“Moj cilj je vedno iskati lepoto in trenutke, v katerih se glasba dotakne duše”

Nežo Nahtigal že skoraj 20 let spremlja violina. Otroški hobi je postal njen vsakdanji kruh. Ko ne igra, se posveča mladinski pastorali – v župniji vodi mladinski pevski zbor, letos je prevzela tudi funkcijo predsednice Salezijanskega mladinskega centra. Čeprav največkrat kam hiti, se vsak dan ustavi ob Besedi, ki jo nagovarja in vodi.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Imam dobro zamišljen idealen začetek dneva, ki ga poskušam čim večkrat realizirati. Jutro je moj najljubši del dneva in največkrat tudi edini prosti čas – trenutek, ko sem lahko v miru in tišini sama s sabo. Zato sem si oblikovala ritual, ki me umiri, napolni in pripravi na pester dan. Rada vstajam relativno zgodaj za glasbenico – budilka zvoni med šesto in sedmo zjutraj.

Takoj, ko se zbudim, si prižgem mirno inštrumentalno slavilno glasbo. Potem se, včasih še miže, iz postelje prestavim na športno blazino in naredim raztezne vaje, ki so po toliko urah igranja inštrumenta nujno potrebne. V kuhinji si nalijem mlačno vodo z limoninim sokom in potem je na vrsti čas za molitev.

Rada si zapisujem misli v obliki nekakšnega dnevnika, s pomočjo katerega pred Boga položim vse skrbi, utrujenost, razmišljanja, pa tudi lepe trenutke, ki se mi dogajajo. Zadnje čase se rada posvetim tudi branju in premišljevanju odlomkov iz Svetega pisma. Na idealno jutro grem po molitvi na hitro še teč, da se moje mišice še dodatno raztresejo in sprostijo, večino dni pa se mi po molitvi že mudi, zato se uredim in odhitim vadit ali na prvo vajo.

2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Gledanje v ogledalo je že v tistem delu jutra, ko se mi po navadi že malo mudi, zato je največkrat edino, kar si rečem: "Zdaj se pa hitro uredi, da ne boš pozna." Ko sem urejena, pa se nasmehnem svojemu odsevu in si rečem: "Tako, luštna si, 'maš to!" 😊

3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
… se mi zdi, da je urejenost del bontona in odraža spoštovanje do dela, ki ga počnem, in do kolegov, s katerimi sodelujem. Del moje službe je tudi odrska prezenca, zato se zavedam pomena zunanjega videza. Nošenje mejkapa je zato del mojega vsakdana, čeprav temu ne posvečam ogromno časa in se tudi pred koncerti hitro uredim. Seveda pridejo tudi dnevi, ko sem prosta in urejena tudi brez ličil.

4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Glavni "polnilec" mojih baterij je gotovo jutranji čas z Bogom. Res čutim, kako močno se odraža v kvaliteti mojega dneva in počutja, če to izpustim. V tem vsak dan znova najdem smisel svojega poslanstva, dobivam moč in tolažbo ter najdem hvaležnost za vse darove, ki jih prejemam. Takrat ozavestim in občudujem, kako Bog vodi moje življenje, kako velike in neverjetne reči je že storil zame in v tem vedno najdem mir in tolažbo.

Napolnim se tudi v naravi ali z ljudmi, ki jih imam rada. Vsak teden si vzamem čas, da grem na pilates in vsake toliko tudi na masažo. Kljub temu, da je to namenjeno sprostitvi telesa, se ob tem tudi mentalno spočijem. Ne nazadnje pa me napolnjuje tudi glasba: obožujem glasbene projekte, kjer lahko izvajam čudovita glasbena dela in imam možnost sodelovati s krasnimi ljudmi.

5. V službi ste imeli naporen dan – nosite delo in težave domov? Kako se temu izognete?
To mi ne gre preveč dobro od rok … Polovično sem zaposlena v glasbeni šoli, polovično pa sem samozaposlena v kulturi, kar pomeni, da moje delo poteka tudi doma. Trikrat na teden učim v glasbeni šoli, preostali čas pa sem violinistka: vadim za koncerte in različne projekte.

Ker je violina moja služba in moj hobi obenem, je včasih težko videti mejo. Moja služba ni omejena na osemurni delovnik, ampak traja od jutra do večera, od ponedeljka do nedelje. Iskanje ravnovesja je nekaj, kjer me čaka še veliko dela. Ko imam veliko vaj, sem precej nervozna in tega ne znam preveč dobro skriti.

Si pa vsako leto vzamem en mesec poletnih počitnic, ko sploh ne igram. Zdi se mi, da res potrebujem tisti mesec, da se odklopim od glasbe in se mi možgani malce prevetrijo in lahko začnem znova.

6. Kaj vam pomeni glasba oziroma njeno (po)ustvarjanje?
Glasba je zame stik s presežnim. Moj cilj je vedno iskati lepoto in trenutke, v katerih se glasba dotakne duše. Kot klasična glasbenica večino časa ne igram avtorskih skladb, ampak poustvarjam glasbo, ki so jo napisali skladatelji. Vadenje je proces, v katerem skladbo posvojim, kot bi bila moja. Pred odhodom na oder se vedno zavem hvaležnosti in hkrati odgovornosti do publike. Poleg tega, da se vedno trudim za kvalitetne izvedbe, grem na oder z mislijo: "To mi je podarjeno, želim igrati v Božjo slavo."

Trenutno sta na svetu dve najdragocenejši valuti čas in pozornost. Tega, da mi publika nakloni veliko časa in pozornosti, ne jemljem za samoumevno. Glasba je nekaj, kar ljudem odpre srca in vedno si želim, da bi bilo moje igranje vstopna točka za Božji dotik. Vedno si želim, da bi ljudje skozi lepoto glasbe začutili Božjo ljubezen in Njegovo lepoto. Zavedam se tudi svoje vloge pri izobraževanju publike. Nočem jim ponujati le večkrat slišanih, enostavnih skladb, ampak jim želim približati tudi kvalitetne skladbe, ki od poslušalca zahtevajo nekaj več. Prav zato z veseljem izvajam tudi moderno glasbo.

7. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Citat, ki me spremlja že nekaj let in mi ostaja blizu, je 2 Mz 14,14: "Gospod se bo boril za vas, vi pa ostanite mirni." Ni vse na meni, sem in tja lahko kaj prepustim v Božje roke. Ni treba, da sama pridem do vseh rešitev, da zmagam v vseh svojih bitkah. Večkrat si rečem: "Nisem vsemogočna, ne zmorem vsega." To zavedanje mi daje veliko svobodo. Ni mi treba biti popolna. Včasih imam težave s perfekcionizmom in ko se zavem, da ne zmorem vsega, mi postane lažje – to me nekoliko osvobodi.

8. V službi in v prostem času delate z otroki in mladimi. V čem vas nagovarjajo?
Velikokrat pomislim na to, da sem lahko hvaležna, da sem imela toliko možnosti za osebni razvoj znotraj prostovoljnega dela. Od začetka srednje šole sem bila animatorka, voditeljica oratorija, imela sem birmanske skupine, vodim župnijski mladinski zbor, zdaj sem tudi predsednica Salezijanskega mladinskega centra v Cerknici. Zdi se mi, da je vse to ključno vplivalo name, razvila sem celo vrsto socialnih veščin, ki se jih zavedam šele zdaj, ko je moja služba tudi delo z otroki, sodelovanje s starši in s kolektivom. Kot učiteljici violine mi je zaradi teh bogatih izkušenj mnogo lažje, postala sem bolj iznajdljiva in lažje najdem načine, kako otroke učiti prek glasbe.

Že od malega sem si želela delati z otroki in z mladimi, to je bilo v meni prisotno hkrati z željo po tem, da bi postala glasbenica. Vedno sem imela čudovite učitelje in profesorje in sem neizmerno hvaležna zanje, ker vem, da so me ključno izoblikovali. Prav zaradi svoje izkušnje se zavedam, kakšno težo in odgovornost ima učitelj in koliko ti lahko da. Vedno sem si želela, da bi lahko svojo ljubezen do glasbe predala otrokom, in res sem vesela, da to počnem že pet let.

Pri učencih občudujem to, kako si želijo biti vedno boljši in kako se mi pustijo oblikovati. Prihajam iz župnije Cerknica, ki jo je močno zaznamoval župnik Jože Vidic. Vedno je govoril: "Učenci smo vsi enako." Kot učenec moraš biti ponižen, da lahko sprejmeš znanje. Trudim se, da sem tudi jaz učenka svojih učencev, ker se lahko veliko naučim od njih. Razvoj, ki ga spremljam pri učencu, je res lepa stvar. V izziv in zadovoljstvo so mi celo konflikti, ki jih imam z njimi, saj se ob njih sprašujem, kako jim pomagati to preseči. Pomembno se mi zdi, da znam prepoznati, ali gre za trmo, lenobo ali nemotiviranost. Ko skupaj najdemo rešitev, se mi to zdi nekaj velikega! V tem delu pa intenzivno spoznavam tudi samo sebe: svoje odzive na njihove reakcije in svojo potrpežljivost.

9. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Zdi se mi, da preizkušenj ne jemljem zelo tragično. Ko sem v njih, seveda "jamram" kot vsi drugi, 😊 ko pa minejo, sem zelo pomirjena s tem, kako se rešijo in nimam slabih spominov na to obdobje, tudi če je bilo težko.

Ne znam izpostaviti kake velike preizkušnje – ko gledam na svoje življenje, čutim velik blagoslov za svojo pot. Vedno, ko mi je bilo težko, se je iz tega rodilo nekaj lepega. Preizkušnja, ki jo trenutno najbolj čutim, je samskost, ampak tudi tega ne dojemam kot nekaj tragičnega. Tudi v tem prepoznavam učilnico zaupanja in potrpežljivosti, obenem pa sem hvaležna za čas, ko lahko počnem veliko stvari in osebnostno rastem.

10. Biti ženska je lepo, ker …
… je to eno najlepših daril v življenju. Meni se zdi biti ženska preprosto krasno. Lepota ima v mojem življenju pomembno mesto in verjamem, da smo ženske lepe tako navzven kot navznoter. Všeč mi je, da znamo biti nežne, da si dovolimo razvajanje, da smo lahko materinske in da globoko ter močno čutimo. Poleg tega smo ženske izjemno vzdržljive. Telesno in čustveno gremo skozi velike spremembe, a prav vse te preobrazbe nas delajo še močnejše in še bolj ženstvene.

Čudovito se mi zdi tudi to, da lahko med seboj ustvarjamo posebne vezi – imamo dobre prijateljice, s katerimi si lahko vse povemo, si zaupamo in gradimo globoke odnose. Takšno bližino in razumevanje lahko doživiš le z drugo žensko.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.