“Če z možem ne ohranjava iskrice, se zaiskri sámo, a potem je treba tudi pogasiti”

Anamarija Jemec je žena, mama štirih otrok in vsestranska glasbenica. Svoje talente razdaja tudi v domači župniji in pri organizaciji različnih slavilnih dogodkov. "Zmožnost igranja, petja, ustvarjanja, sodelovanja v bendih, zborih, spremljanje ali vodenje drugih prinaša zadovoljstvo, smisel, poslanstvo in tudi veliko hvaležnost za vse, kar mi je bilo dano," pravi. Hkrati pa prek glasbe vzpostavlja še bolj oseben odnos z Njim.

Vabljeni, da jo podrobneje spoznate prek njenih bogatih odgovorov. Med drugim je kot dolgoletna učiteljica klavirja delila nasvet, ki bo prišel prav marsikateremu staršu, ki se sooča z otrokovim tarnanjem nad vadenjem inštrumenta.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Če sem čisto iskrena – takrat, ko mi ni treba upoštevati budilke. Sem nočni tip človeka, čeprav so mi jutra kot taka tudi čudovita, vendar ne morem imeti obojega.

Ker sem v službi vedno samo popoldan, najprej počakam, da vsi družinski člani odidejo po svojih opravkih in institucijah, potem pa sledi vdih tudi zame, običajno pospremljen s kakšno duhovno injekcijo. Vsekakor pa je tudi kavica zelo zaželena.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
S tem pokažem, da spoštujem dogodek, svojo vlogo, ljudi okrog sebe. Je pa odnos do urejenosti in pojmovanje tega živa stvar. Nikoli nisem dovolila, da bi me želja po urejenosti zasužnjila do te mere, da bi mi bila pomembnejša od ljudi ali od časa. Hvaležna sem, da me poklic redno postavlja na oder, pred ljudi, tako mi vseeno ta "nezasužnjenost" ne pride preveč pod kožo. 😊

Rada sem to, kar sem, verjamem, da je manj več in da je lastna "nota" najbolj zanimiva.

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Ker te pretrese in iz tebe iztisne energijo, ki je nisi poznal. Zdaj sem pomislila na steklenico gazirane pijače. Ali pa na koktejl. Ko odraščaš, zbiraš in nalagaš spoznanja, veščine, potem pa pride materinstvo in to premeša v čisto novo pijačo.

Živo se spominjam občutka, da sem že čakala, kdaj mi bo življenje naklonilo vlogo, da lahko predam naprej, kar sem sama prejela. Vsi ti trenutki, ki najbolj definirajo materinstvo – nosečnosti, porod, vsakodnevna skrb za malčke, večerna uspavanja in pogovori, najprej z otroki, potem z najstniki – to so res taki sveti trenutki. Zdaj to že lahko naglas rečem. Nisem več tako zelo neprespana. 😊

V resnici pa o vsem tem, kaj mi materinstvo daje in pomeni, ne govorim veliko – si mislim, da to ve veliko ljudi ali pa je kaj že kliše … ampak je res, ko te objamejo otroške roke in se stisne lice k licu, lahko rečem samo še Amen!

4. Kako z možem ohranjata iskrico v zakonu in zakaj vam je to pomembno?
Hm, če je ne ohranjava sama, se zaiskri samo, a potem je treba tudi pogasiti. 😊 Glede tega sva z možem (na Aleteii smo ga že predstavili, op. a.) velika učenca, za kar sem najbolj hvaležna. Najbolj me v resnici bolijo trenutki, ko začenjava vsak na svojem koncu verjeti, da je problem že spet isti in nima smisla ponovno iskati rešitve.

Vedno bolj resno jemljem, da je Bog tisti tretji, na katerega se lahko oba hkrati nasloniva. Mu hkrati "pojamrava", če želiva. Mislim, vsak zase, drug pred drugim tega še ne počneva. 😊

Rada imava sprehode, pogovore, obisk kakšne dobre restavracije, najbolj pa se začutiva prek skupnega muziciranja in improviziranja. Samo še večkrat si morava dati priložnost za to. No, pa seveda, mož bi to verjetno postavil na prvo mesto, veliko crkljanja.

5. Velik del vašega vsakdana predstavlja glasba, posvečate se ji tudi poklicno. Kako vas napolnjuje?
Povsem.

Zanimivo mi je opažati, da je v zadnjem obdobju ne želim poslušati. Med vožnjo v avtomobilu, doma, ko sem sama in me obdaja tišina, ne pomislim, da bi poslušala glasbo. Mi jo potem otroci že sami servirajo, domači in tisti v glasbeni šoli.

Moje življenje je prepleteno z glasbo že od samega začetka. Doma se je veliko pelo in igralo, pa ne preveč načrtno, temveč sproti. Spominjam se večernih družinskih molitev, ko sem poslušala, kako mami poje drugi glas, drugačen od prvega, in me je zagrabilo, da bi ga znala še jaz. Pozneje mi to ni bilo več dovolj zanimivo, sem si želela znati peti tretjega … potem sem želela na klavirju znati igrati še kaj več kot samo skladbe klasičnih skladateljev.

Prevelika rigoroznost me je utesnjevala, perfekcionizem me je kar izčrpaval. Zato sem iskala druge poti, improvizacijo. Jezilo me je, da klavirja ne morem vzeti s seboj na ekskurzije, šolske izlete, zato sem se naučila igrati še kitaro. Pa mi je prišlo kar prav. Sem zaradi tega spoznala svojega bodočega moža, tudi kitarista.

Danes pa mi zmožnost igranja, petja, ustvarjanja, sodelovanja v bendih, zborih, spremljanje ali vodenje drugih prinaša zadovoljstvo, smisel, poslanstvo in tudi veliko hvaležnost za vse, kar mi je bilo dano. Tako doma, v službi, v župniji, med prijatelji.

Katera zvrst oz. konkretna pesem vas trenutno najbolj nagovarja?
V zadnjem času sem glede zvrsti najbolj prežeta s slavilno glasbo. Odkrila sem način molitve prek glasbe, kjer še sama ne vem, kdaj katero tipko pritisnem in zakaj, po drugi strani pa vem, da mi pri tem pomagata izobrazba in teoretično znanje, hkrati pa me vodi nekaj višjega.

Doživljam, da se ves trud in žrtve v času študija zlivajo v nekaj, kar si nekdaj ne bi mogla niti predstavljati, da je mogoče. Če pa s tem pomagam ali razveseljujem še koga, je občutek seveda toliko lepši. Skrivnostna so pota Gospodova in vse, kar Sveti Duh dela in namiguje v mojem življenju, mi postaja vedno bolj všeč. Tako da bi mogoče rekla, da je pesem Po vodi ena tistih, ki me v vsakem trenutku zelo nagovarja.

6. Pri številnih otrocih, ki obiskujejo glasbeno šolo, se kdaj pa kdaj pojavi odpor do vadenja inštrumenta. Kako jih motivirati v takšnih situacijah?
Kdaj pa kdaj? To je v resnici kar običajno stanje. 😊 Seveda kdaj bolj, kdaj manj intenzivno. Kot učiteljica klavirja imam po dobrih dvajsetih letih dela že marsikatero idejo v rokavu, vendar potem doma pri svojih otrocih hitro izvem, da nimam pojma.

Sicer pa poskušam otroka najprej predvsem zaslišati – ne kot policist, ampak tako, da mi lahko čim bolj iskreno pove, kaj je krivo, da ne zmore napredovati. Velikokrat so to preveč pestri popoldnevi, polno drugih obveznosti, slaba organizacija dela. Dejstvo je, da je igranje inštrumenta veščina, ki jo morajo izpopolnjevati možgani in mišice. Ne pomaga razumeti, prebrati note, če jih nisi potem še vsaj desetkrat ponovil. Ne pomaga preigravanje, če ne razmišljaš, kako in kaj.

Velikokrat otroci sicer "vadijo", vendar tako, da jim ne prinese rezultata, potem pa mislijo, da je bilo brez zveze in jih vse skupaj demotivira. Že pred nekaj leti sem se sprijaznila, da sem kot učitelj bolj tutor vadenja kot kaj drugega. Čeprav bi verjetno kakšen moj nekdanji profesor nad tem razmišljanjem izrazil globoko nestrinjanje, verjamem, da je bolje vaditi prav in na zdrav način kot pa vaditi zaradi vadenja, brez pravega razumevanja zakaj in kako, ter tako pridobiti marsikatero škodljivo travmo.

Največkrat je treba poskrbeti, da se otrokovi možgani ne počutijo že vnaprej zdolgočasene oz. nezainteresirane. Potrebujejo izziv, ki mora biti dovolj dosegljiv, pa ne preveč. Zadnje čase vsem učencem in staršem svetujem uporabo odštevalnika, najrajši kar tistega kuhinjskega za kuhanje jajc ali makaronov. Določimo minutažo, recimo sedem minut, v tem času pa izziv, ki ga mora doseči. Lahko je to igranje lestvic brez prestanka, lahko vadenje težjega mesta v skladbi po predhodnih navodilih …

Otrok mora čim prej doživeti, da mu je nek problem uspelo rešiti. Temu rečem "vadenje z bonbončki" ali priboljški, tako kot kužku privoščite kakšnega, ko se nauči nove veščine. Tak način torej otroka osredotoči, mu podari rezultat in mu občutek končnosti. Saj vemo še odrasli, če nam prerežejo kos potice, bomo hitreje pojedli obe polovici, celega pa veliko težje.😊

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Težko se odločim za tisto "najbolj", vsaka je bila dragocena. Smrt prijateljice iz mladosti me je na nek način povsem spremenila. A je iz nje zraslo toliko lepih in novih odnosov, tudi ta z možem.

Pa dejstvo, da sem morala vozniški izpit delati štirikrat. Vedno pridna odličnjakinja. Zdaj se mi zdi smešno, takrat pa niti malo ne. Vse preizkušnje na glasbenih tekmovanjih, primerjanja …

V zadnjem času nas je pretresla prometna nesreča najstarejše hčerke, ki jo je v bližini doma na kolesu zbil avto. Po dejstvih sodeč jo je odnesla z najboljšim možnim scenarijem, pretresom možganov in eno večjo podplutbo.

Ne nazadnje pa smo kot družina doživeli in preživeli poplavo, tako kot še mnogo drugih tisto poletje. Takrat smo se naučili, da res nismo nikoli sami, da je mreža ljudi okoli nas eden večjih božjih dotikov.

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Vedno sem bila bolj optimistične narave, za akcijo. Tako, na hitro bi rekla, da sem redkokdaj zares slabe volje. 😊 Samo ne vprašajte mojih domačih … Kadar pa sem, je pa težko nekaj na hitro rešiti. Sploh zato, ker so razlogi najverjetneje povezani z odnosi.

Misel, ki me umiri ali pa mi da možnost treznega razmišljanja, je, da se juha nikoli ne poje tako vroča, kot se skuha. Da so vtisi, ki so sprožili slabo voljo samo moji in vtisi tistega trenutka in razpoloženja.

9. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Vedno bolj pri sveti maši. Prek božje besede. Slavilnih pesmi. Molitvene skupine. Srečanj Alfa. Sodelovanje in organiziranje srečanja Dotik Duha. Vikendi za ženske v Veržeju. Pa tako imenovana hišna skupnost, nekaj družin, ki se po maši v nedeljo zberemo na kavi in klepetamo. Pa knjige o slavljenju, vsakodnevni povezanosti z Bogom, npr. V tvoji navzočnosti.

Pred kratkim smo organizirali 24-urno češčenje Najsvetejšega in sem doživela tako milost biti tam, samo biti. Nič početi, organizirati, peti, igrati … Nisem bila vedno tak človek. Vedno sem bila v stiku s Cerkvijo, vedno mi je bila vera blizu, to je res, izkušnje odmika ne poznam, opažam pa vedno bolj živ odnos, ki mi ga nudi moj Bog.

Nazadnje me je tako pretreslo na seminarju za izlitje Svetega Duha. Pa spet nič konkretnega, ampak sem od takrat sama in celotna skupina, s katero smo to doživljali, drugačni. Sveti Duh je postal nekaj živega in konkretnega.

Slavljenje ni samo še ena oblika molitve, ampak razumem, da postaja način življenja. Počutim se kot učenka, odpirajo se vedno nova obzorja in to me navdušuje.

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Smo krona stvarstva. 😊 Ne mislim nič feministično, spoznavam, da je božji načrt za žensko res tako lep. V knjigi Očarljiva sem prvič na novo razumela to, zakaj je naša narava tako na udaru že celo zgodovino, zakaj toliko težav okoli razumevanja žensk in vsega povezanega z nami. Hudiču smo trn v peti bolj kot karkoli drugega.

V tej luči vedno bolj odkrivam tudi Marijo, prvo med ženami. Kakšna ljubezen Boga, da je že v začetku predvidel, da bo združil svojo in našo naravo preko ženskega telesa. Nekje sem slišala, kako je ravno ta načrt sprožil odpad Luciferja. In ona mu je potem strla glavo. Naša vera ni samo pravljica. Vsak dan jo lahko izkušamo.

Hvaležna sem, da sem lahko hči, sestra, žena, mati, teta in še vse druge vloge, ki mi jih življenje dodeljuje. Sploh pa za držo sprejemanja in ustvarjanja življenja, ki jo ženska preko telesa in duha lahko živi.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.