Od dveh otrok se je morala posloviti že med nosečnostjo: “Našla sem smisel, nisem jezna”

Andreja Rustja skozi življenje krmari v najrazličnejših vlogah. Je zgodovinarka in teologinja, turistična vodnica, novinarka, popotnica in spremljevalka hospitaliziranih v nemških klinikah. Trenutno opravlja specialistični študij na Inštitutu za logoterapijo in doktorski študij iz turistike, hkrati pa deluje kot prostovoljka v Društvu Hospic in ves čas razmišlja o novih projektih.

Eno od njenih poslanstev je tudi biti žena in mama. Pravi, da je z veseljem mama, hkrati pa z mislijo na vse ženske, ki jim otroci zaradi najrazličnejših situacij niso dani ali si jih morda celo ne želijo, materinske vloge ne poveličuje. "To ni moje edino poslanstvo in identiteta. Vem, da sem dobra mama, nisem pa tipična mama." Hvaležna je, da lahko njen sin Jakob odrašča v mednarodnem okolju.

Ko jo kdo vpraša, koliko otrok ima, dostikrat pove, da tri, le da dveh ni z njimi. Del njihovega življenja sta namreč še dva otroka, ki ju je izgubila med nosečnostjo, v 16. in 8. tednu. Od njiju se je poslovila v času najstrožjih koronskih ukrepov, ko obiski v bolnišnici niso bili dovoljeni, od družine in prijateljev v Sloveniji pa jo je ločevalo tisoč kilometrov. Z družino namreč že 10 let živi v različnih nemških mestih.

"Praktično smo se selili vsako leto in pol, kar pomeni, da si v enem kraju ne moreš ustvariti močne socialne mreže. Če se z možem ne bi dobro razumela, bi bilo zelo težko. On je prevzel precejšen del teže mojega žalovanja, zelo mi je stal ob strani. Tudi on je žaloval, ampak na drugačen način. Prve dni po obeh splavih je skrbel za Jakoba, vsa gospodinjska opravila in se oglašal na klice, saj sama nisem želela govoriti z nikomer. Sčasoma sem začela govoriti s svojo sestro in svojo najboljšo prijateljico, večkrat me je poklical tudi duhovnik Dori. Vse to mi je zelo pomagalo."

Obe njeni izkušnji sta se odvijali na zasebni protestantski kliniki, tamkajšnja skupnost pa je za družine s to izkušnjo v cerkvi organizirala tudi poslovilni obred s pokopom. Z družino večkrat obiščejo pokopališče, kjer sta pokopana oba otroka. Nanju se večkrat spomnijo tudi v vsakdanu. "Ta dva otroka sta del našega življenja. Predvsem pa sem zaradi njiju našla smisel, da pomagam žalujočim."

Z ženskami, ki imajo izkušnjo mrtvorojenega otroka ali splava, se je srečevala tudi kot spremljevalka hospitaliziranih v nemških klinikah. "Ker sem sama že imela ti dve izkušnji, je bilo na neki način težko, po drugi strani pa me je Sveti Duh očitno hotel prav tam." Med iskanjem literature, ki bi ji pomagala, da bi bila lahko tem ženskam čim bolj v oporo, je spoznala, da tovrstnega gradiva praktično ni. "Edina smiselna pot je bila, da jaz nekaj naredim, ker očitno gre za temo, o kateri nihče ne govori."

Napisala je knjigo Nemo žalovanje, s katero želi pomagati vsem ženskam, ki so ali še bodo prestale podobno preizkušnjo, pa tudi njihovim bližnjim. "Moja otroka sta dobila novo poslanstvo."

Pisanje knjige je bilo zanjo na nek način tudi terapevtsko in lahko danes o boleči izkušnji govori brez težav. "Na začetku je bilo zelo težko, ker gre za precej intimno temo; o tem, kakšna čustva te preplavljajo, koliko je prisotne krivde in spraševanja, kaj je šlo narobe. Zelo težko je deliti vso svojo intimo." Hkrati pa ji je prav "grozljiva tišina, ki spremlja ženske po splavu," dala zagon za pisanje in podporo ženskam.

Ženske se po spontanem splavu prepustijo nememu žalovanju, kar nakazuje tudi naslov njene knjige. Večina spontanih splavov se namreč zgodi v prvem tromesečju in ženske običajno svoje nosečnosti na začetku še ne razglašajo, zato bolečina žensk ostane še bolj skrita.

Kot drugo pa pogosto naletijo na neprimeren odziv okolice. "Številne ženske poslušajo izjave, kot so: Narava vedno ve, kaj je prav; Vsaj veš, da lahko zanosiš ali pa še hujša, od vernih ljudi: Bog že ve, kaj dela. Takšni odzivi tako bolijo, da se ženske pogosto odločijo molčati."

Pomembno se ji zdi, da so moški svojim ženskam v oporo, "da poslušajo, objamejo, da razumejo, da je težko, boleče in lahko zelo dolgotrajno. Včasih pa je lahko situacija popolnoma obrnjena. Pomembno je, da si dovolimo žalovati na način, ki nam je lasten, in da znamo prositi za pomoč."

Za zdaj ženskam z izkušnjo spontanega splava še ni omogočene mnogo ustrezne strokovne pomoči (Slovensko društvo Hospic ponuja pogovore, prav tako pa je z veliko vztrajnosti mogoče priti do pogovora s psihologinjo v ljubljanski porodnišnici) in so v veliki meri odvisne od svoje socialne mreže, se pa stvari na tem področju bistveno izboljšujejo. V veliko pomoč je seveda tudi Andrejina knjiga.

Vsem, ki želijo stati ob strani žalujoči osebi, predlaga: "Če hočete nekomu stati ob strani, bodite konkretni in recite: jutri pridem skuhat kosilo/prinesem kavo/za nekaj časa odpeljem ostale otroke, da boš lahko nekaj časa sama."

Nasploh opaža, da smo tematiko smrti in žalovanja v veliki meri izrinili iz pogovorov. "Žalovanje je podobno, kot če bi imeli nalomljena rebra. Navzven se nič ne vidi, boli pa čisto vsakič, ko vdihneš. Če hočemo ali ne, sprejeti bomo morali ta del življenja in se o njem pogovarjati. Predvsem zato, ker v resnici ne žalujemo samo takrat, ko nekdo umre, ampak ker je žalovanje del nas tudi takrat, ko zamenjamo službo, se ločimo, zamenjamo župnijo …"

Dodaja še, da nas tovrstne preizkušnje "v resnici utrdijo, ne uničijo; polepšajo nas in naredijo še bolj empatične".

Z Bogom imata zelo dinamičen odnos in zaradi neuslišane želje po še kakšnem otroku se je nanj tudi jezila. "Seveda sem se spraševala, zakaj ravno jaz. Sčasoma sem spoznala, da je v redu tudi tako, kot je. V končni fazi ta dva otroka nista bila zaman z mano. Imata neko poslanstvo, tako v življenju celotne družine kot v širšem kontekstu, saj je tudi zaradi njiju nastala knjiga, za katero verjamem, da bo pomagala marsikateri ženski. V vsem skupaj sem našla smisel, nisem jezna."

V Andreji že od mladosti veje pustolovski duh. Ko je bila še skavtinja in skavtska voditeljica, je v njej vzklila želja, da bi izkusila življenje v različnih kulturah in se seznanila z njihovo filozofijo. "Edini način je, da greš tja in nekaj časa živiš z njimi. Če hočeš biti sprejet v skupnost, moraš tam tudi delati."

Tako je zelo od blizu spoznala življenje Eskimov in Amišev, kot prostovoljka delala z najbolj ranljivimi v Bosni, Kambodži in Albaniji. Zaradi želje po spoznavanju različnih religij je med drugim nekaj mesecev preživela tudi v budistični pagodi, hindujskem ašramu, pravoslavnem samostanu in celo v samostanski skupnosti enega bolj zaprtih redov.

Po več letih življenja v tujini spoznava: "Ljudje smo si povsod po svetu zelo podobni, želimo si ljubezni, dobrote, veselja. Vse nas skrbi za otroke in tiste, ki jih imamo radi. Verjamem, da sem prav zaradi življenja na različnih koncih sveta in v različnih kulturah postala vsaj za spoznanje bolj odprta, sprejemljiva in manj polna sodb."

Pri svojem delu se pogosto srečuje z ljudmi, ki so se znašli v zelo ranljivih situacijah. "Ob njih se učim ponižnosti, ranljivosti, sprejemanja lastne minljivosti. Vidiš, kako hitro se ti lahko življenje popolnoma spremeni in s kakšno nepredstavljivo bolečino se mnogi soočajo. Imamo neko floskulo, da čas celi vse rane. Čas nič ne zaceli, le sčasoma se naučimo živeti s to bolečino."