"Izraz dekompresijska komora vsebuje ključno besedo – pritisk. Ta je lahko čustven, duševen ali včasih tudi fizičen. Njegova intenzivnost se razlikuje glede na osebnost, pretekle izkušnje in življenjsko obdobje vsakega posameznika. Nekatere službe in nekatera posameznikova obdobja so bolj intenzivna kot druga, zato ne potrebujejo vsi nujno varovalnega pasu med delom in domom," za Aleteio pojasnjuje Francozinja Bérengère de Charentenay, zakonska in družinska terapevtka.
Dodaja, da vsakodnevne izkušnje ne vplivajo na vse enako. Medtem ko se nekateri ljudje zlahka distancirajo od dela ali težjih situacij, drugi to storijo veliko težje, kar lahko vodi v utrujenost, izčrpanost, nenehno premlevanje ali celo obliko deloholizma.
Vsak ima svoj dekompresijski ritual
"Vsi lahko imamo obdobja, ko delo zavzame večji del našega vsakdana. Ključno je, da se tega zavedamo in poskušamo ustvariti nekaj distance, ko postane preveč," poudarja Bérengère de Charentenay, ki nas spodbuja, da si zastavimo preprosto, a bistveno vprašanje: Kaj potrebujem?
Odgovorov je veliko in so za vsakogar drugačni. Za prepoznavanje najbolj pomirjujočih ritualov svetovalka predlaga vključitev petih čutov: sprostitev uma, sproščanje napetosti v telesu, uporaba dotika, vonja in sluha. "Ni univerzalne rešitve. Vsakdo ima svoje rituale, ki ustrezajo njegovim potrebam," opozarja terapevtka.
33-letni Anže si najraje zbistri glavo z večernim tekom. Peter pa nekaj minut med vožnjo v mislih načrtuje večer, ki ga bo preživel z družino (igranje z otroki, večerja z ženo, skupni ogled filma ...) ter tako sklene svoj delovni dan. Maja, ki ima zahtevno službo, večkrat na teden obišče boksarski trening. "V službi sem pod velikim pritiskom in da se izognem razburjanju nad možem in otroki, raje sprostim vso svojo frustracijo v telovadnici. Zelo koristno je!" pravi.
Čeprav je pomembno prepoznati svoje potrebe, je prav tako pomembno, da jih izrazimo. Komunikacija je bistvenega pomena. "Druga oseba nima vpogleda v naše misli," spominja Bérengère de Charentenay.
Janja se tega dobro zaveda. Ve, da njen mož Nejc po povratku iz službe potrebuje nekaj minut miru, preden ga prosi za uslugo. "Ni smisla, da ga prosim vnaprej; to ga samo razdraži ... Če mu dam čas, da se preobleče in zadiha, bo imela vsa družina bolj umirjen večer," pojasnjuje Janja, ki svojo pot v službo izkoristi za sproščanje z branjem ali gledanjem serije.
Hoja, tek, kolesarjenje, poslušanje glasbe ali obisk svete maše ... Za tiste, ki čutijo potrebo po sprostitvi in nabiranju moči, preden po službi posvetijo čas svoji družini, obstaja veliko možnosti.
Vnovično povezovanje z drugimi
Kako dolgo naj bi ta "odmor" trajal, je odvisno od individualnih potreb. Nekaterim je dovolj nekaj minut, medtem ko drugi za sprostitev po napornem dnevu v službi potrebujejo celo uro. Nekateri potrebo po tem čutijo le občasno. Ena od njih je na primer 23-letna Nika, bančna receptorka. "Pri svojem delu sem ves čas v stiku z ljudmi, zato se ves dan pogovarjam. Včasih, ko nimam več energije za klepet s sostanovalci, raje ne grem takoj domov, ampak si privoščim ogled filma, sprehod v samoti ali grem plavat," pojasnjuje. Takšen odmor ji omogoča, da se nato v polnosti poveže z ljudmi, ki jo čakajo doma.
Vsak od nas se vrne domov z drugačnim potekom dneva, polnim izkušenj in različnih občutij, včasih tudi težav. Zakaj si torej po odhodu iz službe ne bi zamislili posebnega rituala, s pomočjo katerega bi še pred prihodom domov odvrgli bremena delovnega dne?
"Sodelavci se ob jutrih pogosto srečajo ob kavi. Ta trenutek jim omogoča, da se povežejo med seboj. Zakaj ne bi storili nekaj podobnega, ko se vrnete domov?" nam naslavlja vprašanje Bérengère de Charentenay. Pozdrav, iskreno zanimanje, kako je drugi preživel dan, podelitev kakšnega utrinka ali anekdote, skupni obed ... vse to spodbuja poslušanje, razumevanje in lepše odnose.
Tako dekompresijska komora ne služi le nam, ampak tudi drugim. Skrb zase omogoča, da smo v polnosti prisotni v odnosih: preprosta gesta s trajnimi učinki na vsakodnevne interakcije z drugimi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
