Po moževi smrti še enkrat zbolela za rakom: “Vsak ima svoj križ in ta je moj”

Kako zaupati Bogu tudi takrat, ko nam življenje prinaša križe? Kje najti mir, ko misel na prihodnost svojih otrok vzbuja tesnobo? "Otroci so izgubili očeta – zdaj jim rak hoče vzeti mamo" eden od spletnih naslovov opisuje situacijo 43-letne Edyte Kowalske iz Vroclava in njenih najdražjih. Med najinim večurnim pogovorom me je najbolj presenetil Edytin globok mir, ne da bi bežala pred resnico ali obupovala. Njene besede kažejo na veliko skrb za druge. Breme bolezni ji ni odvzelo zmožnosti ljubiti, temveč jo je še poglobilo.

V otroštvu je imela na Edyto največji vpliv njena teta Krysia, katehistinja, ki je delala z gluhimi otroki in revnimi odraslimi. Navdušila jo je njena prijaznost, predanost ter nesebična ljubezen. Ko je spoznala, da je tetina največja motivacija globoka povezanost z Bogom, ga je tudi sama vedno bolj iskala in molila, da bi ji bilo dano izkusiti Njegovo ljubezen in da bi tudi sama globoko ljubila.

Pri 16 letih se je udeležila svojega prvega romanja v romarsko svetišče Jasna Gora. Prej sramežljiva in zadržana najstnica se je vrnila domov vesela in odprtega duha. "Mislim, da so zamenjali Edyto," so se šalili njeni bližnji. To preobrazbo dojema kot prvi čudež v svojem življenju. "Takrat sem spoznala veliko dragocenih ljudi in Bog mi je pokazal, da lahko gradim globoke in pristne odnose," pravi.

Drugi čudež je bil mladenič David – miren in duhovit bolničar, ki ga je dve leti pozneje spoznala na romanju. Edith so očarale njegove pripovedi, pozorno poslušanje in njuna skupna potovanja. Zaradi njega je zbledel njen strah pred poroko, ki je izviral iz zakonskih neuspehov njenih bližnjih. Ko sta postala mož in žena, je bila srečna in z upanjem gledala v prihodnost.

Po poroki je začela še bolj delati na sebi. "Začela sem raziskovati pomen gradnje odnosov: pomen vezi in bližine." Kmalu je prvič postala mama. "Ko se je rodila Kinga, sem še bolj delala na svojem značaju, da bi lahko ustvarila takšne pogoje za razvoj svojih otrok, kot jih resnično potrebujejo. Moj sin Wojtek, ki ima Aspergerjev sindrom, me je še bolj motiviral."

Ni manjkalo veliko, pa se Wojtek sploh ne bi rodil. Ko je bila namreč Edyta leta 2012 v četrtem mesecu nosečnosti z njim, je zbolela za rakom dojke. Imela je že zelo veliko metastaz in je morala na kemoterapijo.

"Sprva sem veliko brala o tej bolezni. Bilo me je strah, tekle so solze. Zdravniki so mi napovedali dva meseca življenja. Predlagali so splav – kar je bilo za naju popolnoma nesprejemljivo," pripoveduje. "V meni je bila močna vera, da bom z Božjo pomočjo premagala vse težave. Dovolj strahu in solz! Z Bogom ni nič nemogoče!" sem se odločila in se počutila potopljeno v Njegovo milost.

Edyta je pred porodom prestala štiri cikle najintenzivnejše kemoterapije, ki ji je povzročala rdečico kože. Po sinovem rojstvu jih je prejela še 12, sledila so obsevanja. Z možem sta ves čas molila za otrokovo in njeno zdravje. Čutila sta tudi močno molitveno podporo prijateljev iz skupnosti Kana.

"Bog nam je naklonil nekaj čudežev," se nasmehne. "Ozdravela sem. Sinovo zdravstveno stanje je bilo glede na odmerke kemoterapije, ki sem jih prejemala med nosečnostjo, v relativno dobrem stanju. In pozneje sva spočela še enega otroka, kar je bilo po tako intenzivnem zdravljenju raka praktično nemogoče."

V tistem obdobju je Edyta doživela izjemno podporo na duhovnem seminarju, ki se ga je udeležila z možem. Tedenski odmik ji je prinesel veliko olajšanje.

"Med boleznijo sem doživljala veliko notranje napetosti," se spominja. "Veliko stvari me je motilo, na primer svetloba in zvok. Trpela sem, ker je bilo moje telo tako občutljivo, da kdaj nisem mogla niti držati hčerke v naročju. Včasih sem bila hladna do svoje družine, čeprav tega nisem hotela. Zato sem se skrivala pod odejo, da ne bi nikogar užalila. Svojo bolečino, trpljenje in grenkobo sem ves čas izročala Jezusu ter ga prosila, naj mi jih odvzame."

To obdobje je zanjo obrodilo tudi sadove. "Na življenje sem začela gledati drugače: bolj sem se osredotočila na sedanji trenutek in uživala v vsakem dnevu: v soncu, dežju, ptičjem petju. Spoznala sem, da lahko nekatere 'nemogoče' zadeve odložim in bolj zaupam v Božjo previdnost."

Leto dni po koncu Edytinega zdravljenja je družino pretresla nova tragedija. Njen mož Dawid je leta 2014 umrl v tragični nesreči. Edyta je bila takrat v osmem mesecu nosečnosti.

"Čeprav sem prvi mesec po tem živela v nekakšnem deliriju in se od takrat skoraj ničesar ne spomnim, je Bog ohranjal zaupanje v mojem srcu," pravi. "In ko sem med porodom slišala Mihałov jok, sem spet našla moč, da sem rekla: Dovolj! Moram biti tam za svoje otroke!"

Za situacijo, v kateri se je znašla njena družina, nikoli ni krivila Boga. "Vsak človek na zemlji ima svoj križ in ta je moj," je spoznala. "To je moja pot do svetosti." Ob tem je molila: "Samo daj mi ljudi, ki mi bodo pomagali nositi križ in prinašali luč."

Bog vsekakor ni pozabil nanjo. Družina in številni prijatelji iz skupnosti so ji priskočili na pomoč pri varstvu otrok, nakupovanju, čiščenju in pripravi pripomočkov za dojenčka. Bili so ob njej in jo poslušali. Ko prvo leto po nesreči ni prejela pomoči od centra za socialno delo in ko ji šest mesecev niso mogli izplačati družinske pokojnine, je preživela le po zaslugi prijazne pomoči. Pred vrati so ji puščali živila in denar. "Kako so vedeli, da to potrebujem?" se je sprva spraševala. Postopoma je dozorela v veri in spoznala, da je Bog tisti, ki odpira srca in usmerja: kupi to, ono in pojdi tja.

Priznava, da ji je bilo sprva težko sprejemati pomoč, bilo jo je sram, zato so jo še posebej nagovorile prijateljičine besede: "Edyta, tvoja prisotnost je za nas velika milost."

"Prek moževe smrti mi je Bog dal spoznati, kako krhka in nepredvidljiva so lahko naša življenja, in se mu tako še bolj prepustiti," pripoveduje Edyta. "Le leto pred tem, ko sva bila prepričana, da mi ni več ostalo veliko časa, sva vse imetje prepisala na Davida. Potem se je izkazalo, da je Božja volja, da jaz okrevam in skrbim za otroke, moj mož pa je umrl."

Naslednjih nekaj let so Edyta in njeni otroci živeli mirno in srečno. Po premoru zaradi bolezni in rojstva otrok se je Edyta vrnila na delo, tokrat kot tajnica v odvetniški pisarni. Vedno bolj je doživljala, da je Bog uslišal njeno mladostno molitev: vedela je, da jo ljubi, sama pa je bila sposobna ljubiti modro in nežno.

Z otroki so uživali v kolesarjenju, piknikih, igranju nogometa, družabnih iger ter gledanju raznoraznih poučnih oddaj. Naučila jih je, da za zabavo in uživanje v družbi drug drugega ne potrebujejo denarja ali mobilnih telefonov. Ob koncih tedna so uživali v vožnji z vlakom in daljših izletih. Prizadevala si je, da bi bila svojim otrokom hkrati mama in oče. Naučila jih je plavati in rolati.

Danes z veseljem navija za 13-letnega Wojteka na njegovem hitrem kolesu (speedway panoga) in Michała (11), ko brca žogo na nogometnem igrišču. Hči Kinga (16) pa se je bolj usmerila v igranje klavirja in kitare, ob tem je tudi navdušena kvačkarica.

Leta 2025 so Edyti znova diagnosticirali raka – agresiven, močno metastatski tumor je napadel drugo dojko. Prestala je operacijo in od decembra spet prejema kemoterapijo. Žal je že potrjeno, da je ena bezgavka metastazirala, zato zdravniki že načrtujejo nadaljevanje zdravljenja, ki bo trajalo še vsaj eno leto.  

"Sprva me je skrbelo za otroke," pravi. "Toda med molitvijo v Jasni Gori sem začutila toplino, ki mi je napolnila srce, in strah za otroke je izginil. Namesto tega je prišla gotovost, da bodo otroci – ne glede na to, kaj se bo zgodilo v prihodnosti – v dobrih rokah, ker jih Bog ne bo nikoli zapustil."

Edytino zaupanje se še naprej krepi. Kot da bi jo Bog nosil. Zavestna molitev odpuščanja za vse, ki so ji kadarkoli storili krivico, pa jo je še bolj odprla za milosti.

Danes Edyta predvsem skrbi za to, da imajo otroci kljub njeni bolezni normalno vsakdanje življenje, da se lahko posvečajo svojim hobijem in čim več časa preživijo tudi skupaj.

"Moja glavna skrb trenutno je odplačati hipoteko, ki sva jo z možem vzela za 30 let, preden sem zbolela," pravi. "Če bi me Bog poklical k sebi, bi bilo zame največje breme to, da bi otrokom pustila dolgove."

Prav tako želi zagotoviti, da bo Wojtek še naprej deležen redne rehabilitacije, ki jo potrebuje tudi zdaj, ko sama ne more delati. In da ji ne bi bilo treba skrbeti za lastno zdravljenje in rehabilitacijo ... Da bi družini pomagali z materialnimi in finančnimi sredstvi, trenutno na Poljskem na več mestih zbirajo denar zanje.

"Ljubezen in prisotnost ljubečih ljudi dajeta življenju smisel. Tisti, ki ljubijo in so ljubljeni, doživljajo srečo," poudarja večkrat preizkušana Edyta.

"Do zdaj sem Boga prosila za različne stvari," pravi. "Zdaj molim drugače: za izpolnitev Njegove volje v našem življenju. Zahvaljujem se zase, za svoje otroke, ker mi je dal življenje, za naše veselje in žalost. In za vse ljudi dobre volje, zaradi katerih lažje nosim svoj križ."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.