Zakaj ločitev ni dobra ideja

Statistika kaže, da ljudje v prvih dneh januarja dejansko vložijo največ zahtev za razvezo zakona – trenutek, ko pari po stresu božičnih praznikov, premišljevanju o novoletnih sklepih in obilici nerazrešenih prepirov pogledajo drug drugega in si mislijo: To je to. Dovolj imam.

Če vam je ta misel šinila v glavo, najprej globoko vdihnite. Umirite se. In prosim – ne hitite k odvetniku. Ločitev se morda zdi kot znak za glavni izhod, osvetljen z utripajočimi neonskimi lučmi, v resnici pa so to pogosto zgolj zasilna požarna vrata, ki vodijo naravnost v življenje, polno čustvenih pretresov.

Bodimo iskreni. Zakonska zveza ni za malodušne ljudi. Zakonska zveza je zahtevna. Včasih se zdi nepravična. Zahteva ponižnost, žrtvovanje, potrpežljivost, odpuščanje … in nato še malce odpuščanja. Toda preden se odločite za izhod, si je vredno zapomniti nekaj resnic – izrečenih z ljubeznijo, stvarnostjo in kančkom katoliške modrosti.

Najprej pa nujno potrebno opozorilo: Nič od zgoraj ali spodaj navedenega ne velja za primere zlorabe. Če ste bili vi ali vaši otroci čustveno, telesno ali duhovno ranjeni, lepo prosim, poiščite pomoč. Cerkev nikogar ne prosi, naj vztraja, če je na kakršenkoli način ogrožen. Pogovorite se z duhovnikom, svetovalcem, zaupanja vrednim sorodnikom ali socialno službo. Vaša varnost, dostojanstvo in življenje so pomembni, tako Bogu kot nam.

Zdaj pa nekaj resnic:

Ne glede na to, kako bleščeče se na spletu zdi "samsko, mirno, svobodno" življenje, ločitev zelo redko odpravi vzrok vaše bolečine. Težave ne izpuhtijo zgolj zato, ker vaš poročni list ne velja več. V mnogih primerih se preprosto preselijo z vami, v vaš novi dom.

Nadležna navada, ki jo ima vaš zakonec? Nekdo drug bo imel pač drugačno, toda še vedno bo nadležna. Osamljenost, ki jo občutite? Lahko postane še bolj očitna. Želja, da "začnete znova"? Nov začetek običajno spremljajo novi zapleti, nova papirologija in dodatna čustvena prtljaga.

Resnica je takšna: kamorkoli greste, s seboj vzamete tudi sami sebe.

Ljudje ločitev radi olepšujejo s prijaznimi besedami: skupno starševstvo, sestavljena družina, novo poglavje. Drži: mnogi ločeni pari zmorejo izjemno ljubeče vzgajati svoje otroke. Toda tudi najboljši scenariji prinašajo bolečino.

Rojstni dnevi se povsem spremenijo. Počitnice se razdelijo na "tiste z mamico" in "tiste z očkom". Šolske prireditve za starše postanejo logistika. Božič se spremeni v pogajanje. Otroci pa se ob vsem tem naučijo, da se morajo prijazno smehljati tudi v trenutkih, ko se njihov svet postavlja na glavo.

Družina nenadoma ni več enotna. In tudi če se vsi vedejo skrajno lepo, se je nekaj svetega korenito spremenilo. Razdeljen dom ni nikoli več isti.

V svetu, kjer je zaveza nekaj neobveznega, kjer prevladujejo čustva, je katoliški zakon veličastno trmasta ustanova. Ko rečemo v sreči in nesreči, ima Cerkev to dejansko v mislih. In ne: "V sreči in nesreči – dokler stvari ne postanejo nadležne." Ali: "V sreči in nesreči – razen kadar sem izčrpan."

Zakon ni zasnovan tako, da bi vas ujel v past. Namenjen je temu, da vas zasidra. In res je, da se sidra včasih zdijo težka – vendar vam pomagajo, da vas ne odnese.

Občutki se spreminjajo. Iskrice zbledijo. Privlačnost se spreminja z obdobji stresa, utrujenosti, bolezni, razočaranja in preprosto z minevanjem časa. Pari, ki ostanejo skupaj, niso tisti, ki bi jim vsak dan uspelo občutiti divjo medsebojno ljubezen. Pač pa so to tisti pari, ki se vedno znova odločajo za ljubezen, tudi ob dnevih, ko ta naloga ni preprosta.

V pravem zakonu je ljubezen pogosto videti takole: pojavi se takrat, ko bi se raje umaknili, pripravljena se je prva opravičiti, ne vztraja pri tem, da ima vedno prav, izbere prijaznost, ko se zdi, da bi maščevanje prineslo večje zadoščenje, odloči se upati, ko je šepet obupa glasnejši. Tovrstna ljubezen je res močna. To je ljubezen, ki oblikuje značaj, umirja otroke, krepi družine in tiho gradi večnost.

Če se vam ločitev danes zdi mikavna, to verjetno pomeni, da vas je nekaj ranilo. Morda ste izčrpani, razočarani, globoko prizadeti ali preprosto izžeti od dolgoletnih prizadevanj. Ta bolečina je resnična in Cerkev vas ne nagovarja, da se pretvarjajte, da ne obstaja. Vendarle pa vas nežno vabi, da v začasnem obdobju trpljenja ne sprejemate trajnih odločitev.

Preden poiščete pravno pomoč, poiščite pomoč druge vrste. Posezite po milosti. Pogovorite se z nekom, ki se bo z vami boril za vaš zakon – z duhovnikom, s svetovalcem, s prijateljem, ki vaju ima rad oba, s svojim zakoncem v trenutku iskrene ranljivosti, in da, predvsem se pogovorite z Bogom. Milost na skrivnosten način prihaja nekoliko pozno, pa vendar vedno ob pravem času.

Zakon ni vedno urejen, predvidljiv, brez bolečin. Zakon ni pravljica. Toda za tiste, ki se vedno znova borijo, ki veliko molijo, odpuščajo, se znova smejijo in si drznejo upati, lahko postane ena najbolj osupljivih, posvečujočih in veselih dogodivščin ljubezni na tej strani nebes.

In to si velja zapomniti, preden iz zakona "izstopite".

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.