Zakonca Benjamin in Lara Lah sta poročena 12 let in imata pet otrok. Za oddajo Reflektor sta iskreno spregovorila o svoji poti, o poroki pri 23 letih ter o vsakodnevnih izzivih, ki jih prinaša zakon, vključno s potjo naravnega načrtovanja družine. Kako prek zakramenta svetega zakona konkretno prepoznavata delovanje Boga v njunem zakonu? Preberite si njune globoke misli, ki sta jih podelila.
Na poroko sta se pripravljala prek seminarjev, pogovorov in priprave na zakon. Vaju je po poroki morda vseeno še kaj presenetilo, sta kakšno stvar na pripravah pogrešala?
Benjamin: Priprava na zakon je bil dragocen in pomemben čas, da sva potem z velikim veseljem in zaupanjem vstopila v zakon. Veliko so nama pomenili seminarji in pogovori s pari. Seveda pa potem, ko sam želiš to izpeljati, sam gradiš zakon in ga brusiš.
Zavedava se, da brez preizkušenj ni lepih trenutkov, ki so kot neka nagrada, da sva uspela zgladiti spore in se pobrati, preiti čez svoj ego. Ko zdaj gledava nazaj, vidiva, da sva z neko naivnostjo pričakovala spolnost v zakonu, o kateri se šele v zadnjih letih več govori, s tem mislim teologijo telesa. Moramo pa tudi zakonci več govoriti o izzivih, ki jih prinaša naravno načrtovanje družine.
Lara: Govorili smo o čistosti pred zakonom in imela sva občutek, da se nama bo po poroki pa kar vse odprlo. Midva sva se odločila za naravno načrtovanje družine, to se nama zdi edina prava pot, ki jo Bog želi od naju. Bi pa to lahko primerjala z vrtnico, ki ima čudovite cvetove, do katerih pa vodijo trnji, na katerih se tudi zbodeš. Zdi se mi, da na to nisva bila opozorjena in sva morala ogromno sama raziskovati, brati, se pogovarjati. Zdaj, po 12 letih, pa že čutiva sadove.
Poroka je pogosto v neskladju z logiko sveta, ki poudarja lastne potrebe, individualizem … Sta kdaj čutila pritisk, ker sta se že mlada odločila za to pot?
Benjamin: Zelo sva hvaležna najinima družinama in prijateljem za oporo in zglede. Takrat se nama ni zdelo, da sva se premlada poročila, saj sva v prijateljski krogih imela veliko podobnih situacij in smo se medsebojno podpirali. Še danes imamo to podporo, ki je dragocena tudi za najine otroke, da imajo zglede v drugih družinah. Denimo, da otroci česa ne dobijo, imajo tudi v družinah prijateljev zgled, da je pri njih podobno.
V zakon sva se podala z res ogromnim zaupanjem, za katerega se zdaj včasih vprašava, ali ga imava še vedno toliko kot takrat, čeprav zdaj že vidiva, koliko stvari se je rešilo, zaobšlo ali izšlo bolje, kot bi si mislila. Zunanji svet nas neprestano opozarja na to, da je pomembno vse kaj drugega. Zdi se mi, da standardom zunanjega sveta niti ne bi znala zadostiti, zato se mi zdi odločitev za pravo pot za današnje mlade kar izziv. Gre za vsakodnevno odločitev: kaj so moje prioritete? Zadostiti svojim individualnim potrebam ali živeti za druge?
Kako je bilo v prvih mesecih po poroki?
Lara: Želela sva si živeti na samem, zato da se uskladiva in navadiva eden na drugega. Oba sva bila še redna študenta in ko sva dobrih devet mesecev po poroki dobila prvega otroka, je bilo kar zanimivo. Pogosto sem ga vzela s sabo na fakulteto na vaje ali predavanja. Zdaj si kar ne predstavljam, da bi še enkrat naredila enako. Takrat pa si kar opremljen z neko močjo, da zmoreš; to potem vidiš za nazaj.
Imata še kakšen drug primer, kako je Bog prek moči zakramenta svetega zakona konkretno deloval v vajinem zakonu?
Lara: Premalokrat se zavedamo, da gre res za konkretno pomoč, ki jo lahko koristimo v zakonu. S poroko sva v najin zakon povabila Boga, da naju vodi. Kaj pa to konkretno pomeni? Zame to pomeni, da se, ko se denimo spreva in imam srce iz kamna, spomnim na Boga in ga prosim, naj spremeni moje trdo srce, da ne bom več uveljavljala sebe. Kar je težko – to sprejeti in potem tudi udejanjiti. Je pa res neverjetno, da čisto vsakič, ko sem prosila, je prišla pomoč od Boga.
Benjamin: Z leti vedno bolj spoznavam svojo nemoč in to prepuščanje je dolgotrajen proces, ki še vedno traja. Ko si priznaš, da ne zmoreš vsega sam. Videti vse blagoslove in pomoč, ki jo dobivaš od Boga. Za nazaj lažje vidiš kot sproti, se pa tega vedno bolj zavedava. Tudi vse molitve in blagoslove, ki sva jih prejela prek tega, tudi od drugih, ki so naju spremljali. Je pa res tako, kot je rekla Lara: ko si pripravljen sprejeti pomoč, te ta že čaka.
Kako je videti, ko pride v vajin zakon preizkušnja ali prepir?
Lara: Po naravi sva strastna človeka, zato se tudi strastno skregava. Najpogosteje se spreva zvečer. Dolgo časa sva bila obremenjena s tem, da naj ne bi hodila sprta spat. Ampak sva potem videla, da včasih enostavno ne moreva razrešiti takoj, potrebujeva nekaj časa, da se umiriva. Lažje mi je, če se v prepiru opomnim na to, da je Benjamin dobronameren, da mi ne želi škoditi. Da znam ločiti med tem, zakaj me je nekaj zmotilo, in njegovo dobronamernostjo. Po telefonu se ne prepirava, včasih se je dobro ustaviti, še preden kaj eskalira. Ko se vidiva, potem začneva znova.
Benjamin: Pametno je poslušati modrejše in bolj izkušene, zato se tudi na tem področju spomniva na kakšno pričevanje starejših parov. Najprej se morava toliko umiriti, da se ustaviva in drug drugega ne raniva preveč.
Imela sva tudi dolge nočne pogovore, včasih pa sva naslednji dan začela na novo. Vidim, da res potrebujem nekaj časa, da se umirim, da se zavem, da sva poročena, da je to najina pot in da morava spet priti drug do drugega. Da morava biti pripravljena se opravičiti za svoj delež, ne glede na to, kako majhen ali velik je, potem pa sprejeti opravičilo drugega, kar je včasih še težje. Ta proces nama gre vedno bolje in tudi hitreje.
Včasih si res tako utrujen ali preobremenjen, da se je treba najprej ustaviti, zato ko se vidiva po dolgem dnevu, najprej vdihneva in si podariva en objem. Kakšnemu nepomembnemu sporu pa se nama včasih že uspe izogniti ali celo nasmehniti.
Kje še opažata sadove Svetega Duha?
Benjamin: Sadovi zagotovo so, videti jih pa je pomembna veščina, ki jo je treba razvijati. V najinih sporih, ko se umiriva in naletiva na vprašanje, kako priti nazaj do drugega, pride včasih kakšna ideja, za katero veva, da ni najina. Sveti Duh ima vedno opcijo, je pa treba stopiti čez svoj ego, iti prek svoje prizadetosti in užaljenosti, da sprejmeš nagib Svetega Duha.
Kako ohranjata ravnotežje med tem, da sta eno in hkrati dve individualni osebi?
Benjamin: Zdi se mi zelo pomembno, da pred samo poroko res odrasteš. Drug pri drugem morava spoštovati in odkrivati svojo različnost, ob tem, da se prilagajaš, tudi razlike videti kot obogatitev. Čudovitost posamezne osebe je res pomembna. Že spoštovanje različnosti moške in ženske narave te pelje do tega, da človeka obravnavaš kot bitje, ki je ustvarjeno po Božji podobi. Razlike med moškim in žensko še vedno spoznavava in se jih še vedno učiva. Vzgoja otrok pa že sama po sebi prinaša toliko izzivov, da imaš nenehno možnost spoznavanje sebe, drugega in napredka.
Živeti enost pa je čudovit proces, ki je cel odnos, katerega velik vidik je tudi spolnost. Umetnost je združiti moško in žensko naravo in iskati enost v vsakdanjih situacijah, tudi znotraj ženske cikličnosti. Še po 12 letih si poveva kakšno stvar, ki jih eden drugemu delava, recimo dejanja pozornosti in povezanosti, pa se nama zdijo povsem samoumevne.
Lara: Kakšno različno stališče naju včasih pripravi do prepričevanja drugega, čeprav se v teoriji zavedava različnosti in pravice do različnih mnenj. Upoštevati je treba, da ima drugi drugačno zgodovino, drugačne izkušnje.
Benjamin: Opomniti se je treba, da namen zakona ni iskanje sreče v smislu zunanjih kriterijev, pač pa gradnja odnosa, ki je najprej delo na sebi in svojih pomanjkljivostih, nato pa je odnos nadgradnja tega.
Katekizem kot namen zakona navaja dve stvari: rodnjo otrok in pa blagor zakoncev. Kako vidva živita blagor v vajinem zakonu ob petih majhnih otrocih?
Benjamin: Zelo naju bogati hrepenenje drug po drugem. Že od začetka se trudiva najin zakon obdržati kot najpomembnejšo vrednoto. Najin zakon je trdnjava, ki nama je sveta in je ne dava. Hrepeniva po skupnem času, aktivnostih in pogovorih. V zadnjem letu sva uvedla redno skupno tedensko aktivnost, ki naju zelo bogati in ki se je neizmerno veseliva. Hvaležna sva, da imava možnost dati otroke v varstvo, da si to lahko omogočiva.
Najin odnos je kar precej odvisen od ženske cikličnosti in zato je najin zakon v različnih fazah različen tudi v odvisnosti od tega. V zakonu sem poklican k temu, da se sprašujem, ali sem prava oseba za svojega zakonca in kaj mu lahko dam. V iskanju skupnega blagra je pomembno spoznavanje zakonca, iskanje, kaj mu je v vsakdanjem življenju pomembno.
Lara: Na dnevni bazi se trudiva najti nekaj, kar bo drugemu veliko pomenilo. Benjamina nikoli nisem jemala za samoumevnega, mi je pa bilo samoumevnih veliko malenkosti ali pozornosti, ki jih naredi. Pomembno je videti te stvari. To in objem, ko se vidiva, nama res veliko pomeni. Sva pa trenutno zelo usmerjena v vzgojo otrok. Živeti blagor ni vedno to, da v vsakem trenutku dobim to, kar želim. Drugega si ne moreš prilastiti.
