Poklicala sem jo z velikim strahospoštovanjem. Je namreč pevka, ki ima za sabo častitljivih šest desetletij nastopanja. Sodelovala je z velikimi slovenskimi skladatelji – Robežnikom, Sossom, Privškom in Sepetom. Prepevala je najčudovitejše in najzahtevnejše popevke ter osvajala nagrade na glasbenih tekmovanjih, predvsem pa izvabljala simpatije poslušalcev po celotni Jugoslaviji, Evropi in širše. Elda Viler me je nekega januarskega dopoldneva razorožila že s svojim živahnim in dobronamernim pozdravom.
Pri vas mi je poleg glasu všeč vaša karizma, unikatnost, občutek, da z vami ni nikoli dolgčas, tako na odru kot zunaj odra. Že v enih vaših pesmi je povedano: s teboj nikdar mi dolgčas ni …
Ja, to pa res! (smeh) Zdaj pojem Gospodu in če imam Njega, mi ni nikoli dolgčas.
Dolgčas ni bilo niti bolnikom v novomeški bolnišnici, kamor ste pred nekaj leti odšli na operacijo. Nam opišete to izkušnjo?
Prestala sem operacijo, na katero sem dolgo čakala. Medicinske sestre so po bolnišnici razširile novico, da je v bolnišnici Elda Viler. Bolniki so jih nagovorili, naj me pripeljejo, da me vidijo. Tako sem po operativnem posegu odšla v vsako sobo in bolnikom odpela Velkaverhovo skladbo Dnevi sreče, dnevi žalosti, ki gre tako: Dnevi srečni, dnevi žalostni se po jutru ne poznajo, prvi avtobusi jutranji vedno isto pot imajo; dan pa dnevu vendar ni enak, (srčno zapoje op. n.). Takšno je življenje, a vseeno je treba človeku pomagati.
Jaz sem bolnicam pomagala s svojim petjem in vse so bile tako srečne … Sestre so stale zraven in pazile, da ne bi padla, saj se mi je zaradi nedavne operacije majalo pod nogami. (smeh) Ko pa sem odhajala na triurno operacijo, sem si pela svojo pesem: Čakam tebe, na čas, ko prideš ti, da vse se spremeni, (znova zapoje, op. n.).
Svoj radoživ in energičen značaj ste najbrž dobili tudi od vaše mame. Zasledila sem, da se je ta pri 93 letih lotila zelo zanimivega podviga – spusta v jamo.
Res je. Moja pokojna mama je bila dolgo samostojna, a si je potem kar dvakrat zlomila kolk in je po drugem zlomu potrebovala pomoč. Vedno je dejala, da ne želi biti v breme bližnjim in da bo odšla v dom starejših, a sem ji govorila, naj ostane pri meni.
Z vseh strani dobivamo nasvete o tem, kako imeti lepo življenje. Kakšen pa je vaš nasvet?
Mene sta pritegnili pesem in glasba, za katero pravijo, da je univerzalni svetovni jezik. To drži. Moje veselje do glasbe se je začelo že v predšolskem obdobju. Kot najstnica sem s svojimi prijateljicami iz rodne Koštabone, Marijo, Luciano, Danico, Graziello, redno prepevala. Seveda so bili vedno okrog nas tudi fantje. Kolegice so me nagovarjale: "Daj, zapoj nam!" Večina se jih je porazgubila po tujini.
Zanimivo je bilo slišati, da ste kot najstnica odpirali okna, prepevali na ves glas in da se vas je slišalo po celi vasi. Tudi na trgatvah ni bilo nič drugače.
(smeh) Vsa vas je bila glasna. Ko smo dobili prvi radio, smo vsi poslušali drug drugega. Bilo je res lepo in nepopisno. Ljudje so me imeli radi, govorili so: "Zakantaj nam eno!" Danes pa so drugačni časi, vaščani se vse bolj zapirajo v svoja bivališča, komunikacija se je spremenila.
So vas vaši bližnji spodbujali v pevski karieri?
Moje glasbene strasti so bili vsi veseli. Ko pa so videli, da bom šla pet v Portorož, so mi dejali: "Kaj boš s petjem, ko boš stara?" Češ, poješ lahko le, ko si mlad. A jaz sem jim neobremenjeno odvrnila, da bomo že videli, kako bo. Nisem pretirano razmišljala o tem. No, poglejte me, imam 81 let in še pojem.
Tega smo veseli.
Ne vsi, nekaterim gre moje nastopanje zelo na živce. Pa saj jim je vedno šlo. Leta 1972 sem prepevala zelo lepo pesem Atija Sossa in pred nastopom na Slovenski popevki v Hali Tivoli me je po telefonu poklicala neka ženska ter me lepo prosila, če ne bi nastopila, saj bo njenega očeta razneslo od sreče, ko jo bo slišal peti. Ona pa da tega ne prenese.
Tudi nekdaj velika slovenska pevka je ob meni doživljala neprijetne občutke, a je bila raje tiho. A človek ne sme biti tiho, saj tako lažje živi v dialogu!
Kako je danes s komentarji?
Dandanes ljudje po spletu radi pišejo tako empatične kot tudi sovražne laži in komentarje. Tudi pod novicami, ki jih objavlja moja hči. Zavedam se, da smo vsi bratje in sestre med seboj in da so vsi v osnovi dobri. Verjetno so nekaj pretrpeli, da sovražijo sobrata, in zato je treba zanje moliti ter jim odpuščati, druge možnosti ni.
Ni pa mi vseeno, ko vidim krivico, ki se dogaja mojim bližnjim in prijateljem. Ne razumem tega. Žal mnogi ne vedo, da smo vsi prišli iz istega kraja in da se tja tudi vsi vrnemo. Prah smo in v prah se povrnemo.
Tako hči Ana kot jaz sva doživljali krivice. Leta 1991 sem izgubila status svobodne umetnice, spopadala sem se s sinovo boleznijo, pozneje je mož zbolel za rakom, vse mi je bilo odvzeto. A kljub vsemu Boga nisem nikdar preklela. Borim se z dobro voljo, ljubeznijo, empatijo in čutom do drugega. Poleg tega imam dva čudovita vnuka, Klaro in Martina. Misliti pa moram tudi nase, saj me tare kar nekaj zdravstvenih težav, utrujena sem, vsak dan me kličejo mediji …
Mediji s(m)o v zadnjem času še posebej neutrudni, ker se obeta vaš že razprodani poslovilni koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. S kakšnimi občutki se pripravljate na ta dogodek?
K sreči bo tam veliko dobrih pevk, ki bodo prepevale moje skladbe. Sicer pa ni nič drugače, če je v dvorani tisoč ljudi ali pa trije. V prvi vrsti pojem Gospodu v nebesih, potem pa seveda tudi poslušalcem.
Vaš najzvestejši poslušalec pa je bil vaš pokojni mož Anton Dežman. Še ne polnoletni ste ljubezen svojega življenja spoznali v Portorožu. Kaj vas je očaralo pri njem?
Njegova skromnost, zelo lepe modre oči, lepe roke, čut za ustvarjanje glasbe, njegov naivni obraz. Ob njem sem se počutila varno, ljubljeno in razumljeno, bil mi je predan. Ko sva dobila otroka, ju je imel pretirano rad in ju zelo razvajal. Pred smrtjo mi je dejal, naj spravim otroka h kruhu, morala pa sem mu tudi obljubiti, da bom še naprej pela.
Kaj pa vi, kakšna mama ste bili?
Otroka sem vzgajala k domoljubju, povezanosti med seboj, dala sem veliko ljubezni in skrbi. Večkrat sem ju opomnila, da morata biti previdna, ko hodita po samotnih ulicah. Sinu sem izrecno zabičala, naj se ne odzove, če bi ga kdo kam vabil med potjo v glasbeno šolo. Doživel je tudi takšno izkušnjo, a se je vse v redu izteklo. Spraševala sem se, ali sem ga morda preveč prestrašila … Skratka, vzgoja ni lahka.
Nekaj boste verjetno omenili v svoji drugi knjigi, ki jo pišete, pa vendar, lahko za konec pogovora poveste še kakšno prigodo iz zlate dobe slovenske popevke?
Ati Soss je veliko komuniciral z menoj. Dejal je, da ima pesem zame. Izvedla naj bi jo prihodnje leto. Seveda nisem imela nič proti. V desetih minutah mi je zaigral melodijo in dejala sem, da je "kupljena". Pri njem je bila komunikacija redna.
Pri Jožetu Privšku pa je bilo drugače. Nekega dne se je v sproščenem vzdušju šalil, da sem "Sossova" in jaz sem mu odvrnila, naj mi napiše kakšno pesem več. Dodala sem: "Vem, da si sramežljive sorte, a vseeno moraš ti priti k meni in me rezervirati, jaz se ne bom vsiljevala." Tako je zame pred mojim gostovanjem v Rusiji skupaj z Velkaverhom napisal pesem Silvestrski poljub. Ravno med nastopanjem v Rusiji sem zbolela na glasilkah. Očitno se je ustvarjalcem preveč mudilo in skladbo so prepustili Alfiju Nipiču, sicer prijatelju mojega moža, s katerim smo se družili v Mariboru. Pesem je res krasna.
Zelo pomembno je, kakšno pesem imaš. Ljudje želijo nekaj lažjega. Meni so večkrat dejali, da pojem prezahtevne pesmi. No, pa saj imam Noro misel, Mojo ljubezen in Lastovko. Ogromno skladb je Sossovih, največ pa Robežnikovih, in hvaležna sem jima, da sta mi jih zaupala.
