Moški smo čudna bitja. Če bi podoben stavek napisala ženska, bi na eni strani dobila potrditveni aplavz svojih somišljenic in vsaj nekaj mrkih pogledov moškega dela bralstva. A tega stavka ni zapisala ženska, temveč sem ga zapisal sam – po dolgih letih preučevanja lastnih navad, potreb, reakcij … 🙂 In uvodni stavek se je po vsem tem potrdil.
Veliko je področij, kjer smo moški zanimiva in posebna bitja, a zagotovo je eno izmed najbolj izstopajočih področje čustvovanja, govorjenja o čustvih, priznavanja lastnih nezmožnosti, priznanja poraza …
Da bi jaz na dolgo in široko debatiral o svojih potrebah, strahovih, pogledih? Ni šans. Jaz tega ne potrebujem, mi moški tega ne potrebujemo. Mi zmoremo sami, o čustvih se ne pogovarjamo, ker je to mehkužno. Vam zveni znano? Tudi meni je zvenelo zelo znano – do trenutka, ko sem v obdobju izgorelosti spoznal, da ne zmorem več. Da potrebujem pomoč. Da potrebujem pogovor.
In da bo ironija še večja – takrat sem spoznal, da ne bo dovolj en sogovornik. Ne, poiskal sem si kar tri. Najprej ženo, ki se je morala doma z mano pogovarjati po "uradni zakonski dolžnosti". 🙂 Druga sogovornica je bila moja psihoterapevtka, ki se je z mano pogovarjala s strokovnega vidika. Tretji sogovornik pa je bil moj duhovni spremljevalec, ki sem si ga takrat poiskal.
O tem, kako moški govorimo s svojimi ženami ali s svojimi psihoterapevtkami, lahko napišem kakšen drug članek. Danes želim z vami deliti svoj pogled na to, zakaj se mi zdi ključno, da si moški znamo in zmoremo poiskati moškega sogovornika – duhovnega spremljevalca.
1Moški pogovor dojemamo drugače
Na tem mestu bi lahko predložil kakšno znanstveno raziskavo o tem, kako moški pogovor dojemamo povsem drugače kot ženske, a verjamem, da vam je to že znano.
Ravno zaradi tega je nujno zavedanje, da moški potrebujemo moškega sogovornika. Nekoga, ki nas bo poslušal brez nepotrebnega vrtanja in podvprašanj. Brez vmešavanja in deljenja nasvetov. Brez navodil, kako se moramo spremeniti, na svet gledati drugače itd.
Tega (v večini primerov) ne potrebujemo. Ko nam je težko, potrebujemo nekoga, ki nas bo poslušal, ki bo sprejel naš povišan ton, ko se razburimo, in preslišal kakšno (nepotrebno) kletvico, ki jo v afektu izrečemo.
In nekoga, ki bo znal biti tiho. Včasih je tišina v pogovoru med moškimi povsem dovolj in pove več kot kakršenkoli nasvet. Ženske in tišina pa že tradicionalno ne gredo najbolje skupaj. 🙂
2Potrebujemo konkreten odgovor oziroma pogovor
Imam problem – iščem rešitev. Ne iščem desetine različnih možnosti, kako se nečesa lotiti. Včasih preprosto ne zmoremo prenesti predlogov, za katere že vnaprej vemo, da so obsojeni na propad. Ko naletimo na težavo, jo želimo takoj razrešiti.
Včasih je tišina v pogovoru med moškimi povsem dovolj in pove več kot kakršenkoli nasvet. Ženske in tišina pa že tradicionalno ne gredo najbolje skupaj.
Tako funkcionirajo naši pogovori. Nanizamo probleme, poiščemo vzroke in se osredotočimo na rešitev. Ko nam naše drage žene pošljejo že petnajsti članek o istem problemu, ki ga opažajo pri nas (npr. o izgorelosti), to ne pomaga pri rešitvi. Verjetno ga sploh ne bomo prebrali.
Pri mojem duhovnem spremljevalcu ne prebiram člankov, raziskav … Takoj se osredotočiva na bistvo: kaj me vznemirja, kje vidim težavo in kako jo rešiti. Brez nepotrebnega uvoda, teoretiziranja in iskanja podobnih zgodb. Ukvarjava se z mojim konkretnim problemom.
3O veri govorimo drugače
Pomemben del najinega pogovora je tudi pogled na vero. Na Jezusov nauk. A podobno kot Jezus ni po nepotrebnem moraliziral in delil brihtnih nasvetov, tudi midva z mojim duhovnim spremljevalcem ne iščeva globine tam, kjer je ni. Oziroma – bolje rečeno – tam, kjer je v danem trenutku ne morem videti.
Pogovor o veri je ključen. Kratek stavek, morda del Božje besede, ki me je nagovorila. Dopustiva, da Jezusove besede spregovorijo same, saj velikokrat niti ne potrebujejo obširne razlage.
Pri tem ni "prav" ali "narobe". Oba imava prav, ko drug drugemu razloživa, kako naju najin pogled na vero krepi ali pa celo bremeni. Daleč od tega, da bi vero dojemala kot nekaj samoumevnega ali enostavnega. Ravno nasprotno – najgloblje debate se rodijo v trenutkih, ko si iskreno priznava, da sva včasih v dvomih in da se sprašujeva, kaj Jezus sploh hoče od naju.
4Globina je vrlina
Nekateri pravijo, da moški ne znamo zaplavati v globino. Morda to res ne znamo, ko se pogovarjamo z ženami. 🙂 Sam sem nekaj najglobljih pogovorov in spoznanj doživel prav ob pogovoru z mojim duhovnim spremljevalcem.
Moški znamo poiskati globino v pogovoru. A včasih za to potrebujemo moškega sogovornika. Ob vseh čudovitih lastnostih naših žena se včasih preprosto ne (z)moremo odpreti. Ne zato, ker žene ne bi spoštovali, temveč zato, ker potrebujemo moški pogled, moško debato, moško surovost in neposrednost.
5Potrebujemo drug drugega
V tretji točki sem pisal v dvojini. A ta dvojina se nanaša na vse, kar sem zapisal v tem besedilu. Pogovor med mano in mojim duhovnim spremljevalcem ni enosmeren promet. Ne gre za to, da jaz govorim, on pa posluša. Gre za enakovredno komunikacijo.
Najgloblje debate se rodijo v trenutkih, ko si iskreno priznava, da sva včasih v dvomih in da se sprašujeva, kaj Jezus sploh hoče od naju.
Moški ne potrebujemo nekoga, da se mu zgolj smilimo. Potrebujemo debato in razpravo, izmenjavo argumentov. Jaz kot laik potrebujem duhovnega spremljevalca. Pika. A obenem moj duhovni spremljevalec potrebuje mene.
Najlepši zaključki najinih pogovorov so tisti, ko nisva prepričana, kdo je komu dal več. Kdo je več in dlje govoril. Kdo je bil bolj čustven. Ker to ni pomembno. Ko steče pogovor, so meje med nama zabrisane. Sva le dva prijatelja, ki delita svoje tegobe.
