Grenlandija ima le okoli 57 tisoč prebivalcev, od tega je katoličanov le za vzorec. Edino katoliško župnijo – v glavnem mestu Nuuk – upravlja minorit p. Tomaž Majcen, ki sicer misijonari na Danskem. Nekajkrat letno na Grenlandiji preživi po tri tedne, poleg njega pa tamkajšnje katoličane obiskujejo tudi drugi duhovniki, da je občestvu večino časa na voljo vsaj en katoliški duhovnik.
"Na začetku sem mislil, da vem, kaj je mraz. Ampak Grenlandija je nekaj drugega!" priznava p. Tomaž, ki je z nami delil svoja zanimiva doživljanja Grenlandije, Danske in njunih prebivalcev, vabi nas pa tudi k molitvi za mir in skrbi za ranljivo naravo.
Kakšna je bila vaša pot do duhovništva in zakaj ste se izbrali ravno minoritski red?
Že od mladih let sem čutil, da me Gospod kliče k nečemu posebnemu, a pot do duhovništva ni bila ravna – bila so iskanja, dvomi in tudi trenutki, ko sem se spraševal, ali je to res zame. Vendar Gospod ima svojo pot in svoj čas za vsakega od nas.
Ko sem spoznal minorite, sem bil navdušen nad preprostostjo Frančiškovega duha. Všeč mi je bilo, kako sv. Frančišek ni imel kakih visokih študijev, ampak je preprosto ljubil Boga in vse stvarstvo. Ta radost in bratstvo med minoriti sta me pritegnila.
Kako pa ste "pristali" na Danskem in na Grenlandiji? Ste si že prej želeli misijonariti?
Veste, Grenlandija ni bila ravno na mojem seznamu želja! Ko so mi višji predstojniki rekli, če bi se podal na Dansko, sem si predstavljal København, krasno staro mesto, kulturo ... Grenlandije pa res nisem pričakoval!
A življenje misijonarja je polno presenečenj. Na Danskem sem začel leta 2017, ko smo se bratje minoriti po skoraj 100 letih vrnili v København. Bila je velika milost – v 13. stoletju smo imeli tam 26 samostanov, potem nas je reformacija izgnala, zdaj pa smo se vrnili.
In potem je prišla priložnost za Grenlandijo; leta 2023 sem postal župnik župnije Kristusa Kralja v Nuuku. To je nekaj ... največji otok na svetu ima le eno katoliško župnijo! In jaz, mali Slovenec, sem postal njen župnik. To je Božje delo, ne moje.
Imate radi mraz in sneg? Kako prenašate tamkajšnje temperature?
Na začetku sem mislil, da vem, kaj je mraz. Pa saj imamo v Sloveniji zimo, mar ne? Pa mraz na Pohorju, sneg ... Ampak Grenlandija je nekaj drugega! To je mraz, ki ti gre skozi kosti, veter, ki te kar odnaša. Ampak navadil sem se. Človek se privadi na vse, če se mora. Tista tišina, ko je vse prekrito s snegom, tista čistost ... To je nekaj posebnega.
Včasih, ko stojim na obali in gledam ledene gore, ki plavajo po morju, si rečem: "Kako si srečen, gledaš Božje umetnine!" Tisti led je star tisoče let, tiste barve – modra, turkizna, bela – to je, kot da sam Bog slika. In v teh trenutkih pozabiš na mraz, pozabiš na veter. Vidiš samo lepoto.
Grenlandija mi je zrasla k srcu. Tudi z njenim mrazom in predvsem s prečudovitim severnim sijem.
Nam lahko kratko opišete življenje grenlandskih katoličanov? Kako živijo vero v primerjavi s Slovenci?
Grenlandski katoličani so čisto drugačni od naših slovenskih vernikov, pa vendar je v njih ista vera, isti Jezus.
Najprej moram povedati, da je katoličanov na Grenlandiji zelo malo. Večina ljudi pripada luteranski cerkvi, ki je tam prisotna že stoletja. Naša skupnost v Nuuku šteje okoli 500 duš, in to so večinoma priseljenci – Filipinci, Vietnamci, Evropejci. Grenlandskih katoličanov je zelo malo.
Vero živijo zelo preprosto in pristno. V primerjavi s Slovenci – pri nas je vera še vedno del kulture, tradicije. Tukaj pa moraš vero izbrati. Nihče ni katoličan zato, ker so to bili njegovi starši. Si katoličan, ker si se odločil. In to je močno! Ti ljudje so tu, ker hočejo biti, ne zaradi navade.
Severnjaki so običajno bolj zaprte narave. Kako so vas sprejeli Grenlandci?
Ah, to je res tako! Danci in Grenlandci niso ljudje velikih besed. Niso kot mi, Slovenci, ki se radi pogovarjamo, se objamemo ... Pa so kljub temu prisrčni in so me zelo lepo sprejeli.
Grenlandci so ljudje tišine, ljudje narave. Živijo v okolju, kjer je več tišine kot besed, več prostora kot ljudi. In ta tišina jih je oblikovala. Niso hladni, le drugačni. Njihova toplina je tiha, globoka. In kaj sem se naučil? Da tišina ni sovražnik. V tišini je Bog. Grenlandci to vedo.
Pri nas gre duhovnik, ki se želi zbližati z mladimi, z njimi igrat nogomet. Kaj pa počne na Grenlandiji? Se gre kepat, drsat, pit "kuhančka"?
Ne, ne, nogometa ne igramo veliko, lahko si predstavljate, zakaj – sneg! Pa tudi ne igramo na ledu, čeprav bi bilo to zelo grenlandsko!
Tu so druge aktivnosti. Z mladimi gremo včasih na izlete ob fjordu, opazujemo tjulnje, ki plavajo, včasih vidimo tudi kite. To je njihova narava, njihov svet. In tam, ob vodi, ob ledu, se pogovarjamo o življenju, o Bogu, o vsem.
Pijemo pa seveda – ne "kuhančka", ampak vročo čokolado ali kavo. Sedimo skupaj, pijemo, se smejemo. To je njihov način druženja.
Kako pa je misijonariti med Danci? Gotovo je doživljanje katoliške vere precej drugačno kot v Sloveniji.
O, to je res velik kontrast! Danska je ena najbolj sekulariziranih držav na svetu. Luteranska Cerkev je tam bolj kulturna ustanova: poročijo se tam, krstijo otroke, potem pa do pogreba ne pridejo več. Tako je to.
Za katoličane v Københavnu je drugače; smo manjšina, samo dva odstotka. Ampak smo živa Cerkev! Ljudje pridejo v cerkev, ker hočejo, ne zaradi tradicije. In to je lepo videti.
To mi je dalo novo perspektivo. V Sloveniji včasih jemljemo vero kot samoumevno. Seveda smo katoličani, seveda imamo križek na zidu ... Tam pa moraš izbrati. In ko izberejo vero, jo živijo globlje, bolj zavestno.
Kako vas izkušnja na severu spreminja? Kaj vam daje, česa vas uči?
To je zelo globoko vprašanje ... Sever me spreminja na načine, ki jih še sam ne razumem povsem.
Prvič – naučil sem se ponižnosti. Ko stojiš sredi Grenlandije, sredi tistih ogromnih ledenih gor, tistih neskončnih belih pokrajin, si tako majhen! Spomniš se, da si človek, ne Bog.
Drugič – naučil sem se tišine. V tišini slišiš Boga. V tišini slišiš svoje srce. In to ni lahko! Včasih bi raje imel glasbo, telefon, karkoli, da bi pobegnil pred tišino. Ampak tukaj se moraš soočiti s sabo, z Bogom, z resnico.
Tretjič – naučil sem se potrpljenja. Tukaj gre vse počasi. Vreme se lahko spremeni v trenutku in potem si zaprt v hiši tri dni. Ljudje pridejo, ko pridejo, ura več ali manj ni pomembna. In naučiš se čakati, biti prisoten v trenutku.
In četrtič: naučil sem se biti hvaležen. Za toplo sobo. Za sonce, ko se pokaže. Za vsakega človeka, ki pride k maši. Za vsak nasmeh. Tu ni nič samoumevno.
Sever me dela bolj človeka, bolj duhovnika in bolj Frančiškovega – sv. Frančišek je ljubil naravo, ljubil je preprostost, ljubil je mir. In tu, v tej divjini, v tej čistosti čutim njegovega duha zelo močno.
Imate kakšno anekdoto iz življenja na severu?
O, da, imam! To se mi je zgodilo v prvem letu na Grenlandiji. Bil je december, minus 20 stopinj, in ko sem stopil z letala, me je tako udarilo, da sem komaj dihal. Začutil sem, kako mi nosnice zmrzujejo! Saj veste, tisti severni veter in mraz. Začel sem se spraševati, kam sem se podal. Vendar me to ni odgnalo.
Življenje na severu je darilo. Včasih težko darilo, mrzlo darilo, ampak darilo. Naučil sem se, da Bog deluje povsod; v mrazu in toploti, v tišini in glasbi, med Slovenci in Grenlandci. Njegova ljubezen nima meja.
Vabim vas, da molite za mir in spoštovanje suverenosti ter se nam pridružite pri skrbi za stvarstvo, še posebej za naše krhko arktično okolje, ki je ena najbolj osupljivih, a ranljivih Božjih mojstrovin.
Grenlandija vas pozdravlja – s tišino, s snegom in z upanjem. Bog vas blagoslovi in lep pozdrav iz Nuuka.
