“Brez podpore zaročenke bi se težko soočil s skorajšnjo smrtjo sina”

Ko sva z Ivanom Trajkovičem sedela na kavi in klepetala o vsem mogočem, so do njega pristopali ljudje in mu čestitali. Večina za njegov nastop v kvizu Na lovu, kjer je eden izmed lovcev.

A kot športnik, olimpijec, prejemnik medalj na največjih turnirjih je Ivan v svojih besedah jasen. Taekwondo in kvizi so zanj pomemben del življenja, a še veliko pomembneje je to, kar si je ustvaril doma.

Poznamo vas kot vrhunskega športnika in zmagovalca kvizov – a kdo je Ivan Trajkovič, ko se doma zaprejo vrata?
Najprej sem oče in (čeprav z zaročenko Teo še nisva poročena, ji pravim, da je moja žena) mož. Še pred nekaj leti si nisem predstavljal, da mi bo družina toliko pomenila, a danes vidim, da je družina moje varno okolje.

Vesel sem, da imam takšno družino, kjer sem lahko sproščen, kjer nimam zadržkov in skrivnosti. Dokler sem bil mlajši, me je definiralo to, da sem bil samo športnik – bil sem Ivan Trajkovič, taekwondoist, olimpijec. Težko sem si predstavljal življenje po športu.

Zato sem toliko bolj vesel, da sem si družino ustvaril še v času športne kariere, ker vem, da bo prehod tako precej lažji. Ker imam družino, vidim, da so v življenju še veliko pomembnejši in večji cilji, kot je olimpijska medalja.

Če se za trenutek ustaviva pri vašem sinu – pred približno letom in pol se je iz sprva na videz nedolžne viroze razvila okužba in vaš sin se je bojeval za življenje. Kaj se je sploh zgodilo?
Takrat smo skupaj s sinom Maksom in zaročenko Teo odšli na morje. Tam je Maks dobil drisko in smo se vrnili domov. Po nekaj dneh smo obiskali pediatra, ki je rekel, da ima virozo, naslednji dan pa sem opazil, da Maks ni več lulal.

Odšli smo na pediatrijo UKC Maribor in po vseh pregledih je bilo ugotovljeno, da je nekaj narobe z njegovimi ledvicami. Hitro je bila postavljena diagnoza – hemolitično uremični sindrom. Njegove ledvice so povsem odpovedale in Maks je bil premeščen na pediatrijo v Ljubljano.

Na pediatriji so mu naredili peritonealno dializo, pri kateri se tekočina izlije v trebušno votlino in je trebušna mrena uporabljena kot naravni filter. Po dveh dneh nadzorovanih vnosov tekočine in na drugi strani izlivov tekočine se je zgodilo, da se mu je izlilo manj tekočine, kot je bilo vnosa. Del tekočine mu je zalil pljuča, posledica pa je bila dihalna stiska.

Maks je samo še uspel prijeti Teo za prst in reči: "Mami," ko je začelo vse piskati, v sobo pa so pritekli zdravniki in ostalo medicinsko osebje. S predihavanjem so ga nato stabilizirali in prestavili nazaj na intenzivno nego pediatrične klinike.

Nato so Maksu naredili še CT možganov in ugotovili, da je doživel več manjših in eno večjo možgansko kap.

Po nekaj dneh hemodialize so mu ledvice spet začele normalno delovati in prestavili so ga nazaj na oddelek na pediatrijo.

Kako je Maks danes?
Trenutno nima nikakršnih težav. Midva s Teo tudi ne želiva, da je ta dogodek sedaj izgovor, da v življenju česa ne zmore. Če bo imel težave pri učenju, bomo najprej poskusili z vso možno učno pomočjo, šele nato bomo njegove (morebitne) težave pripisali možganskim kapem, ki jih je doživel.

Seveda mu tudi pustiva, da počne "nevarne" reči v varnem okolju. Pustim mu, da pleza na drevo ali da hodi po ozkem robniku, le vedeti mora, da sem tam in bom pazil, če bo slučajno padel.

Maks zaradi vsega, kar je doživel, ni ubogi fant, ampak je prav, da živi čim bolj normalno življenje.

Ali se spomnite trenutka, ko ste prvič začutili, da bo očetovstvo najtežja "tekma" vašega življenja?
Spomin na dogajanje, ko je Maks padel v dihalno stisko, je precej meglen. Vem, da sem sedel na tleh hodnika in mi je po glavi šlo milijon različnih misli in scenarijev. Je to konec njegovega življenja? Če ni konec, kaj to pomeni za njegovo nadaljnje življenje?

Na te občutke me nič ni moglo pripraviti. Pri Maksu je vse šlo tako hitro, da se je en dan še normalno igral, nato pa se je čez tri dni bojeval za življenje.

Takrat sem tudi jaz načrtno prevzel skrb za Teo, da sva dovolj jedla in spala, saj sem se zavedal, da če midva ne bova v redu, ne bova mogla poskrbeti za otroka.

Se pa spomnim, kako sva se s Teo dopolnjevala. Ko je mene zlomilo in nisem mogel več dalje, je ona prevzela pobudo in skrbela za naju oba.

Sami pravite, da je bila v tej preizkušnji ključna tudi vajina medsebojna podpora s partnerko Teo Kavkler. Kako danes gledate na vajin odnos v času te preizkušnje?
Maks je najin prvi otrok in ob njegovem rojstvu je bilo za naju vse novo. Jaz pa sem mesec dni po njegovem rojstvu že odšel na priprave. Vedno sem čutil njeno neizmerno podporo in imela sva razvito zelo lepo "sodelovanje". Jaz sem hodil na tekmovanja po svetu, Tea pa je bila doma sama z otrokom.

Pri Maksovi bolezni me je najbolj bolel občutek nemoči. Kot oče nisem mogel narediti ničesar, da bi bil moj otrok zdrav. Ko sem na tekmi izgubil kakšen dvoboj, sem vedno skušal analizirati, poiskati razloge, zakaj sem izgubil, in se nikoli nisem počutil popolnoma nemočnega.

Maksova bolezen pa je pred mene postavila najhujšega možnega nasprotnika. Takšnega, ki ga ne vidiš in se nanj ne moreš pripraviti.

Ob tem sem imel vpliv samo na to, da sem skrbel za Teo, da se je ona dobro počutila. Ne predstavljam pa si, kako bi eden izmed naju šel skozi to preizkušnjo, če ne bi bila skupaj in vedno na voljo drug drugemu.

Kako ste se spopadali z notranjim bojem med moškim, športnikom, tekmovalcem, ki mora biti močan, in očetom, ki si dovoli biti ranljiv?
Jaz nimam težav s svojimi čustvi. Ko me določena stvar zlomi, me pač zlomi in tega ne skrivam. Sicer imam visok prag bolečine, ampak si v varnem domačem okolju pustim biti ranljiv.

Ne morem pričakovati od ljudi, ki so mi blizu, da bodo iskreni do mene, če nisem najprej sam iskren do njih. Nimam težav s tem, da bi me ljudje videli jokati. Tudi jaz moram občasno izprazniti svoj rezervoar čustev.

V kvizih zmaga znanje, v športu telo in pripravljenost. Kaj pa v očetovstvu – kaj je tisto, kar zares odloča?
Težko vprašanje, na katerega pa nimam odgovora. Vem pa, kaj danes meni pomenijo drobne zmage v naših življenjih. Na primer, ko je bil Maks star štiri mesece, sem prišel domov in Tea ga je ravno uspavala. S tistimi zaspanimi očmi se je obrnil k meni, odprl oči in se nasmejal. To je bil tisti "vau" občutek, kako lepo je biti oče.

O zmagi ali porazu v vlogi očeta bom lahko govoril čez dvajset ali trideset let. Danes mi največjo zmago pomeni to, da vidim ponos v njegovih očeh, ko se nauči nekaj novega, in to, da ga s Teo usmerjava na pravo pot. Tako lahko rečem, da zmagujem to očetovsko bitko za njegovo pravo vzgojo, o dokončni zmagi pa je še prezgodaj govoriti.

Kot športnik in tekmovalec ste morali znati sprejeti tudi poraz. Kako pa ste se z morebitnim "porazom" soočili pri bitki za življenje vašega sina?
Kaj, če umre? To je vprašanje, ki mi je rojilo po glavi, ko je padel v dihalno stisko. Zelo rad racionaliziram stvari, a takšne situacije ne moreš racionalizirati. Ob misli na smrt sem postal izjemno žalosten, nisem si mogel odgovoriti na vprašanje, zakaj ravno Maks.

Zato sem ob njegovi dihalni stiski s tako težkim srcem vprašal zdravnico, ali je v življenjski nevarnosti. Odgovorila je, da trenutno ni. Potem pa spet iskanje odgovora na vprašanje, kaj pomeni beseda "trenutno". Na to situacijo in na soočenje z morebitno smrtjo mojega sina me nič ni moglo pripraviti.

Te črne misli o koncu njegovega življenja, pa čeprav so bile prisotne morda le nekaj minut, so me zares oblikovale. Povsem drugače gledam na življenje in na vse, kar se nam v življenju dogaja.