Ob 80. obletnici smrti svetniškega kandidata Filipa Terčelja je v Studiu Siposh nastal kratki igrano-dokumentarni film Zvesti krmar, ki primorskega duhovnika ne predstavlja le zgodovinsko, temveč predvsem kot misleca in vzgojitelja, katerega besede presenetljivo nagovarjajo tudi sodobnega gledalca. Film je zgrajen iz prizorov pogovorov z mladimi, odlomkov njegovih misli, pesniških podob in notranjih monologov.
V ospredju so temeljna vprašanja, ki jih je Terčelj zastavljal mladim: Kruh, srce in skupnost – kako preživeti, ne da bi prodal svojo identiteto; kako rasti v darovih; kako ostati zvest narodu in sočloveku. Film pokaže Terčelja kot duhovnika, ki razume socialno stisko ljudi, a obenem opozarja, da človek brez jezika, vere in notranje drže izgubi smer – kot žoga, ki je nihče ne usmeri.
Besedilo filma je prežeto z močnimi podobami Vipavske doline, burje, vinogradov in cerkvic, ki simbolizirajo trdnost in vztrajnost slovenskega človeka.
Ključna vrednota: zvestoba
Posebno mesto ima Terčeljeva misel o zvestobi: zvestobi Bogu, narodu in bratom, ki trpijo krivico. Prav ta zvestoba je po filmu tista sila, ki je skozi zgodovino ohranjala slovenski narod pokonci – tudi takrat, ko je bil utišan, preganjan ali razdeljen.
Zvesti krmar ni le spominski film, ampak povabilo k razmisleku: kam gremo kot posamezniki, kot mladina in kot narod – in kdo danes drži krmilo.
Filip Terčelj – človek, ki je vztrajal, ko je bilo najtežje
Filip Terčelj (1892–1946) je bil duhovnik, pesnik, pedagog in eden tistih Slovencev, ki so svoje življenje do konca živeli zvesto temu, kar so verjeli, da je prav. Rodil se je v Vipavski dolini, v okolju, kjer so bili slovenski jezik, vera in pripadnost skupnosti temelj identitete. Prav tam se je oblikovala njegova življenjska drža: da človek brez korenin izgubi smer, brez vrednot pa svobodo.
Terčelj ni bil le duhovnik v klasičnem pomenu besede. Bil je predvsem vzgojitelj mladih. Z mladimi je govoril o delu, odgovornosti, poštenosti, notranji rasti in pomenu skupnosti. Ni jih učil, kako zgolj preživeti, ampak kako živeti – kako ohraniti dostojanstvo, jezik in identiteto tudi v času, ko so bili Slovenci na Primorskem pod hudim pritiskom raznarodovanja.
V času fašizma je bil preganjan, zaprt in izgnan, ker se ni odrekel slovenskemu jeziku in delu za svoj narod. Zavestno se je odločil, da ne bo iskal lažjih poti, boljših zaslužkov ali osebne varnosti na račun svoje vesti. Verjel je, da je skrb za narod, kulturo in jezik hkrati tudi duhovna naloga – služenje Bogu in človeku.
Po drugi svetovni vojni se razmere niso izboljšale. Čeprav je upal na mir, je postal žrtev povojnega nasilja. Januarja 1946 so ga komunisti skupaj z duhovnikom Francem Krašno umorili. Njegova smrt je bila dolga leta zamolčana, njegovo ime potisnjeno na rob zgodovine.
Danes se Filip Terčelj vrača v slovenski prostor kot simbol človeka, ki ni iskal kompromisov z resnico. Kot nekdo, ki je razumel, da brez jezika, vere, skupnosti in notranje drže narod razpade – in da se največje spremembe začnejo pri vzgoji mladih.
