Za mnoge je vstop v cerkev ali pogovor z duhovnikom lahko zastrašujoč. Veliko manj poguma je potrebnega, da stopijo v kavarno ali bar. Župnije so to razumele – in prav zato po vsej Franciji nastajajo župnijske kavarne in družabni prostori, ki ponujajo nekaj preprostega, a dragocenega: toplo dobrodošlico.
"Naša župnijska kavarna je način, kako nadaljujemo krščansko gostoljubnost," pojasnjuje Magalie, pastoralna sodelavka v župniji svetega Petra v Guilherand-Grangesu na jugu Francije. Od odprtja kavarne Le Frat’ junija 2024 tam vsak dan odpira vrata – tako kot duhovnik odpira vrata cerkve.
Takšni prostori danes po vsej Franciji niso le opora župnijskemu življenju, ampak predvsem kraji srečevanja.
Sprejeti, poslušati, spremljati
Večino teh prostorov vodijo prostovoljci. V Guilherand-Grangesu jih je okoli dvajset, med šolskimi počitnicami pa jim pomagajo še mladi. Postrežejo kavo, čaj in piškote – predvsem pa so usposobljeni za poslušanje in sprejemanje.
Nekateri pridejo le na kavo, potem pa se počasi odprejo. Drugi se srečajo s prijatelji. Tretji ničesar ne prosijo – a v resnici iščejo skupnost.
Magalie pripoveduje o 85-letni gospe, ki je bila popolnoma sama in je vsak dan prihajala v kavarno do zaprtja. Ko so jo povabile, da se jim pridruži pri kosilu, je začela jokati od veselja: "Rekla mi je, da se bo končno počutila manj sama."
Pravo misijonsko polje
Podobno izkušnjo ima Muriel de Raucourt, vodja kavarne-knjigarne Les Curieux v predmestju Pariza. Njihovo geslo Po gostoljubnosti so nekateri nevede sprejeli angele (prim. Heb 13,2) razkriva bistvo njihovega poslanstva.
Kavarna-knjigarna, povezana z župnijo svete Cecilije, je prostor, kamor ljudje vstopijo zaradi knjig in kave in tam odkrijejo nekaj več. Ulična izložba ponuja splošne knjige, župnijski hodnik pa verske. Toda vsak je dobrodošel: verni ali neverni, mlade družine, študenti, mimoidoči ali tisti, ki iščejo tolažbo.
"Rada pridem sem s prijateljico po tem, ko odpeljem otroke v šolo. Mirno je, prijetno – in domov greš lahko s knjigo," pove 37-letna Julie.
Kraji tihe evangelizacije
Župnijske kavarne niso le kraji druženja – so tudi kraji oznanila, pogosto na zelo diskreten način. V kavarni Les Curieux denimo prodajajo župnijsko pivo z evangeljskim citatom in urnikom nedeljskih maš – kot povabilo, da se poteši tudi druga žeja.
V Nici, v baru Bethel na dvorišču cerkve, pogovore pogosto sproži kar navzočnost župnika, patra Frédérica Sangèsa. Prav on je zasnoval ta prostor, da bi zbližal Cerkev in družbo. V petih letih je tam spremljal številne katehumene, pare za zakon in ljudi pripeljal k spovedi. Prihodki od prodane pijače pa so celo omogočili obnovo cerkvene električne napeljave.
Klobase, nogomet in vera
V pariškem 16. okrožju pa vernike in nevernike združujeta glasba in vonj po pečenih klobasah. Prostovoljci župnije sv. Ivane Šantalske ob tekmah slovitega pariškega nogometnega kluba PSG prodajajo sendviče in pijačo.
"Cilj je trojen: oživiti župnijo, zbrati sredstva za dobrodelnost in ustvariti misijonski prostor." Do 700 klobas na večer – vse iz lokalnih sestavin – in veliko pogovorov.
Tudi župnik se včasih pridruži in med pogovori o rezultatih pride tudi do pogovorov o veri. "Nekdo je celo prosil za blagoslov svoje medalje," se spominja prostovoljec.
Ko Cerkev postane res blizu
Tako v mestih kot na podeželju župnijske kavarne postajajo kraji človeške bližine. Kot pravi Muriel de Raucourt: "To je resnično misijonsko polje."
Kraji, kjer se samota razblinja, kjer se rojevajo prijateljstva, kjer se vera živi preprosto – ob kavi, knjigi ali klobasi. Prav tam Cerkev doseže ljudi v njihovem vsakdanjem življenju.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.
