Hotela si je vzeti življenje, a jo je nekaj zadržalo: “Prepričana sem, da je bil Jezus”

Prihajam iz verne družine, a nismo pogosto hodili k maši. Ko sem bila mlajša, me je oče večkrat moral kar malo "prisiliti", da sem šla v cerkev.

Vere nisem dojemala kot nekaj globljega, temveč zgolj kot še eno obvezo v svojem polnem življenju. Trenirala sem namreč tako košarko kot karate, poleg tega pa sem igrala tudi kitaro. Seveda sem hodila tudi k verouku, a se nikoli nisem posvečala Bogu tudi doma.

Vse pa se je obrnilo leta 2020, ko smo prvič šli v karanteno zaradi pandemije covida 19. Takrat sem zaradi razmer dobila pametni telefon.

Ko pa je mama ugotovila, da ga uporabljam po šest ur na dan, mi je določila, koliko ga lahko uporabljam, a mi nekaterih vsebin ni mogla omejiti. Na Youtubu sem gledala veliko žalostnih videov, ki so me zasvojili (vem, čudno …).

Zaradi tega sem bila slabe volje, potem pa je prišel še drugi val pandemije in smo spet obtičali doma. Zame je bil to hud udarec, saj sem bila tako spet obsojena na "domači pripor".

V šolskem letu 2020/2021 se je moje stanje obrnilo močno na slabše. Začela sem zapirati žaluzije na oknih svoje sobe, da ni bilo tako svetlo, kar je še slabše vplivalo name. Vrata sobe sem imela ves čas zaprta in sem se hudo razjezila, če je kdo prišel noter.

Nehala sem skrbeti zase, po tri tedne skupaj sem nosila ista oblačila. Začela sem izgubljati apetit in predvsem upanje, da bo kdaj bolje. Padala sem v vse globljo depresijo, vse večkrat so me obhajale samomorilne misli.

Nekega dne, ko smo bili že nazaj v šoli, sem se odločila, da bom vsemu naredila konec. Bila sem sama doma, počutila sem se resnično uničeno. Zdelo se mi je, da ne bo nikoli bolje. Odšla sem v kuhinjo in vzela v roke nož; spomnim se, da sem ga postavila na višino svojega trebuha s konico, obrnjeno proti sebi. 

Takrat se je nekaj spremenilo. Nekaj me je zadržalo. Odložila sem nož in se pretresena nad tem, kar sem bila pripravljena storiti, vrnila v svojo sobo. Globoko v meni je še bila majhna iskrica, ki je gorela do konca. Takrat tega še nisem vedela, a zdaj sem prepričana, da je bil to Jezus.

Po tistem se je globoka rana v meni odprla. Končno sem se lahko zaupala svoji mami, ki mi je nato stala ob strani. Povedala sem tudi svoji najboljši prijateljici. Ona, oči in mami so mi bili v izjemno pomoč.

Nekajkrat sta me starša odpeljala k psihologinji. Ni se mi zdelo koristno, a vsakič, ko sem prišla domov od nje, sem začutila nerazložljivo upanje in veselje. Vem, da je bil to Bog – nič drugega mi ne bi moglo dati takšnega upanja, kot mi ga je dal On.

Zdaj sem v tretjem letniku srednje šole in skušam vsak dan živeti čim bolj za Kristusa. Včasih mi uspe, včasih ne. A ne bom obupala, saj mi je Jezus dal resnično novo življenje v Njem samem.

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst (december 2025).