Edinstvena hiša, ki skriva tisoč in eno presenečenje

Arhitektka in oblikovalka Lucija Perko je po 25 letih dela v tujini obnovila staro hišo v zgornjevipavski vasi Podraga, kjer zdaj ustvarja in živi z družino. Ta edinstvena hiša, ki smo jo obiskali, v sebi skriva tisoč in eno presenečenje. Tipična kraška hiša z zaprtim dvoriščem, zgrajena verjetno okoli leta 1850, ob obisku razkrije, da je mlada družina z obnovo vanjo vdihnila novo pisano življenje. V njem se mešajo utripi Slovenije, Italije in Tajske.

Obiskovalcu hitro postane jasno, da so prebivalci te hiše zaljubljeni v potovanja, stare predmete, kulturno dediščino, rokodelstvo, umetnost, knjige, veliko knjig, vino ... in da je to hiša, kjer živijo tako družinsko kot službeno življenje. V njej živita Lucija, arhitektka in oblikovalka, njen mož Giuseppe, somelje iz Firenc, in njuni dve hčeri. Pa pojdimo od začetka.

Lucija Perko je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo v Firencah, smer industrijsko oblikovanje, in se po končanem študiju kmalu našla v akademskem poučevanju na področju notranjega oblikovanja. Po desetih letih življenja v Firencah je Inštitut za dizajn, na katerem je učila, odpiral izpostave v Aziji in ji ponudil mesto v Bangkoku. Ker se je s tem strinjal tudi njen fant Giuseppe Sepe, sta se odpravila na drug konec sveta. Načrt je bil, da gresta tja za en semester, ki pa se je mimogrede raztegnil v 15 let.

"Zelo rada sva šla, ker sva bila sita Firenc," se spominja Lucija njunega prvega obdobja v Italiji, medtem ko nama s fotografinjo postreže z božansko kavo. "Čeprav se zdi romantično renesančno mesto, je tam zelo nepraktično živeti. Stanovanja so zelo draga, delaš samo za najemnino. Do centra težko prideš, kolo ti takoj ukradejo, veliko je nekih starih cehovskih povezav, …"

V Bangkoku je za stanovanje najprej poskrbel Lucijin delodajalec, plača je bila evropska, življenje pa zelo poceni. "Kosilo na cesti stane 1 evro, tako da 15 let doma skorajda nismo nič kuhali. Pravzaprav je življenje tam precej enostavno: zelo hitro in za majhen denar dobiš nekoga, da ti pride pospravit stanovanje, zlikat, varovat otroke, uredit karkoli." Zakoncema sta se rodili dve hčeri, Lucija pa se je poleg poučevanja začela ukvarjati tudi z razvojem tradicionalnega srebrarstva s pripadniki ljudstva Karen, ki živijo v težko dostopnih hribih na severni meji z Burmo.

"Ena od mojih študentk si je za diplomo izbrala zelo podobno temo kot nekaj let pred tem jaz: kako z dizajnom prispevati k temu, da se ohranjajo stara rokodelska znanja," opiše Lucija začetek zanimive zgodbe, ki traja še danes. "Po naključju sva prišli v stik s karenskim srebrarjem in rodila se je ideja za skupen projekt. Kareni že stoletja izdelujejo srebrnino na enak način, praktično brez vsake tehnologije. Karensko srebro je 100-odstotno čisto in zato mehkejše za obdelavo. Oni pa se v to filigransko delo popolnoma zatopijo, to je zanje nekakšna meditacija."

Večina karenskega nakita izhaja iz njihovega tradicionalnega načina življenja, Lucija in Joy pa sta jim ponudili predlog za dizajnerski izdelek, ki bi bil primeren za sodobnega človeka. Idejo so zgrabili in bili na koncu zelo zadovoljni z izdelkom. Lucija in Joy pa sta prav tako zgrabili poslovno idejo, registrirali blagovno znamko Stories of Silver, ustanovili podjetje in začeli prodajati izdelke na Etsyju.

"Za izdelke je bilo kar na lepem zelo veliko interesa. Z njimi sva prišli v večje hotele na Tajskem, hodili na sejme, nazadnje tudi že v Pariz in Milano. Najlepše pa je bilo, da smo s tem na neki način karenski skupnosti dali njen glas," razlaga Lucija. "Dobili so občutek, da je njihovo delo cenjeno po širnem svetu, vse več mladih se je želelo s tem ukvarjati. Ko smo dobili za poseben kos nakita še mednarodno nagrado, so bili res ponosni. Razstavili so ga v svojem glavnem templju."

Lepo zgodbo o uspehu je presekal kovid. Šolo, kjer je poučevala Lucija, so čez noč zaprli. V času razglasitve epidemije je bila s hčerama ravno na obisku v Sloveniji in ni več dobila vizuma za Tajsko. Giuseppe pa na Tajskem ni dobil vize za izhod iz države. Kar pol leta so preživeli ločeno! "Bilo je grozljivo. Na Tajskem sem imela moža in podjetje, pa nisem mogla tja. Iskreno rečeno smo prej mislili, da bomo vse življenje živeli tam, potem pa se je čez noč vse obrnilo." Odločitev je padla: vrnili se bodo v Slovenijo.

"Glede na to, da oba z Giuseppejem delava od doma, je čisto vseeno, kje živimo," pove gostiteljica. "V bistvu je še bolje, da si nekje v miru. Sva pa poslovno še vedno oba močno povezana s Tajsko, zato nam občasne poti nazaj ne uidejo. Ko zdaj pridemo tja s tega ljubega vipavskega miru, se šele zavemo, v kakšnem direndaju smo prej živeli."