj še nasad češenj. 😊 Danes imamo posajenih blizu 600 dreves.
Gre za posebno dinamiko dela. Kdor ne dela z zemljo, to težko razume. Dosti je sezonskega dela. V času obiranja češenj pomagamo vsi, tudi moja družina in prijatelji, poleg tega pa še koga najamemo. Nasad je moja strast.
Zdenka: Moj oče je sicer imel vrt, tako da sem poznala neke osnove. V veliki meri pa sem se kar morala navaditi na ta način življenja. Sezona obiranja zahteva človeka v celoti. Meni sta predvsem blizu promocija in prodaja. Dragoceno se mi zdi, da smo v teh letih že nabrali stalne stranke, ki komaj čakajo naše češnje.
Seveda pa pridejo tudi slabe letine in takrat bolj ozavestiš, da ni nič odvisno od tebe. Oziroma lahko narediš vse, kar je v tvoji moči, na koncu pa je še vedno vse v Božjih rokah. Tu se zanašaš na Boga in zaupaš, da bo. Je bil pa do sedaj vedno, ko smo imeli dojenčka, lep tudi pridelek češenj, tako da je bilo plodno leto na vseh nivojih. (smeh)
Kako si ob štirih majhnih otrocih uspeta vzeti čas drug za drugega?
Zdenka: Zelo dragocena nama je zakonska skupina. Delamo po DiŽ-evem programu. Imava redne zmenke, vsaj enkrat mesečno, pa tudi ob večerih si dostikrat vzameva čas drug za drugega. Otroci zaspijo okrog osme ure, midva pa tja do desete ure zvečer izkoristiva čas za pogovor ali si kaj skupaj ogledava.
Čas za naju je tudi takrat, ko greva skupaj po otroke ali se kam peljeva. V tistem, kar delava, nekako najdeva čas za naju. Včasih na primer na sobotni dan malo dlje posediva pri zajtrku, otroci pa se sami zaigrajo. Ni treba veliko, ampak da znaš v majhnih trenutkih najti čas drug za drugega.
Kaj vama trenutno predstavlja največji izziv pri vzgoji?
Peter: Trenutno uspavanje. 😊 (na večer srečanja je bil za to zadolžen Peter in otroci so ga večkrat potrebovali ob sebi, op. a.) Sem bolj jutranji tip in ko se otroci ponoči zbujajo, mi to predstavlja izziv. Je pa ob dekletih tudi izziv priti do besede, saj so zelo zgovorne. Večkrat me preslišijo in se moram ponavljati. Potem povzdignem glas, česar pa si ne želim.
Zdenka: Ko Peter kdaj povzdigne glas, takoj vejo, kje je meja. Pri meni bolj iščejo tolažbo, medtem ko z njim počnejo kakšne bolj akcijske stvari.
Sicer pa je meni trenutno v izziv močna volja starejših dveh, da jima znam obrazložiti stvari in zakaj kaj ni dobro za njiju. In kdaj tudi sprejeti kakšno odgovarjanje. Otroci znajo zelo dobro preizkušati meje.
Peter: Pogosto se počutim kot sodnik, ki mora razsojati med hčerkami. V kakšnih primerih me ni zraven, vsaka govori svojo plat zgodbe in takrat je pogosto velik izziv, kako ukrepati.
Zdenka: Kot starš bi bil rad pravičen do vseh, ampak včasih ne gre. Sploh ker so različno stare in imajo različne potrebe, hkrati pa kot starš ne želiš, da se kdo počuti zapostavljenega. Ko imajo med sabo kakšen konflikt, se vprašaš, do kod jim pustiti, da se dogovorijo same. Sploh zdaj, ko imava več otrok, je izziv slišati vsakega otroka posebej, ga podpreti v tistem, kar mu je mogoče težko, in spodbujati v tistem, kar mu gre.
Kakšno popotnico pa želita predati svojim otrokom?
Zdenka: To, da bodo imeli vero, da bodo dobri ljudje, da bodo znali videti bližnjega in spoštljivo ravnati z naravo. Pa tudi, da bodo pozitivni in bodo znali v drugih videti dobro. Končni cilj so nebesa, torej jim želim, da se bodo trudili, da pridejo tja. Če jim bo kdaj v življenju spodletelo ali jim bo težko, želim, da vedo, kam se vrniti – midva jih bova čakala.
Peter: Želim si, da bi bili pošteni, delavni in da bi ljubili Boga.
Zdenka: Pomembno je, da se čutijo ljubljene in da vejo, da nisva popolna in da delava napake. In če v kakšnem trenutku ne čutijo ljubezni z najine strani, je tu še Bog, ki jih vedno ljubi. Vedno imajo nekoga, na kogar se lahko obrnejo.
Peter: Naj imajo radi življenje in da bi to znali tudi pokazati drugim. Dandanes manjka pozitivnosti. Veselje je nalezljivo in upam, da bodo znali koga nalesti.
