Zakonca Juta in Tomaž Pisk sta starša sedmim otrokom: Dominiku (18), Krištofu (16), Martinu (14), Petru (11), Davidu (9), Luciji (6) in Mihaelu (3). Zavedata se, da je zakon zakrament, na katerem stoji družina, zato si kljub veliki družini znata vzeti tudi čas za pogovor.
Sta si oba želela velike družine?
Tomaž: Od začetka sva vedela, da bo eden premalo, a v tistih prvih pogovorih sva se nekje pri treh kar ustavila. Nisva imela konkretnega načrta, da jih bo veliko. Ko je prišel tretji in je bil star dve leti, sva videla, da imava energijo, da nam nič ne manjka, da smo blagoslovljeni. In je prišel naslednji in z vsakim je šlo tako.
Juta: Nikoli si nisva mislila, da jih bova imela sedem. Zdi se mi, da je šlo pri tem za duhovno dogajanje v nama, za duhovno pot odprtosti. Za vsakega otroka sva se odločila in lahko bi na neki točki rekla, da ne moreva več. Veliko razlogov lahko najdeš za življenje ali pa ne. Imela sva izkušnjo, da je vsak otrok prinesel nekaj novega in je tudi naju zelo spremenil. Zdaj sva drugačna starša, kot sva bila, ko sva imela prvega otroka – drugače gledava na življenje, na otroke, na vzgojo, na zakon.
Tomaž: Veliko težje bi bilo vzgajati v tej družbi preobilja, če bi imela manj otrok. Večkrat si rečeva, da nas to rešuje, ker smo blagoslovljeni na vseh področjih: zdravi smo, radi se imamo, finančno smo preskrbljeni in spoštujem tiste, ki imajo malo otrok, pa jim uspe ostati skromni, čeprav bi si lahko privoščili npr. potovanje med vsakimi počitnicami … Se pa postavlja vprašanje, kaj otroci res potrebujejo oz. kaj je cilj najine vzgoje.
Juta: Ko mine prvo leto otrokovega življenja, ki je zahtevno obdobje darovanja, nege, skrbi, neprespanih noči, se počasi začnem odpirati in razmišljati, ali bi imeli prostor še za enega. Tudi otroci to začutijo in začnejo spraševati: "Kaj pa, če bi imeli še enega? Mami, a si noseča?" Tudi oni hrepenijo po življenju in zbujajo ta vprašanja. Tudi oni imajo zasluge, da jih je toliko!
Kaj pa sta si postavila za cilj vzgoje svojih otrok?
Tomaž: Končni cilj je, da vsi otroci in midva z ženo pridemo v nebesa, tu pa iščemo pot do tja in se sprašujemo, kaj pripomore k temu. Ali pripomore k temu to, da gremo na potovanja, da ima vsak svoj telefon? Odločava se po vesti.
Kar zadeva telefone, jih dobijo, ko gredo v srednjo šolo, pa se nama še to zdi zgodaj. Prej jih ne potrebujejo, ker smo veliko zunaj, pod hišo imamo športno igrišče, spodbujava jih k branju, nimamo televizije, kak šport pa pogledajo na računalniku.
Juta: Pri prvih dveh sva bila morda še bolj usmerjena v dosežke otrok: kako jim gre v šoli, kje so še uspešni zunaj šole … Zdaj je drugače – super je, če jim gre dobro v šoli, ampak poudarjava tudi dobra dela, služenje, zaklad v nebesih.
Spodbujava jih, da odprejo oči in pogledajo, kdo potrebuje pomoč. To sva začela spodbujati, ko sva se tudi sama začela več spraševati o tem, kaj je za otroka in za nas kot družino pomembno za večno življenje. Vprašanje, če bi do teh spoznanj prišla, če bi imela manj otrok. Najino življenje bi bilo čisto drugačno – imava lepe poklice, lahko bi imela enega ali dva otroka in bi si lahko veliko privoščili, ampak mislim, da ne bi bili tako srečni, kot smo zdaj.
Zares je pomembna zavestna odločitev, da ne greš s tokom. V to je treba vložiti veliko dela …
Juta: Ja, to je zelo res. Priznam, da se moram vsakodnevno boriti in razločevati, kaj je božje in kaj človeško. Včasih imam občutek, da je v današnjem svetu le malo božjega in je tok tako močan, da nas lahko odnese.
Hvaležna sem za zdrave duhovne korenine, iz katerih izhajava. V tem boju me tudi otroci zelo varujejo, ker se jim je treba neprestano prilagajati. So tudi zavora pri materializmu in pozornost usmerjajo v tisto, kar je prav: v odnose, v rast.
Tomaž: Jutina zavora so otroci, moja zavora je pa Juta. Imam veliko interesov in hobijev: začel sem se potapljati, zelo me veselita podvodni ribolov in jadranje, pa me Juta drži malo nazaj in mi pove, kdaj je dovolj.
Juta: Veliko se sprašujeva, kaj Bog želi od naju. Ne bi rada zakopala svojega življenja – rada bi ga izkoristila za Boga in za prave stvari. Ne gre za to, da bi živeli iz strahu, ampak iz ljubezni do Boga in do ljudi, ki jih imamo okrog sebe.
Sta se kdaj počutila nerazumljena v družbi zaradi svojih odločitev?
Tomaž: Okolje, v katerem živimo, je še zelo naklonjeno življenju. Mislim, da ima naša občina najvišjo nataliteto v Sloveniji, tudi v naši župniji je veliko otrok. Pri sinu, ki je zdaj v devetem razredu, vsi sošolci hodijo k verouku, kar je zelo redko.
Smo pa seveda imeli tudi obdobja debat o tem, zakaj nimajo telefona, zakaj nimamo televizije. Vsake toliko časa je treba te stvari pojasniti otrokom, jih skušati razumeti, a jim pokazati, da obstaja še boljša pot, kot jo ponuja svet.
Juta: Jaz sem dobila vprašanja, zakaj imava toliko otrok, zakaj bova imela še enega in prizadelo me je, ker je to prišlo od bližnjih. Vedno sem vedela, da nobeno življenje ni napaka in sem to tudi povedala. Vprašala sem: "Katerega od najinih otrok bi pa ti dal stran?" V globini sem bila vedno trdno prepričana, zakaj sva se odločila za življenje, in ta vprašanja niso zamajala mojega prepričanja, me je pa prizadelo.
Imata zahtevni službi: zobozdravnica in odvetnik. Kako ju usklajujeta z družinskim življenjem?
Tomaž: Hvaležen sem za to, da je Juta večino časa doma. Porodniške je po navadi potegnila in je bila vsaj leto in pol doma, pa tudi sedaj dela samo en dan na teden in je meni veliko lažje. Ko pridem domov, so stvari za šolo že narejene.
Oba imava lepa poklica, v katerih lahko narediva veliko dobrega. Z leti sem se navadil pustiti službene stvari v službi ali vsaj na poti domov. Včasih rečem, da si v službi spočijem ušesa od vsega domačega direndaja. 😊 Priznam, da je včasih lažje iti v službo kot biti ves dan z otroki v hiši na kak deževen dan.
Juta: Res sem hvaležna za to možnost, da sem lahko toliko doma, ker se mi zdi to v tem življenjskem obdobju najbolj pomembno. Zelo sem hvaležna zaposlenima – zobozdravnici in asistentki, ki sta večino časa v ambulanti brez mene. Grem pa rada v službo. Tam si spočijem glavo in čutim, da je to dobro za moje ravnotežje.
Imata sedem otrok. V čem so prednosti takega otroštva?
Tomaž: Nikoli jim ni dolgčas, ves čas se brusijo v odnosih, učijo se jih oblikovati in v njih živeti. Najmlajšega imajo vsi za hišnega ljubljenčka, radi se igrajo z njim. Tisti, ki so si blizu po letih, imajo skupne projekte, tisti, ki so si bolj narazen, imajo spet drugačen odnos. Pod hišo na igrišču brez težav igramo nogomet – tri na tri in tako skrbijo tudi za mojo kondicijo. Vse si morajo deliti, od čokolade po nedeljskem kosilu naprej. Vsi so navdušeni nad športom in skupaj navijamo na sinovih košarkarskih tekmah, najmlajši vrti ragljo – to je kot nekakšen družinski team building.
Juta: V današnjem času, ko je veliko osamljenosti, depresije, krize smisla, se mi zdi, da imamo v tem, da jih je toliko, močno varovalko. Že s tem, da toliko ljudi živi skupaj v eni hiši, veliko stvari treniramo: skrb za drugega, sočutje, odpoved egoizmu.
Včasih me skrbi, kaj bodo delali cele dneve med počitnicami, a se hitro znajdejo in povežejo. Med korono so si v gozdu za našo hišo naredili kolesarske proge za gorska kolesa s skakalnicami in snemali filmčke za na YouTube: Bike Brothers.
Opažam, da otroke čisto preveč usmerjamo in jim damo premalo prostega časa, v katerem bi lahko sami ustvarjali. Hvaležna sva tudi, da imajo otroci v vasi bratrance in sestrične, s katerimi se veliko igrajo skupaj. Naši otroci so dar tudi za druge otroke iz vasi: ker so veliko zunaj, jih drugi slišijo in pridejo.
Tomaž: Otroci so, igrajo se. Radi so doma. Če pa kdo od njih pokaže interes, da bi se udejstvoval še kje drugje, ga z veseljem peljeva še kam. Želiva jim omogočiti, da razvijajo to, kar je Bog položil vanje.
Kaj so čisto praktične stvari, ki jih s seboj prinese skrb za toliko ljudi? Kako je videti kuhanje, pranje, vožnja? V kaj vse vključujeta otroke?
Juta: Najstarejši sin je ravno naredil izpit za avto in že vidim, kako dragoceno je, da je še en šofer v družini in lahko koga od mlajših kam pelje. Kar zadeva kuhanje, je tega največ med vikendi, ko smo vsi doma, ampak mi ni v breme. Kar se da, kupujeva na zalogo in se je že zgodilo, da Tomaža v trgovini čisto resno vprašajo, če mu dajo račun na davčno, ker najbrž kupuje za restavracijo. 😊 Sicer pa kupujeva čim bolj lokalno hrano – s steklenicami gremo po jogurt in mleko, imamo tudi svoje kokoši in vrt, na katerem pridelam veliko zelenjave.
Tomaž: Otroci imajo radi šport in zato imamo ogromno športnih rekvizitov: koles, pancerjev, smuči, tekaških smuči, drsalk, rolerjev, žog, loparjev. Je pa prednost v tem, da lahko tudi komu kaj posodimo. Fantje sicer radi pomagajo pri kakšnih fizičnih nalogah – drva za celo zimo pri nas pripravimo v nekaj urah, ker je toliko pomočnikov.
Juta: Vsako leto septembra sestavimo seznam z razdelitvijo hišnih opravil, da ima otrok celo leto isto nalogo. Zdi se mi pomembno, da otrok do tega čuti čim manj odpora, zato poskušam naloge razdeliti tako, da so jim v veselje. Imava šest sinov in eno hčerko in pri fantih je pospravljanje večji izziv. Vseeno pomagajo: zlagajo iz stroja, sesajo avtomobile, pometajo hišo … Vzgajava z ljubeznijo in skušava videti, kje ima otrok veselje in ga tam spodbuditi.
Na kakšen način pa v vašem domu živite vero?
Tomaž: Najprej tako, da midva živiva vero in da jo resno jemljeva. Jaz sem že nekaj let v Exodusu 90, Juti je bližje rožni venec. Ko zjutraj vstaneva, najprej moliva. Ob večerih imamo skupno molitev, zapojemo dve pesmi s kitaro, preberemo dnevni evangelij in zmolimo nekaj molitev.
V župniji imamo družinski verouk, kamor gremo enkrat na teden skupaj. Beremo knjige z duhovno vsebino, otroci imajo radi kakšna pričevanja, življenjske zgodbe, sploh če so napete. Če so bolni, zanje moliva, položiva roke nanje in Bog res ozdravlja. Hodiva na molitveno skupino, kjer skupaj slavimo Boga. Spodbujava hvaležnost, da bi se zavedali, da ni vse samoumevno.
Juta: V prvi vrsti sva poklicana, da pričujeva za vero z ljubeznijo do njih. Prek naju čutijo, kakšen odnos ima Bog do nas, ker smo njegovi otroci. Bog je ljubezen in z mano ne dela na silo, ne postavlja pogojev, ki jih moram obkljukati, da me bo imel rad, zato želim tudi jaz tako delati s svojimi otroki. Poklicana sem, da vidim onkraj kljukic, v globino.
Prvo pričevanje za Boga je to, kar živimo znotraj družine. Vsak dan prosim: "Jezus, daj mi moč, ker sama ne zmorem" ali pa "Gospod, pošlji Svetega Duha in mi pokaži, kako naj ravnam s tem otrokom".
