Obisk novorojenčka je nekdaj pomenil vstop v živahno hišo, kjer so od vseh sten odmevali najrazličnejši glasovi, ob tem pa nekoga, ki je ponosno izjavil, kako njihovo dete "prespi vsako galamo". Otroci so se zgodaj naučili, da je življenje hrupno, nepredvidljivo in polno ljudi, ki jih imajo radi.
No, danes je ta izkušnja lahko precej drugačna.
Še preden stopite skozi vrata, boste morda prejeli dobronamerno (čeravno včasih nekoliko nenadno) sporočilo z navodili, kako naj se obisk odvija: kdaj lahko pridete, koliko časa lahko ostanete, česa se ne smete dotikati, in – to je še posebej poudarjeno – kako pomembno je, da v primeru, če novorojenček spi, v prostoru vlada popolna tišina. Če pripadate generaciji, ki je otroke vzgajala brez neštetih internetnih forumov in neskončnih navodil na družbenih omrežjih, vas to lahko nekoliko osupne.
Morda boste v skušnjavi, da zavijete z očmi, še posebej, če ste sami vzgojili več otrok in iz izkušenj veste, da so dojenčki dosti bolj trpežni, kot bi nas rad prepričal internet.
Toda za vsemi pravili se dogaja nekaj dosti bolj nežnega.
Nadzor se prelevi v udobje
Mladi starši so danes preplavljeni z informacijami. Ne le s koristnimi napotki, temveč z nenehnim tokom opozoril in najslabših možnih scenarijev. Zdi se, da ima vsaka odločitev težo, vsak zvok pa morebitno tveganje. V takšnem ozračju pravila postanejo način za ustvarjanje varnosti. Tišina postane ščit. Nadzor se prelevi v udobje.
Za vse, ki so pot starševstva že prehodili, se vsa ta tesnobnost lahko zdi nepotrebna. Veste, da so otroci prilagodljivi, da popoldanske počitke prekinja življenje in da z izpostavljenostjo običajnim zmešnjavam družinskega življenja otroku raste odpornost. Ko se te resnice soočijo s togimi navodili, se lahko tiho začne kopičiti razočaranje.
Toda ta napetost v resnici ni povezana s hrupom, urniki ali celo s slogom starševstva. Gre za dve generaciji, ki imata zelo različne izkušnje. Ena se uči, kako prvič zaupati vase; druga si je to zaupanje na malce težji način že prislužila.
In tukaj se pričakuje, da bo svoje tiho delo opravila ljubezen.
Podpora, ne obsojanje
Ljubezen včasih pomeni, da se upremo želji, ko bi nekomu z veseljem ugovarjali. Včasih pomeni, da šepetamo, ko bi se raje glasno smejali. Pomeni, da ne pozabimo, kako negotovi so bili tisti prvi tedni – četudi so bili pred desetletji videti povsem drugače – in da izberemo odnos, ne pa svojega prav.
Seznami namreč sčasoma običajno zbledijo. Zaupanje raste. Dete spi bolj trdno, hiša postaja glasnejša in življenje se počasi ustali v svoj naravni ritem. Kar ostane, ni to, kako strogo so bila pravila upoštevana, temveč to, ali so bili mladi starši deležni podpore in ne obsojanja.
Za premostitev te generacijske vrzeli nam ni treba opustiti starih modrosti ali se pretvarjati, da ima internet vedno prav. Potrebujemo pa potrpežljivost, ponižnost in milost, da pustimo ljubezni, naj prevzame vodstvo.
Kajti še dolgo po tem, ko se dete prebuja, ko joka in raste, ostane občutek pripadnosti, ki smo ga drug drugemu podarili v teh nežnih, zapletenih začetkih.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
