"Čas zaceli nekatere rane. A ne vseh. Vse rane ozdravi samo ljubezen."
S temi besedami s. Miriam James Heidland in znani ameriški duhovnik Mike Schmitz povzameta sporočilo njunega daljšega pogovora v podkastu Ascension Presents: ozdravljenje se ne zgodi, ker mine dovolj časa, temveč zato, ker se dovolimo ljubiti.
Jezusov pogled, ki zdravi
S. Miriam poudarja nekaj, kar je v središču krščanskega oznanila: "Jezus ni prišel, da bi nas popravil. Prišel je, da bi nas ljubil."
Mi pogosto želimo hitro rešitev: "Gospod, popravi me, da bom končno v redu."
Toda Jezus hoče več. Hoče odnos.
Zdravljenje ni mehanizem. Ni projekt. Ni misija, v kateri bi našli nekaj grdega v sebi in to izbrisali, poudarjata sogovornika. Zdravljenje je, kot pravi definicija znanega ameriškega terapevta in avtorja Boba Schuchtsa: "Neprekinjeno srečevanje z Božjo ljubeznijo in resnico, ki nas vodi v celovitost in občestvo."
To pomeni:
Jezus želi vstopiti prav tja, kjer nas je najbolj sram. Tja, kjer se skrivamo. Tja, kjer smo prepričani, da nismo vredni ljubezni.
Osebno pričevanje s. Miriam
S. Miriam je v redovno skupnost vstopila kot ranjena mlada ženska – z zgodovino travme, odvisnosti in globoke notranje razdrobljenosti. "V samostan sem prišla kot nekdo, ki je hotel biti svet. A bila sem zelo ranjena. Zelo krhka. In nisem mogla več bežati pred svojo bolečino."
Nekega dne je med češčenjem sedela na tleh pred Jezusom, polna sramu in obupa. "Pogledala sem ga in rekla: 'Ne zmorem več. Ne morem živeti tako naprej.'" In prav tam, v popolni nemoči, se je začelo zdravljenje.
Bog ji je razodel nekaj ključnega: tisto, pred čimer je bežala vse življenje, je še vedno živelo v njenem telesu, spominu in srcu. Preteklost ni ostala v preteklosti – krvavela je v sedanjost.
Toda Jezus ni pobegnil. Ni se ustrašil njenega kaosa. Ni ji rekel: "Pridi, ko boš bolj urejena." Ostal je. In jo ljubil.
Zakaj čas ne zdravi
S. Miriam pove nekaj zelo resničnega: "Vse naše zasvojenosti so poskusi, da bi pobegnili pred svojimi žalostnimi skrivnostmi."
Hrana, alkohol, družbena omrežja, perfekcionizem – vse so poskusi, da ne bi čutili bolečine. Toda kar potisnemo stran, ne izgine. Ostane in upravlja naše življenje iz ozadja.
Jezus pa ne prinaša površnega miru. Prinaša resnico v ljubezni. In ta ljubezen zdravi.
Svetost brez ozdravljenja?
Mike poda izjemno misel: Bog ne čaka, da bomo "popravljeni", da bi nas lahko posvetil. Bog nas dela svete v naši ranjenosti. Naše slabosti niso ovira – so kraj srečanja z Njegovo milostjo.
S. Miriam to povzame z besedami svojega duhovnega voditelja: "Tvoja revščina je dobra zemlja za Božjo slavo."
Jezus pride tja, kjer nas je sram
Najmočnejši trenutek v evangeliju ni takrat, ko Jezus izkazuje svojo moč – temveč ko je blizu naši sramoti. Tako kot je Peter Jezusa izdal pri ognju. In Jezus ga je prav pri ognju pozneje usmiljeno pogledal in znova poklical.
To je ljubezen, ki zdravi: ne tista, ki zatisne oči pred resnico, ampak tista, ki jo pogleda – in ostane.
Priprava na smrt – ali na življenje?
S. Miriam je v pogovoru izdala nekaj zelo pomembnega: "Na smrt se pripravljam vsak dan. Ker nočem imeti ničesar med menoj in Jezusom." Ne želi umreti "urejena". Umreti želi videna in ljubljena.
Prava priprava na večnost je življenje brez skrivanja: ko Jezusu vedno znova izročamo tudi to, česar sami ne prenesemo. Ko mu pustimo, da gleda našo nepopolnost, naše rane in naš sram.
Ko Jezus gleda – ne obsoja.
Ko Jezus gleda – zdravi.
Ko Jezus gleda – ustvarja novo srce.
In prav v tem pogledu se zgodi čudež: Ljubezen ozdravi vse rane, sporočata sogovornika v podkastu.
