Večni mladenič nalezljivega nasmeha

Luka Žvižej, nekdanji rokometaš, ki je v zadnjem času zaplul v marketinške vode, je pogosto nasmejan, hudomušen, vselej s kakim dovtipom ali imitacijo na zalogi, pozitiven, a tudi odločen, vztrajen in trmast, ko je treba. Vse te lastnosti so mu pomagale pri vrhunski športni karieri, med drugim je z Barcelono osvojil tudi ligo prvakov, za reprezentanco igral kar 15 let in je eden njenih najboljših strelcev, ter še kje.

V zadnjem času njegov glas slišite, če spremljate rokometne prenose na televiziji Arena Sport, kjer je strokovni komentator. Zdi se, da mu je vloga pisana na kožo: "Saj veš, ko mi daš mikrofon, ne znam nehati," se zasmeje. "Zelo uživam, pravzaprav vse bolj; z vsemi na televiziji sodelujemo zelo dobro, mislim, da napredujem. Rad posredujem informacije, tako koristne kot zabavne. Moja glavna naloga pa je, da razložim zadeve, ki se zgodijo na igrišču ali ob njem, ter jih 'prevedem' v normalen jezik za tiste, ki rokomet bolj bežno spremljajo," je razložil svojo vlogo v – pravzaprav – že četrti karieri. Če štejemo igralsko pot, trenerstvo in službo za prve tri.

"Komentiranje mi je povsem dovolj, da si zapolnim športne ambicije. Glavna stvar pa je, da imam proste konce tedna. Tega prej nisem imel nekaj desetletij," je navdušen, da ob popoldnevih in vikendih lahko preživlja več časa z ženo Daco in najstniškima dvojčkoma Krisom in Janom. Tudi iz tega razloga se je pred časom odločil, da se od trenerstva poslovi, nazadnje je delal v Avstriji in bil pomočnik selektorja v slovenski reprezentanci, in sprejme ponudbo za službo z malce bolj ustaljenim urnikom v marketinškem oddelku Radia 1.

"Za zdaj je tako, kot smo si želeli," zadovoljno ugotavlja. "Več hodimo na izlete, s sinovoma grem na smučanje ali drsat. Lažje se udeležim tudi njunih aktivnosti. Gremo kam skupaj na dejavnosti, ki so otrokom zanimive," je vesel več družinskih trenutkov in tudi možnosti za druženje s prijatelji. "Prej se mi je družina podrejala, zdaj se je to malo obrnilo. Veliko več je dni, ki jih preživimo skupaj," pripoveduje Luka, priznavajoč, da se očetovstva tudi sam vsak dan uči.

Do leta 2019, ko je postavil piko svoji igralski eri, je bilo sproščenega časa za družino bistveno manj. Treningi, tekme, popoldnevi, večeri, vikendi, gostovanja … Tujina in domače dvorane. Sezona za sezono, dve desetletji. V dveh epizodah je večji del kariere odigral v domačem Celju, od koder se je v svet prvič odpravil leta 2003, pri 22 letih.

Nekateri so rekli, da se je tedaj skregal z belim kruhom, saj je Celje veljalo za enega najboljših klubov v Evropi. Lukova smola pa je bila, da je na njegovem položaju – na levem krilu – igral eden najboljših rokometašev na svetu, Rus Edvard Kokšarov. Našemu portretirancu so bile zato minute odmerjene bolj skopo, želel si jih je krepko več.

Odločil se je, ne brez tehtnega premisleka, in se odpravil v Španijo. A, pozor, ne da bi imel zagotovljen klub. Pridružil se je treningom tretjeligaške Elde, nato so ga že čez nekaj dni priporočili Torrevieji, ki je nastopala v drugi ligi, naposled pa je pristal pri prvoligaški Teki iz Santanderja, ki je bila v preteklosti celo evropski klubski prvak. "Verjetno sem edini, ki je v 14 dneh v Španiji prišel iz tretje lige do prve," se nasmeje Luka, ki mu na začetku španske avanture nikakor ni bilo postlano z rožicami.

"V Španijo sem šel le z eno torbo. Za podpis pogodbe sem oblekel belo majico, edino, ki sem jo imel. Šel sem na hamburger in se umazal s kečapom. V tistem trenutku bi se najrajši pojedel! Nekako sem jo očistil in uspešno opravil preizkušnjo," se spominja v podkastu Roling, kjer smo ga gostili s prijatelji.

In še: "Preden sem podpisal prvo pogodbo, sem bil v solzah. Spraševal sem se, kaj mi je tega treba. Biti sam 2.000 kilometrov od doma. Mislil sem, da bom raztrgal pogodbo in se vrnil domov. Ne poznaš nikogar, niti jezika … A rekel sem si: kakršno juho si si skuhal, boš tudi pojedel. To si želel, to imaš, poskusi."

In je. Prva sezona na tujem je bila odlična. V tedaj močnem španskem prvenstvu je bil tretji strelec. Zanimanje zanj so pokazali boljši in večji klubi. Tudi eden, v katerem si je želel zaigrati že od otroških dni: Barcelona. Postal je prvi slovenski rokometaš, ki je zaigral za ta kultni klub.

"Izpolnil sem otroške sanje. Pogodbe sploh nisem gledal. Samo vprašal sem, kje se moram podpisati. Roke so se mi tresle od vznemirjenja. Bil sem presrečen, mislil sem, da me bo razneslo, a so mi zabičali, da o tem ne smem nikomur govoriti, dokler mi ne dovolijo. V mojem tedanjem klubu niso smeli vedeti, zato sem na kosilo ekipe prišel tako, da sem pogodbo skril pod majico," se spominja.

Dve sezoni v Barceloninem dresu sta bili izjemni, med drugim je pred dobrimi 20 leti z njo osvojil tudi ligo prvakov, potem ko je s svojo katalonsko ekipo v polfinalu izločil svoj domači, nekdanji in prihodnji klub Celje.  

Kot smo omenili na začetku, je Luka zelo hudomušen tip. Šaljenje bi ga nekoč skorajda stalo tudi novega kluba. Klical ga je namreč madžarski velikan Pick Szeged. Na drugi strani je bila mešanica balkanskega in madžarskega naglasa. Luka pa je gladko vrgel dol telefon, in to ne le enkrat. Zakaj že? "To je bilo obdobje, ko smo prijatelji za šalo klicali drug drugega z različnimi naglasi in v različnih jezikih." Tudi sam je to večkrat naredil, zato je tedaj mislil, da mu potegavščino vračajo. Madžari so ga nato vendarle uspeli doklicati in tam je preživel lepo obdobje, kot pozneje v Celju, Mariboru in na koncu v Mindnu, kjer se mu je izpolnila želja po igranju v Nemčiji.

Od igralske kariere se je poslovil leta 2019. Skupaj s prijateljem, dolgoletnim soigralcem in poznejšim reprezentančnim šefom Urošem Zormanom sta v Celju zbrala rokometne zvezdnike in prijatelje od blizu in daleč ter poskrbela za nepozaben spektakel.

Zelo nam je žal, da vam v tisku ne moremo predstaviti Luke Žvižeja, kako imitira prijatelje, svoje trenerje ali druge znane osebnosti. Kot bi trenil, se zlahka prelevi iz enega v drugega. Z malce vaje bi z lahkoto priredil stand up nastop. Kdo ve, morda pa kdaj napoči ta dan.

"Da, rad se šalim in koga imitiram. Ampak le tiste, za katere vem, da mi tega ne bodo zamerili. Tudi sam iz sebe se znam ponorčevati. Če se pa kdo drug iz mene, sem pa še toliko bolj vesel." Predvsem pa je Luka oseba, ki zna iti tudi čez težave in morebitne sive dneve s ščepcem, prgiščem ali naročjem humorja. Nekje na polovici poti med 40. in 50. letom pa ostaja po zunanjosti, predvsem pa po srcu večni mladenič. Če pa ste nekaj časa v Lukovi družbi, pa se zlahka nalezete njegovega nasmeha.

Članek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.