Mama 15 otrok: “Molitev ni obveznost, ampak pogonsko gorivo”

Dalmatinski kraj Koprivno je bil pred kratkim priča res posebnemu dogodku. Družina Marka in Lucije Stipanović je k svetemu krstu prinesla svojega 15. otroka. Oče in mama sta ga poimenovala Ivan. Zakrament mu je podelil splitsko-makarski nadškof Zdenko Križić, Ivana pa so poleg staršev in botra pospremili tudi bratje in sestre Lovre, Tamara, Jakov, Andrija, Tereza, Jeronim, Marta, Roza, Irena, Anita, Jelena, Josip, Beata in Rebeka iz nebes, poroča Informativna katolička mreža.

Nadškof je v nagovoru med drugim dejal, da se ''prava ljubezen meri z darovanjem, ne z občutji'', in poudaril, da v Božjih oče niti ena ''neprespana noč, skrb ali solza niso izgubljene''. Družini ob tem iskreno čestitamo ter voščimo obilico blagoslova. V medijih niso pogosto, lahko razumemo, da za to tudi nimajo časa. Zato so nas prijazno usmerili na intervju, ki ga je Lucija Stipanović pred časom dala za hrvaški portal vrsnazena.com novinarki Liviji Rogulj. V nadaljevanju članka povzemamo posamezne poudarke iz njega.

Četudi Lucija izhaja iz zelo velike družine, ima osem bratov in sester, si nikoli ni predstavljala, da bo imela toliko otrok. Morda prav nasprotno. Želela je, da bi se odselila od doma in imela mir: ''Nisem želela biti utrujena, frustrirana gospodinja, ki zanemarja samo sebe in zgolj služi možu in otrokom. Načrtovala sem, da bom končala študij književnosti in delala v knjižnici, obkrožena s knjigami. Toda Gospod je imel za moje življenje drugačen načrt, in ko ga gledam z današnje perspektive, mi ni žal.''

Naslednje vprašanje se je nanašalo na trdnost odločitve za veliko družino in skrb za finance: ''Seveda obstajajo dvomi in skrbi glede prihodnosti, vendar v osebnem srečanju z Božjo besedo v skupnosti najdeva spodbudo in moč, da greva naprej – dlje, kot sva si kdaj predstavljala.''

''V praksi to pomeni, da po določenem času, ko zadnji dojenček nekoliko zraste ter vzpostavi ritem spanja in hranjenja, se vključi v ritem in urnik družine, skupaj premisliva, ali res obstajajo objektivni razlogi, da – če je Božja volja – v našo družino ne bi sprejeli še enega otroka. Če sva midva kot zakonca v redu, če se jaz dobro počutim tako telesno kot psihično in družina večinoma deluje brez večjih pretresov, potem ne vidim razloga, zakaj ne.'' Dodala je, da so v preteklosti, z manj otroki, imeli kredit in minus, kasneje pa je družini v finančnem smislu šlo bolje. Tako da teza o slabšem gmotnem stanju zaradi več otrok, vsaj v njihovem primeru, ne zdrži.

Lucija je med drugim razkrila tudi, da se jima je z možem nekajkrat zgodilo, da ju je nosečnost presenetila. Ne le to … ''Nekoč sem se znašla celo v takšni situaciji, da danes lahko razumem ženske, ki razmišljajo o splavu. Tisti občutek, da je zdaj najhujši možni čas, da tega ne zmorem, medtem ko podzavest kriči, naj za vsako ceno rešim svoje življenje … Če takrat ženska ob sebi nima družine, prijateljev in bližnjih, potem logično zaporedje dogodkov vodi v najslabši možni razplet.''

Bratje in sestre so dojenčkov v družini v glavnem veseli: ''Nekateri sorojenci so sprva zadržani, saj zanje pridejo še dodatne obveznosti, a kasneje je lepo videti, kako se starejši zabavajo z mlajšimi in kako zanimivi jim postanejo. S pogovorom jim razložimo, da ima velika večina družin 2–3 otroke. Ko jih vprašam, kako bi se počutili, če bi imeli samo enega ali dva brata, razumejo, da bi jim bilo žalostno in dolgočasno. Preprosto smo drugačna družina, in to bo zanje po eni strani križ, s katerim so označeni, hkrati pa tudi veliko bogastvo. Konec koncev, ko naju z možem več ne bo, jim bova prepustila največje bogastvo – imeli bodo drug drugega in nikoli ne bodo sami.''

Eno od novinarkinih vprašanj se je nanašalo tudi na Lucijine obveznosti v družini, gospodinjstvu. Zlahka si je mogoče predstavljati, da velikih in manjših nalog kar ne zmanjka …

Njen odgovor je bil nedvoumen: ''Ugotovila sem, da ne želim, da bi moje življenje minilo v lovljenju rezultatov, pa četudi gospodinjskih. Otroci so tukaj le nekaj let; čez kakih deset let ne bo več majhnih otrok, hiša bo čista, vse bo na svojem mestu, nekateri pa bodo takrat verjetno že imeli svoje družine. Zato želim, dokler lahko, dati prednost odnosom pred uspehi. Navsezadnje bistvo vsega ni moja samouresničitev (da bi zvečer legla spat zadovoljna sama s seboj in s svojim organiziranim življenjem), temveč moja predanost. Ta pa gre z roko v roki s ponižnostjo, z zavedanjem, da ne zmorem vsega, da nisem dobra v vsem in da na res mnogih področjih resnično potrebujem Božjo pomoč — pa tudi pomoč drugih.''

Glede družinske molitve je mama 15 otrok podala zelo neposreden in stvaren odgovor: ''Naše molitveno življenje je bojevito, raztreseno, nestalno, občasno pa celo dobro. Težava je v tem, da mama zjutraj ne vstane, ko bi se morala (vsaj uro prej, da bi lahko v miru in zbranosti zmolila jutranjo molitev iz brevirja skupaj z molitvijo srca), ampak šele takrat, ko mora že zbujati otroke za šolo in jih peljati v vrtec. Tako na koncu izpade, kakor pač izpade – skrivam se pred otroki, da se vsaj slišim, ko molim.''

''Čez dan z otroki opoldne molimo angelovo češčenje, pred šolo se obvezno priporočimo angelu varuhu, pozdravimo Marijo, našo Mater, in zmolimo molitev k sv. Jožefu za očeta. Včasih čez dan ujamemo tudi pet minut za duhovnost, zvečer pa skupaj z otroki molimo in, če je še kaj moči, sama zmoliva še večernice.''

Ob tem pomenljivo doda: ''Molitve ne razumem več kot neko dolžnost ali obveznost do Boga, ampak kot svoje pogonsko gorivo. Avto lahko nekaj časa teče v prostem teku, vendar ne dolgo. Redno padam na preizkusu zaupanja: če se zdaj ustavim, bom izgubila čas za opravila, ki jih moram postoriti. A Bog je Gospodar časa in vsakič znova se prepričam, da takrat, ko mu dam vsaj del tega, kar mu pripada, On blagoslavlja in pomnožuje — celo čas.'' Kako pomenljivo spoznanje.

Naj ob koncu še enkrat poudarimo najlepše želje družini, obilo blagoslova in čestitke ob takšnem zaupanju ter še posebej odprtosti za življenje.