Bo mlada Elena postala še ena svetnica v kavbojkah?

Oktobra 2022 je katoliška Cerkev začela postopek za beatifikacijo mlade Španke Elene Calero Bahamonde, danes Božje služabnice. Njeno življenje je bilo kratko, preprosto in na zunaj neizstopajoče, a v globini zelo rodovitno. Bila je ena tistih mladih, ki dokazujejo, da svetost ni v izjemnih okoliščinah, temveč v zvestobi v vsakdanjem življenju.

Elena se je rodila leta 1990 v Madridu v krščanski družini. Njeni bližnji jo opisujejo z eno besedo: preprostost. Bila je mirna, vesela, natančna, skrbna in zelo pozorna do drugih. Kot najstnica je s sestrama pela, plesala, sanjala – imela povsem običajno mladost. A v letih priprave na birmo se je v njej začelo nekaj poglabljati. Njena vera je postala zavestna izbira.

Študirala je ekonomijo, imela fanta in načrte za prihodnost, a v srcu je nosila globoko ljubezen do evharistije. Kot je dejala njena sestra Belén: "Bila je globoko zaljubljena v Kristusa, on je bil središče njenega življenja."

Sprva dejavna v domači župniji, potem pa je našla svoj duhovni dom v stolni župniji. Tam se je vključila v mladinsko skupino in tam je dozorela njena ljubezen do evharistije.

Za Eleno molitev ni bila dodatna dejavnost, temveč življenjska potreba – kot dihati, jesti, spati. Skoraj vsak dan je šla k sveti maši, nato pa še dolgo ostala v tišini pred Najsvetejšim. Vsak petek je bila pri adoraciji. Če je šla mimo cerkve, se je ustavila. Če je imela pouk, je po njem šla molit.

Ko je mladinska skupina začela izgubljati zagon, je bila prav Elena tista, ki je tiho, a vztrajno skrbela, da ne bi ugasnila. Spodbujala je skupno molitev, pošiljala tedenska elektronska sporočila, vedno s citatom kakšnega svetnika. Pogosto je ponavljala:

Mladi so jo spontano prepoznali kot voditeljico – ne zato, ker bi to hotela, ampak ker je živela to, kar je oznanjala. Bila je prva, ki je služila, in zadnja, ki je iskala pozornost. Posebej je skrbela za tiste, ki so bili negotovi ali na robu – zaradi nje nihče ni ostal spregledan.

Elena je razumela, da Cerkev živi iz evharistije in da brez duhovnikov ni zakramentov. Zato je v skoraj vsakem sporočilu dodala prošnjo: "Ne pozabimo moliti za bogoslovce – srce naše škofije."

Njena ljubezen do duhovništva ni bila ideja, temveč daritev. Pozneje je zapisala: "Svojo bolezen darujem za duhovnike in za nove poklice."

18. junija 2013 je Elena izvedela, da ima kronično mieloično levkemijo. Novica je prišla nenadoma – iz preprostega krvnega testa. Čeprav so kazalci sprva dajali upanje, je Elena že od prvega trenutka razumela bolezen kot osebni Božji klic.

V svojih zapisih je razmišljala o težkih trenutkih, ki jih doživljamo vsi:

Ni spraševala, zakaj. Spraševala se je, kako darovati. V najtežjih mesecih je sestavila natančen seznam ljudi in namenov, za katere daruje svoje trpljenje: papeža, duhovnike, bogoslovce, družino, zdravnike.

Zapisala je:

Ko je bolezen napredovala, so sledile kemoterapije, presaditev kostnega mozga z minimalnimi možnostmi uspeha in dolgi tedni v bolnišnici. Elena se ni pritoževala. Nikoli je niso slišali vprašati "zakaj jaz". Sprejela je križ – dobesedno. Vsak večer je molila pred križem v svoji sobi.

Avgusta se je kljub hudemu trpljenju odpravila na romanje v Covadongo na severozahodu Španije. Rekla je preprosto: "Grem k svoji Materi."

Septembra so se blastne celice močno razširile, a v bolnišnici je še vedno bolj skrbela za druge kot zase.

V zadnjih dneh, ko je zbolela za herpetičnim encefalitisom (zelo huda okužba centralnega živčnega sistema), skoraj ni mogla več govoriti. Vendar je z gibi jasno pokazala, kaj želi: križ, Jezusa, sveto obhajilo.

V bolnišnici jo je obiskal tudi njen škof. Prizor je bil pretresljiv: mladenka na robu smrti, popolnoma izčrpana, a z obrazom, ki je žarel od pričakovanja. Z nadčloveškim naporom, premagujoč fizično blokado telesa, je Elena uspela prejeti svojo zadnjo popotnico – sveto obhajilo in bolniško maziljenje.

20. novembra 2014, stara komaj 23 let, je Elena odšla domov k Očetu. Njeno telo je bilo izčrpano in ranjeno, njen obraz pa je žarel od miru. Oče je pozneje dejal, da jo je videl kakor Jezusa v grobu – zaznamovano s trpljenjem, a prežeto z upanjem.

Na pogrebu v stolnici se je zbrala množica mladih in vernikov. Vzdušje pri maši ni bilo žalostno, ampak v znamenju zmage nad smrtjo.

Elena nam pričuje, da je mogoče tudi v povsem običajnem življenju živeti popolnoma za Kristusa. Da se je mogoče veseliti mladosti, se družiti, plesati in se zabavati – ter hkrati živeti svetost. Uči nas, da je pravi zaklad Kristus in da darovana ljubezen preoblikuje tudi najtežje trpljenje v zmago.

Kot je sama zapisala:

Elena, hvala, ker si nam pokazala, kako se živi resnično.