Kako se počutimo, kadar se nam zdi, da se dva človeka pogovarjata drug mimo drugega? Ali kadar sta trdno prepričana, da imata vsak zase prav, drugi pa se moti?
Prav čudi me, kako pogosto si napačno razlagam dejanja drugih ali pa jim pripisujem povsem napačne motive. Rezultat tega je prekinjena komunikacija, zmešnjava nesporazumov in razočaranj. Zanimivo je, da se lahko celo zalotimo, kako nekoga napačno razumemo, pa kljub temu ne spremenimo svojega stališča.
Zapoved, ki sem jo do sedaj preskakoval
Obstaja pa način, kako odpraviti navade, ki vodijo do prekinjene komunikacije, in kot izhodišče vam predlagam nekaj neobičajnega – osmo Božjo zapoved. Ta pravi: "Ne pričaj po krivem."
Priznam, težave imam z izpolnjevanjem več zapovedi, vedno pa se mi je zdelo dovolj enostavno, da ne kršim osme. Beseda "pričaj" me je vedno spominjala na sodno dvorano in pričanje kot zaprisežena priča pred poroto. Redko sem v sodni dvorani, še nikoli nisem pričal na sodišču, in če bi, bi se mi zdelo dovolj preprosto, da ne lažem.
To je torej zapoved, ki sem jo med izpraševanjem vesti vedno varno "preskočil". No, z deveto prav tako nimam pretiranih težav – "Ne želi svojega bližnjega žene."
Precej bolj zahtevna se mi je vedno zdela deseta – "Ne želi svojega bližnjega blaga." (Včasih mi je kar nerodno, kaj vse si želim in kako zavisten znam biti).
Ampak … samo trenutek
Ali je osmo res tako preprosto preskočiti? Vedno sem veliko domneval in s temi domnevami se nobeno dobro izpraševanje vesti ne bi končalo najbolje. Moj sodobni um, vajen sodnega sistema in sojenj s poroto, je pričevanje prepoznal le v povezavi z uradnim pravnim postopkom ali z odkritim laganjem, če so me povprašali o nekom drugem. V resnici pa sploh ni tako.
Resnica je taka: kadarkoli spregovorimo, tudi pričujemo.
Vsaka beseda je pričevanje zase.
Negativni ljudje pogosto lažno pričajo proti blagoslovom, ki so jim bili dani.
Cinični ljudje lažno pričajo proti upanju.
Jezni ljudje lažno pričajo proti potrebi po odpuščanju.
Zdolgočaseni ljudje lažno pričajo proti čudenju.
Kar se morda zdi neškodljivo obrekovanje, je dejansko lažno pričanje proti drugemu.
Lažno izkrivljanje resnice
Zdi se mi, da imajo naše besede veliko moč: z njimi lahko oblikujemo zaznavanje in če jih napačno uporabimo, se naše misli začnejo preusmerjati v laž. Pričevanje po krivem je resna stvar, ker nas sčasoma loči od resničnosti. Uniči našo sposobnost za komunikacijo.
Recimo: ko sem bil otrok, sem se sredi rojstnodnevne zabave zlahka začel kujati zaradi domnevne žalitve in sem samega sebe prepričal, da me bodo starši kaznovali, ter da se mi želijo ustvarjalci video igric itak osebno maščevati in goljufajo, da bi mojemu bratu pomagali do zmage. Moji starši so vztrajali, da me nimajo "na piki", moj brat pa, da igra ni bila prirejena, vendar jih nisem poslušal. Tega nisem zmogel. Vzorci mojih besed in misli so postali lažna priča, ki je izkrivila vso resnico. In to se dogaja še danes.
Nikoli nisem pričal na sodišču, pa vendar nenehno pričam po krivem. Ne skrbi me več, da bi očrnil ugled ustvarjalcev videoiger ali gojil krivične zamere do svojih staršev, imam pa navado, da si nenehno napačno razlagam besede in dejanja drugih. In če si iskreno izprašam vest, se mi zdi, da to morda celo namerno počnem.
Nameni in dejanja
Morda poznate protislovje, da sami sebe sodimo po svojih namenih, druge pa po njihovih dejanjih. Kako pogosto se izrekamo za nedolžne, ker smo nekaj storili "z dobrimi nameni"? To je pričanje po krivem. Če je bilo dejanje škodljivo, neprimerno ali zmotno, moramo prevzeti odgovornost za stvarnost tega, kar se je dejansko zgodilo, ne pa se izmuzniti s pojasnjevanjem.
In nasprotno: kako pogosto zavračamo pojasnila drugih za njihove napake? Morda poskušajo pojasniti svoj namen, mi pa jih hitro prekinemo in ne želimo uvideti, da so ravnali v prepričanju, kako počnejo nekaj dobrega. Tudi to je na nek način pričanje po krivem. Nočemo razumeti, da bi bilo v določenem dejanju lahko karkoli dobrega.
Ko drugim pripisujem namišljene motive, kršim osmo Božjo zapoved. Proti njim krivo pričam. In ko se slepim, da moja slaba dejanja v resnici niso tako zelo slaba, jo kršim znova in znova.
Preprosta rešitev, ki vedno deluje
Takšen pogled mi je resnično pomagal razumeti, da moja dejanja, za katera sem mislil, da so zgolj neškodljiva drobna samoopravičevanja in obrekljive misli, v resnici sploh niso neškodljiva. To so neposredne kršitve Božje postave in onemogočajo iskreno komunikacijo. Takrat se pojavijo nesporazumi, domneve in napačno razumevanje stvari. To se zgodi, ko izrečemo stvari, ki jih ne mislimo resno, in nato pri tem vztrajamo, namesto da bi se opravičili.
Zame je skrčitev vse te zmešnjave na osmo Božjo zapoved naredila veliko razliko. Preprosto nisem mogel več grešiti proti drugim (in Bogu) v načinu, kako se z njimi sporazumevam. Z eno samo preprosto rešitvijo sem napredoval pri številnih težavah in se celo uspel nekoliko premakniti od prepirljivega k podpornemu načinu sporazumevanja. Želim slišati resnico. Želim govoriti resnico. Z Božjo pomočjo in zavezo, da vedno pričujemo resnico, dejansko verjamem, da je mogoče popraviti tudi najslabše navade v medsebojni komunikaciji.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
